Ob ločitvi se lahko pri otroku pojavijo najrazličnejše stiske. Tukaj so 4 najpogostejše in najbolj ključne.
Večina zapisov o vplivu ločitve na otroke se osredotoča na njihovo vedenje in razpoloženje. Redko pa kdo zares pojasni, kaj se v tistem času dogaja v otroški glavi. Psihoterapevt Evan Shopper za portal Psychology Today pojasnjuje, kako majhni otroci doživljajo razpad partnerske zveze svojih staršev in kako lahko pri tem razvijejo škodljive predstave o sebi in drugih.
Shopper izpostavlja štiri najpogostejše vplive ločitve na otroke ter škodljiva prepričanja, ki se ob tem pogosto pojavijo. Ob tem poudarja, da lahko starši naredijo veliko, da se ti negativni vzorci ne ukoreninijo.
1. Občutek popolne nemoči
Čeprav otrok ne more preprečiti ločitve, pogosto še vedno upa, da bo starša ponovno povezal. To je pogosta fantazija. Ko se tudi to ne uresniči, se občutek nemoči še poglobi. Poleg tega ima tudi v splošnem otrok zelo malo nadzora nad dogajanjem – ne odloča, pri kom bo živel, kdaj bo s kom, urniki se mu spreminjajo, včasih mora celo zamenjati kraj ali šolo. Kar naenkrat ima dva doma, in nič od tega si ni želel.
Iz tega se lahko razvijejo različni odzivi. Nekateri otroci obupajo in si rečejo: "Nikoli ne bom imel nadzora nad ničemer." Postanejo lahko pasivni in verjamejo, da njihove želje niso pomembne. Drugi gredo v nasprotno skrajnost in skušajo prevzeti popoln nadzor: "Da ne bi bil nemočen, moram imeti vse pod kontrolo." Pri takih otrocih se vsakdan spremeni v bitko – na primer, kateri kozarec bodo uporabili ali katero majico bodo oblekli.
Kako lahko pomagate kot starš?
Začnite z odprtim pogovorom in poimenujte otrokova čustva. Pasivnemu otroku lahko rečete: "Vem, da čutiš, kot da ne moreš nadzorovati tega, da mami in oči nista več skupaj, ampak še vedno lahko izbiraš druge stvari – na primer, kakšno malico si želiš. Ne moreš nadzorovati staršev, lahko pa nadzoruješ veliko stvari, ki se tičejo tebe."
Otroku, ki išče nadzor, pa lahko rečete: "Mislim, da te je strah, da če ne boš imel vsega pod nadzorom, ne boš imel nadzora nad ničemer. Vem, da ti občutek nemoči ni prijeten. Nekatere stvari lahko izbereš – recimo, katero knjigo bova brala. Druge stvari, kot je razhod med staršema, pa žal ne. In vem, da je to zelo težko."
2. Notranji nemiri
Starši so za otroka sidro – njihovo varno zavetje v viharju. Ko se zveza med staršema razdre, se z njo pogosto pojavi tudi veliko nemira – jeze, žalosti, tesnobe. Otrok ima občutek, da je njegov "varen pristan" nenadoma izginil. Če se svet staršev ruši, potem je tudi njihov lasten svet nenadoma strašljiv, zmeden in nepredvidljiv.
Otrok lahko preide v način bega in boja oziroma postane pretirano pozoren na vse morebitne nevarnosti – tako se skuša pripraviti na potencialne težave. V središču njegove tesnobe je prepričanje, da mora biti ves čas na preži. Tak otrok je pogosto videti zelo zaskrbljen in nemiren.
Kako mu lahko pomagate?
Spoznajte in poimenujte njegove občutke – strah, zmedenost, preplavljenost. Šele nato mu pojasnite, da se z vsem tem ukvarjata odrasla, mama in oče. Zagotovite mu, da so to težave, ki jih rešujejo starši – ne otroci. Ko ga spet vidite tesnobnega, ga poslušajte, pogovorite se o njegovih strahovih in ga pomirite, da imate odrasli stvari pod nadzorom.
3. Pritisk, da mora izbrati stran
Večina ločitev prinese tudi konflikte. Tudi če si starši močno prizadevajo zaščititi otroka pred tem, bo ta pogosto zaznal napetosti. Zlasti mlajši otroci svet doživljajo zelo črno-belo – kdo je "dober" in kdo "slab". Če se starša med seboj zavračata, se otrok lahko počuti prisiljenega, da enega izbere in drugega zavrne – s tem pa dejansko izgubi polovico svoje družine.
Notranji monolog otroka lahko gre nekako takole: "Imam slabega starša. Ne bi ga smel imeti rad. Če ga ne bom imel rad, bo drugi, dober starš, jezen name."
Kako ravnati kot starš?
Prvi korak je jasen: nikoli ne kritizirajte drugega starša pred otrokom. Ne prepirajte se v njegovi prisotnosti. Ne obremenjujte ga s svojimi občutki glede ločitve, ne uporabljajte ga kot posrednika za sporočila in ga ne sprašujte o osebnem življenju drugega starša. Naj otrok ve, da mu je dovoljeno imeti rad oba starša in da je to nekaj popolnoma naravnega.
4. Prevzemanje krivde nase
Majhni otroci ne razumejo kompleksnosti odnosov med odraslimi. Če jim nihče ne razloži, zakaj je prišlo do ločitve, si razloge izmislijo sami – pogosto napačne. Ker so otroci razvojno naravnani k temu, da o starših ohranijo pozitivno podobo, in ker svet doživljajo egocentrično, hitro pridejo do sklepa: če niso krivi starši, sem verjetno kriv jaz. Tako otrok v sebi sklene: "Sem slab otrok. Zato se je to zgodilo."
Kaj lahko storite?
Bodite pozorni, če se otrok pogosto opravičuje, pretirano prevzema odgovornost, ali pa se kaznuje zaradi nepomembnih napak. Jasno mu povejte, da ločitev ni njegova krivda. Recite mu naravnost: "To ni tvoja krivda." Otroci si zaslužijo razlago, a brez nepotrebnih podrobnosti. Pomembno je, da začutijo vašo ljubezen in da jih opomnite, zakaj mislite, da so dobri, vredni in ljubljeni.
Otrok ločitve ne doživlja le kot spremembo urnika ali doma – zanj gre za čustveni pretres, ki lahko močno zaznamuje njegovo doživljanje sebe, drugih in sveta. A s pravočasno in sočutno podporo lahko starši veliko pripomorejo k temu, da otrok iz izkušnje ne odide ranjen, temveč opremljen z notranjo močjo.
Prirejeno po: index.hr
