Zgodba ločitve skozi oči otroka. Za vse, ki me sprašujejo, zakaj nisem ostala skupaj zaradi otrok.
Moja mami se je danes zbudila drugačna. Izgleda, da se ne počuti dobro. Ni priplesala k moji posteljici kot običajno. Njen glas je otožen. Ne slišim njenega smeha. Njene oči so žalostne. Popoldan je šla iz hiše in se vrnila domov z rdečimi očmi. Vem, da je naskrivaj jokala, kljub temu, da me je objela kot ponavadi, kakor da se nič ni zgodilo. A tudi njen objem je postal drugačen. Ne znam pojasniti kako, a ne čutim ga več tako toplo, nežno in milo.
Mami se tudi pogosto razjezi. Že zaradi malenkosti, ki je včasih sploh niso motile. Recimo zakaj jogurt ni na zgornji polici hladilnika, ampak na spodnji. To ji nikoli sploh ni bilo pomembno. Takrat nama s sestrico reče, naj jo pustiva pri miru, ker rabi svoj mir. Kaj je to mir? Nimam miru, potrebujem svoj mir… ne razumem, a je to beseda, ki jo mami pogosto uporablja. Takrat se umakne na teraso in se vrne po nekaj minutah.
Zadnjič ji je sestrica, pred kratkim je bila stara dve leti, nesla robčke in me spraševala zakaj mami joka. “Najbrž se je kam udarila, nekaj jo boli,” sem ji odgovoril. A mami je naslednje dni pogosto kaj bolelo. Včasih glava, potem je začela govoriti, da ne more dihati, da jo nekaj duši, za kar je dobila tudi zdravila. Da bo lažje dihala. Zdravnik je omenjal čudne besede, ki sem jih prvič slišal – vnetje sinusov. To je trajalo precej časa, iz kratkih rokavov smo se začeli oblačiti že v dolge, ko ona še vedno ni mogla dihati.
Hodila je sama na dolge sprehode. To ji je vsaj malo pomagalo. Včasih naju je vzela s sabo. Nabrala sva ji šopek rož in ji ga prinesla. Mami ni bila vesela, vem, da ne, kljub temu, da se nama je zahvalila in naju objela. Kadar je mami zares vesela, se ji to vidi na obrazu. Zdaj se ji ni. Tudi jaz postajam žalosten. Še prijatelji v vrtcu me več ne veselijo, najraje se igram sam. In včasih me tišči v trebuščku. Odrasli se pogovarjajo, da to v teh letih ni nič takšnega, da se to pogosto dogaja in da bo že minilo, pa da je najbrž kakšen virus, kot se rado zgodi. Silijo me piti tisti ogaben čaj čudnega okusa in vonja. Ne pomaga. Čuden je ta virus. Ne driskam, ne bruham, tako kot pride, tudi izgine.
V tem času si je sestrica začela gristi nohte. Moja mami si je tudi grizla nohte, ko je bila majhna. To sem slišal, ko je razlagala prijateljici na kavi, da ne bo dovolila, da bo njena hči grizla nohte, kot jih je ona. Menda do devetnajstega leta in še kasneje, da ji je kdaj ušlo. Izgleda, da dosti kasneje, še nekaj dni nazaj sem jo zalotil s prstom v ustih. In še nekaj sem opazil. Mami je nehala kuhati. Tudi ati je nehal kuhati. Včasih sta kuhala skupaj in smo se ob tem zabavali, sedaj pa večino časa jemo po restavracijah ali pa kaj prinesemo domov. Morda se je pokvaril štedilnik in zato ne kuhata več. Restavracije so mi všeč, ker tam poskusim veliko novih jedi.
Mami več ne poljubi atija, ko gre od doma, niti ko pride domov. Morda ima še kakšno drugo čudno bolezen, kjer se je prepovedano poljubljati na usta. A zakaj ga potem niti na lica ne? Ker po novem se ji tresejo roke. To sem videl zadnjič, ko je hranila sestrico. Čisto narahlo, ko ji je vse padlo z žlice po tleh in je nato vse skupaj vrgla v umivalnik, sestrica je jokala, mami pa se je zaprla v stranišče za kratek čas in prišla ven cela smrkasta, ker ji nagaja nos. Pogrešam svojo staro mamico, kot je bila včasih. Pogrešam njen glasen smeh. Pogrešam, da me zjutraj zbudi z glasbo. Pogrešam, da ne skačemo več bosi po lužah. Pogrešam, da me toplo objame. Pogrešam, da plešemo v dnevni sobi oblečeni v čudna oblačila, ki jih privleče iz omare. Pogrešam, da več ne kuhamo skupaj. Pogrešam, da me ne zavrti v naročju, ko pride pome v vrtec.
Mami danes pakira. Svoje cunje skrbno zlaga v kovček. Očitno odhaja na počitnice. Morda se bo vrnila takšna, kot je bila prej. To bi bilo zabavno! Morda naju bo celo vzela s sabo, ker iz škatle kuka moj tiger brez katerega zvečer ne zaspim. Ati bo očitno ostal doma, ker njegovih stvari ni spakirala. A zakaj na počitnicah potrebuje tudi vse knjige, naše fotografije, celo rože bo vzela s sabo? To bodo očitno res dolge počitnice in se želi počutiti kot doma. Ali pa si želi, da gredo tudi rože z njo na počitnice. Ker doma so že vse ovenele.
***, 5 let
p.s. Zgodba ločitve skozi oči otroka. Za vse, ki me sprašujejo, zakaj nisem ostala skupaj zaradi otrok. Zaradi otrok sem se po 11-tih letih partnerstva odločila spremeniti svoje in njihovo življenje. Da bomo vsi srečni. Da se bo mami lahko vrnila s počitnic takšna in še boljša, kot je bila. In po točno treh letih vračanja, se tudi je. Mami je doma.
Katja Štingl, katjastingl.com
- Poglejte si še: "Ne bova se ločila zaradi otrok"