Izpoved ženske, ki se je ločila zaradi tašče: "Nikoli ne bom prva. Ne jaz, ne najin zakon, ne najina morebitna družina."

Odnos med odraslim sinom in njegovo mamo je lahko topel, spoštljiv in zdrav. Težava nastane, ko se sin nikoli zares ne osamosvoji, mama pa ne zna ali ne želi stopiti koraka nazaj. Takrat se meja med skrbjo in nadzorom zabriše, partnerski odnos pa pogosto postane stranska vloga v zgodbi, kjer ima glavno besedo nekdo tretji.

Toksična mama lahko močno vpliva na razmerje svojega odraslega sina, še posebej če ta ne zna ali ne zmore postaviti jasnih meja. Partnerka se tako znajde v nehvaležnem položaju, kjer ni nikoli dovolj dobra, nikoli prva izbira in nikoli zares slišana.

Svojo izkušnjo je z nami delila tudi bralka Sara, ki se je po letih poskusov, prilagajanja in tihega prenašanja toksične tašče odločila za ločitev. Ne zato, ker ne bi ljubila svojega moža, temveč zato, ker je želela na prvo mesto postaviti sebe.

• Preberite si še: Moški, ki je zlit z materjo, čuti smrtno grozo pred tem, da bi se zavezal odnosu z drugo žensko

Rdeče zastavice že ob prvih srečanjih s starši

Filipa sem spoznala, ko sem bila stara 28 let, on pa 30. Spoznala sva se na nekem druženju prek skupnega prijatelja. Takoj sva se ujela. Pogovarjala sva se vso noč, ob koncu večera pa me je prosil za telefonsko številko. Naslednje jutro me je že čakalo njegovo sporočilo. Napisal mi je, da ve, da ni običajno pisati takoj naslednji dan, a da ima občutek, da sva dovolj zrela, da se ne igrava igric. To me je prevzelo. Zdelo se mi je osvežujoče, da je normalen, neposreden in iskren.

Po nekaj mesecih sva tudi uradno postala par. Tik preden sva se odločila za skupno življenje, sem spoznala njegovo družino. Na prvi pogled so bili prijazni, a že ob prvem srečanju so se pojavili drobni znaki, ki sem jih takrat ignorirala.

Na družinski večerji je Filip sedel poleg mene, njegova mama pa je rekla: »Ali ne boš sedel poleg mene?« Nato se mi je nasmehnila in dodala, da se opravičuje, da ne želi biti nesramna, ampak da sina ni videla že dolgo in bi rada preživela čas z njim.

Čeprav mi je Filip prej povedal, da sta v stalnem stiku in da se vidita skoraj vsak konec tedna, sem ta občutek nelagodja potisnila na stran. To je bil prvi rdeči alarm, ki sem ga preslišala.

Ko sva se odločila za skupno selitev in iskala stanovanje, so se stvari začele stopnjevati. Nekega dne sem prišla na ogled stanovanja in tam sta bila že Filip in njegova mama. Razložila sta, da sta bila skupaj na kosilu, ki se je zavleklo, zato jo je pripeljal s seboj. Med ogledom je imela ogromno pripomb o tem, zakaj stanovanje ni primerno, čeprav sploh nisem vedela, da pozna najine kriterije. Imela sem občutek, da nekdo posega v moje življenje in odloča namesto mene.

Ko sva se vselila, so se rdeče zastavice nadaljevale. Ko sem šla za teden dni na službeno pot, je Filip ves čas preživel pri svojih starših. Ko sem bila zvečer s prijateljicami ali delala dlje, je šel k njim. Njegova mama se je celo šalila, da je vesela, kadar imam jaz druge načrte, ker to pomeni, da bo njen sin lahko z njo.

Zdelo se mi je čudno, a nisem želela posegati v njun odnos. Govorila sem si, da to ni moja stvar. A v resnici je to še kako moja stvar. Danes vem, da moški, ki nima zdravega odnosa z mamo, težko vzpostavi zdrav partnerski odnos.

Po zaroki so se stvari še poslabšale

V enem letu skupnega življenja je bilo ogromno neprijetnih situacij. Spomnim se trenutka, ko je Filip pomival posodo, njegova mama pa me je vprašala, ali tega nisem sposobna narediti sama. Odgovorila sem, da oba delava in da se mi zdi pošteno, da si delo deliva. Ona me je obsojajoče pogledala, Filip pa je bil le tiho. Ko sva bila sama, sem mu povedala, da mi je bilo izredno neprijetno, on pa je rekel le: »Takšna pač je.« Nikoli me ni branil.

Ko sva se zaročila, se je vse še poslabšalo. Njena potreba po nadzoru je postala odkrito vsiljiva. Čeprav sva jasno povedala, da želiva poroko organizirati sama, je za najinim hrbtom kontaktirala poročno lokacijo in vse skupaj predstavila, kot da je to moja želja. Z lastniki lokacije je imela sestanek in se dogovarjala za podrobnosti obreda brez najine vednosti. Ko sem izvedela, sem bila povsem iz sebe. Filip pa je rekel, da je najbrž samo hotela pomagati.

V upanju, da bi celotno situacijo omilila, sem jo poskušala vključiti v eno stvar. Njej in moji mami sem prepustila izbiro cvetja in ju prosila, da se dobita s cvetličarko. Filipova mama je prevzela pobudo in rekla, da se bo dogovorila za sestanek. Namenoma je sestanek organizirala na edini dan, ko moja mama ni mogla priti, in se zlagala, da drugih terminov ni bilo. Nihče ni želel povzročati konflikta, zato smo tudi to ignorirali.

Dan pred poroko so me starši in prijatelji vprašali, ali sem prepričana, da želim biti del te družine. Moja priča je rekla, da še nikoli ni srečala tako zahtevne osebe, moja mama pa je priznala, da jo boli gledati, kako me nekdo ponižuje, moj mož pa me ne zaščiti. Takrat sem prvič resno pomislila na Filipovo vlogo v vsem tem. Če ignoriram odnos z njegovo mamo je Filip zame bil sanjski partner, zato sem se z njim poročila, a ob tem sem sklenila, da se po poroki resno pogovoriva.

Mož se je z mano strinjal, a v praksi se ni spremenilo nič

Po poroki sva si vzela nekaj časa zase. Zdelo se mi je, da oba potrebujeva odmik in priložnost, da zadihava. Ko sva se vrnila v vsakdan, sem čutila, da ne morem več molčati. Zbrala sem pogum in se z možem resno pogovorila.

Do takrat sem mu posamezne stvari omenjala sproti, a jih je vedno pomanjšal. Govoril je, da je to normalno, da njegova mama misli dobro in da pretiravam. Tokrat pa sem mu jasno povedala, kako se počutim. Povedala sem mu, kako zelo to vpliva na moje duševno zdravje, kako osamljeno se počutim v odnosu in kako me boli, ker me pred njo nikoli ne zaščiti. Povedala sem mu tudi, da od mene pričakuje, da tiho prenašam nespoštovanje.

Opravičil se je. Rekel je, da mu je žal in da se bo potrudil, da bo drugače. Iskreno sem verjela, da sva naredila korak naprej. Ko sva bila sama, je vedno deloval razumevajoče. Vsakič, ko sem mu povedala, da me je nekaj prizadelo, je rekel, da razume, in se opravičil. A v praksi se ni spremenilo nič.

V trenutku, ko sva bila v družbi njegovih staršev, je postal popolnoma tiho. Tudi ko je bila njegova mama do mene očitno nesramna ali pokroviteljska, ni rekel ničesar. Sedela sem tam in imela občutek, da sem sama proti dvema.

Najin odnos je začel razpadati

Tako sem živela v nekakšnem »ljubezenskem trikotniku« še dve leti. Z vsakim mesecem je bilo slabše. Njegova mama je očitno dojela, da si lahko privošči vse, ker ji nihče ne bo postavil meje. Postajala je vse bolj vsiljiva, vse bolj nadzorna. Začela sem se postavljati zase, ker drugače enostavno nisem več zmogla.

Spomnim se primera, ko je izrazila željo, da bi pogledala najine finance in nama pomagala narediti letni finančni načrt. Ni imela nobenega strokovnega znanja s tega področja, zato sem ji mirno rekla, da upam, da razume, a da so finance najina osebna stvar in da si ne želim, da bi bila v to vključena. Bila je užaljena.

Ko je odšla domov, se je mož sprl z mano. Rekel mi je, da sem bila nesramna in da sem jo prizadela. Vprašala sem ga: »Kaj pa vsi trenutki, ko je ona prizadela mene?« Odgovoril mi je, da ona tega ne počne namenoma, jaz pa da sem njo ranila zavestno. Takšni pogovori so se ponavljali. Vsakič, ko sem postavila mejo, sem bila jaz problem.

Najin odnos se je začel počasi rušiti. Filip mi je pogosto govoril, da zaradi mojega vedenja trpi njegov odnos z mamo. Da se oddaljujeta zato, ker jaz ustvarjam napetost. Nosila sem krivdo za nekaj, česar sploh nisem povzročila.

Hkrati pa je bila ona ves čas prisotna v najinem odnosu. Govorila sta po telefonu vsak dan. O vsem. Tudi o najinih prepirih. Prosila sem ga, naj o najinih zasebnih stvareh ne govori z njo. Rekla sem mu, da se počutim izpostavljeno in nezaščiteno. Rekel je, da razume, a ob vsakem prepiru mi je očital, da mu omejujem odnos z mamo in da se zaradi mene z njo ne more niti normalno pogovarjati.

Po dveh letih zakona sem končno sprejela resnico, ki sem jo dolgo potiskala stran. Nikoli ne bom prva. Ne jaz, ne najin zakon, ne najina morebitna družina.

Ko sva začela razmišljati o lastni družini, so najine težave postale še bolj izrazite

Ko sva se začela pogovarjati o otrocih, se je to še bolj jasno pokazalo. Govorila sva o vrednotah, o vzgoji, o tem, kdo bi pazil otroke, če bi šla za vikend ali na dopust. Strinjala sva se, da bi bili moji starši najboljša izbira. Moja mama je bila učiteljica, imata izkušnje in tudi logistično bi bilo lažje. Nato je rekel, da bi bila njegova mama verjetno zelo užaljena, če bi moji starši preživeli več časa z vnuki kot ona. Odgovorila sem, da ne moreva prilagajati vzgoje otrok čustvom drugih ljudi. Da morava delati tisto, kar je prav za naju in za otroke. Takrat mi je rekel, da ne želi prizadeti svoje mame in da bo poskrbel, da bo pri otrocih vključena toliko, kolikor si bo želela.

V tistem trenutku mi je bilo vse jasno. Tudi če bi ustvarila svojo družino, bi bila njegova mama vedno na prvem mestu. Jaz pa bi bila spet nekje v ozadju. Takrat sem se odločila za ločitev.

Ko sem mu to povedala, je bil šokiran. Rekel je, da tega ni pričakoval, jaz pa sem se spraševala, ali sploh živiva na istem planetu. Tolikokrat sem mu povedala, da sem prizadeta, da nisem dobro, da potrebujem njegovo podporo. In nič se ni spremenilo.

Razumela sem ga. Če odraščaš v takšni dinamiki, se ti zdi normalna. Če nekdo opozori, da mu v njej ni prijetno, misliš, da je problem v njem. Odpustila sem mu. A sebe sem imela dovolj rada, da sem izbrala drugačno življenje.

Ločena sem šest mesecev. Sama sem, a ne čutim, da bi mi karkoli manjkalo. Pogrešam bivšega moža in verjamem, da bi lahko imela lepo življenje. Bil je dober človek. A ne morem ostati v odnosu, kjer so potrebe nekoga drugega vedno pomembnejše od mojih in od družine, ki bi jo lahko ustvarila.

*Zaradi zaščite identitete vpletenih so imena in posamezni prepoznavni detajli v zgodbi spremenjeni.