Dr. Primož Repar: "Luka Dončić je več kot športnik, je simbol človekove notranje poti."

To ni knjiga o Luki Dončiću, v uvodu zapiše avtor dr. Primož Repar.

»To je knjiga o tem, kaj pomeni ostati človek, ko si že postal mit. O tem, kako se igra – ne zato, da bi zmagal, temveč zato, da bi bil. O bolečini, ki oblikuje, in nežnosti, ki zdravi. O skrivnosti osebe, ki se ne da ujeti v statistiko, v pogodbo, v sliko. Morda ni pomembno, kdo sem jaz, ki to pišem. Pomembno je, kdo je Luka Dončić – ne na parketu, temveč v središču srca. In kdo smo mi, ko se v njem prepoznamo.«

Dr. Repar, zakaj ravno Luko Dončića predstavite kot eksistencialno figuro, skozi katero razmišljate o osebi, daru in ljubezni - in ne nazadnje njegovo javno podobo športnika transformirate v simbol človekove notranje poti?

Luka Dončić je edinstveni košarkarski genij, ki je povsem predan igri, še več kot to, ne samo da igra, ampak se igra. Geniji naredijo nekaj, česar si sami sploh ne moremo predstavljati, da je mogoče, in tako ustvarjajo novo stvaritev, ki jo lahko samo genij pojmuje in potem uresniči.

V njem vidim tudi notranjega otroka, ki se povsem nepreračunljivo neskončno daje, ne da bi razmišljal o posledicah te svoje absolutne odprtosti, tistega upanja, ki ga svet danes tako zelo potrebuje. V tem smislu je več kot športnik, je simbol človekove notranje poti. Košarki sem sicer tudi sam zavezan vse od svoje mladosti in jo še vedno redno rekreativno igram.

Kaj je »salighed«? In zakaj prav filozofija Sørena Kierkegaarda? Kako razumeti ta danski izraz v sodobnem, postsekularnem času in zakaj ste ga postavili v jedro naslova?

Salighed je danski izraz, ki je v filozofiji Sørena Kierkegaarda temeljnega pomena. Najpogosteje se prevaja kot blaženost, »osrečenost« ali zveličanje oziroma večna sreča, vendar nobena izmed teh besed ne zajame popolne globine tega pojma. Salighed ni zgolj čustveno stanje sreče ali psihološkega ugodja, ampak pomeni občestvo z večnim, notranjo izpolnjenost osebe v njeni edinstveni povezanosti z Bogom, življenje v resnici – pogosto na robu paradoksa, trpljenja in notranje stiske.

Søren Kierkegaard je utemeljitelj eksistencialne misli, ki je postavila posameznika – osebo – pred brezno izbire, odgovornosti, vere in samospoznanja.

V njegovem razumevanju je »salighed« mogoče doseči le tako, da oseba skozi tesnobo, obup in paradoksalno vero vstopi v odnos z večnim, kar pomeni z Bogom – vendar ne v dogmatičnem smislu, temveč kot notranje, eksistencialno razmerje, polno drame, svobode in tveganja.

V času sekularizacije in sodobnega nihilizma postane Kierkegaard ključen, ker ne predlaga vračanja v pretekle religiozne oblike, temveč govori o koreniti subjektivnosti, osebni resnici, darovanosti – kar je neločljivo povezano s pojmom »salighed«. Kierkegaard opozarja, da ni dovolj zgolj misliti resnico, treba jo je živeti, kar pomeni tvegati sebe v veri.

Telesnost omenjate kot prostor milosti, molitve in ontološkega dogodka. Kako vidite odnos med telesom in duhovnostjo v sodobni družbi in kako Luka pooseblja to preseganje ločitve med dušo in telesom?

Ta odnos je razklan in paradoksen, a odpira nove možnosti. Po eni strani družba telo fetišizira, idealizira, ga meri, razkazuje in optimizira, telo je postalo orodje istovetnosti, kapitala in samopotrditve.

Po drugi strani je duhovnost, ki se jo danes sicer znova poudarja, na napačnem mestu, tako tudi marginalizirana in zvedena bodisi na terapevtski učinek bodisi na estetiko »new-age«. Notranji smisel, ki je med utelešenostjo in duhovno globino, je izgubljen. Na presečišču teh dveh polov najdemo Luko Dončića kot simbol celostnosti brez besed. In le celostnost celi. Luka presega ločitev moderne med dušo (kot zavest) in telo (kot stroj).

Zapisano lahko razumemo kot kritiko sodobnega neoliberalnega reda, ki iz osebe dela podobo, produkt in statistiko. Kakšno pot predlagate kot odgovor na to dekonstrukcijo osebe?

Oseba je dogodek skrivnosti, vsakdo od nas je edinstven. Vse se začne s kritično zavestjo, da neoliberalni red v resnici ne priznava osebe, temveč jo preoblikuje v funkcijo, podobo, blago, statistiko. Vrednost je le v kapitalizirani uporabnosti: koliko prineseš, kako si videti, kaj dosežeš.

Oseba postane profil in ne skrivnost. To pa obenem odpira prostor za globoko bivanjski in duhoven odgovor, ki presega vsako politiko ali sociologijo. Dekonstrukciji osebe lahko odgovorimo le z življenjem, ki postane pričevanje – ne uprizarjanje istovetnosti, ampak prisluškovanje resnici v sebi. Podati se moramo na pot soustvarjanja, ne tekmovanja.

Samo kot subjektivnost smo lahko dogodek odnosa. Ta prostor je treba potrpežljivo odstirati vedno znova in vztrajno, saj nas le to ohranja človeške v tem pošastnem brezosebnem času.

Je Luka Dončić prototip »novega človeka« – ne v smislu junaka ali zmagovalca, temveč kot tistega, ki je v stalnem dajanju?

Luka Dončić ni tak prototip junaškega lika, kot so to predstavljale ideološke podobe »novega človeka« 20. stoletja in ustvarile pošastno kreaturo oziroma pohabljenega človeka, ki hlepi po moči. Je pa tak kot oseba, ki v vsakdanji, telesni, odnosni prisotnosti uresničuje arhetip darovanosti kot bistva osrečenosti, o kateri govorimo.

Vrhunsko branje za vse, ki želite doživeti presečišče profesionalne košarke, sodobne kulture in globoke človeške zgodbe.
Založba: KUD Apokalipsa

Spraševali: M.L. in V.F.