Maja Vidmar: »Kako se zaljubiš«

Za ljubezen ni recepta. Ključno je sprejemanje sebe - to je nujen pogoj, da sploh lahko sprejmeš drugega, pa naj bo drugi kdorkoli. In potem postane zaljubjenost priložnost, darilo, s katerim se nekaj odpre, preskoči.

Kako se zaljubiš (foto: Shutterstock) Shutterstock
21. 6. 2012

Za pesnikovanje se Maja Vidmar počuti poklicana. V obdobju, ko ni pisala, je razmišljala, ali je sploh pesnica, dobila pa je odgovor, da je še vedno pesnica, ki ne piše, in obenem vprašanje: Zakaj mora biti pesnica? Ugotovila je, da ni odvisna od te identifikacije, čeprav na vprašanje, kaj je, ljudi najlažje odpravi, če reče, da je pesnica.

Kaj po vašem mnenju beseda ljubezen pomeni?

Maja: Marsikaj, vsakič nekaj drugega. Zame je veliko vprašanje, kaj pomeni ljubiti. Zdi se mi, da se tega učim. Pod ljubezen uvrščamo vse: razne odvisnosti, potrebe in želje, kar ni nič narobe, ni pa vse isto. Ravno zato sem v knjigi Kako se zaljubiš uporabila besedo zaljubljenost, in ne ljubezen, v smislu priložnosti.

Zame je zaljubljenost priložnost, darilo, s katerim se nekaj odpre, preskoči. Poleg tega sem pojem zaljubljenosti tematsko razširila, tako da se lahko zaljubim v kogarkoli in karkoli, kar me obdaja.

Želite povedati, da za ljubezen ni recepta?

Maja: Ga ni. V knjigi Kako se zaljubiš mi je bilo ključno sprejemanje sebe, ki je nujen pogoj in po mojem najtežji, da sploh lahko sprejmeš drugega, pa naj bo drugi kdorkoli.

Vedno znova se zdi, da bo ljubezen do drugega dovolj, vendar ta sploh ni možna, če nimaš rad sebe. Najtežje je imeti rad sebe in se sprejemati.

Gre za posledico vzgoje?

Maja: Za posledico obrambnih mehanizmov, ki so se vzpostavili v otroštvu, da si preživel. Pozneje se ti vzorci, ravno zato, ker vedno vstopaš z istimi obrambnimi mehanizmi, na neki način ponavljajo. Nase privlačiš iste izkušnje, s čimer zakrniš. Nekoč je ta način pomagal preživeti, bil je učinkovit, zdaj pa ni več.

Je zaljubljenost stanje, v katerem lahko ta vzorec prerastemo?

Maja: Takrat in ne samo takrat je priložnost. Tisti hip nenadoma sam sebi nisi več tako pomemben in čim si nisi tako pomemben ter tako 'zahakljan' vase, se za hip lahko odpreš.

Koliko je po vašem mnenju ljubezen pomembna?

Maja: Meni se zdi najpomembnejša, ker mi je najpomembnejši odnos. Ne predstavljam si kakovostnega življenja v popolni samoti, ne vidim smisla. Sicer samoto nujno potrebujem, da se umirim, da imam čas le zase, da se odpočijem.

Potrebujem jo še za milijon drugih stvari, toda odnos je zame užitek in veselje, ki s sabo prinese tudi bolečino, medtem ko v samoti ni slabih izkušenj. Odnos je skratka pomemben in v njem je ljubezen bistvena. Mislim na vse odnose, vendar ne morem imeti vseh rada, tega ne znam. Čuvam se, ker sem ranljiva.

Vas stanje zaljubljenosti zmede?

Maja: Gotovo je zelo odprto in ranljivo. Zmede me kakšna šokantna izkušnja. Na občutek zaljubljenosti sem začela gledati izven konteksta zaljubljenosti ženske v moškega.

Ko sem enkrat šla namensko pisat nekam v samoto, kjer sem se lahko osredotočila, sem ugotovila, da imam metuljčke in se počutim zaljubljeno, pa nisem bila. Ugotovila sem, da gre za občutek sreče, odprtosti, priložnosti in da mi je bilo podarjeno darilo.

Bila sem sama, lahko sem delala, kar sem hotela, imela sem občutek izpolnjenosti in hkrati vznemirjenosti v pričakovanju nečesa novega, tistega, kar je prihajalo. Bilo je v povezavi s pisanjem, ki mi je takrat šlo res dobro. V tem primeru je bil občutek zaljubljenosti vezan na ustvarjanje. Lahko je vezan tudi na nov pogled na svet. Odvisno, koliko si dovoliš, ker gre tudi za pogum.

Ko si zaljubljen, si videti neumen, in pogumno je, da si ponovno dovoliš biti neumen. Tega ne bi povzdigovala kot cilj, temveč je zelo dragoceno kot priložnost, poleg tega pa je tu še občutek živosti, ki je strašno močan. V intenzivnem občutku živosti pri obeh stanjih je tudi sorodnost med ustvarjalnostjo in ljubeznijo.

Se običajno osamite, kadar ustvarjate?

Maja: Pred davnimi leti se mi ni bilo treba osamiti. Bila sem brez otrok in službe, dalo se je živeti malo utrgano in pisati, čeprav sem manj pisala.

Mogoče je malo težje tudi zato, ker sem ženska. Moški si vzamejo čas za svoje delo, jaz si ga ne znam. Že samo prisotnost drugega človeka me takoj obremeni, kaj šele če me čaka otrok ali drugo delo.

Moje delo, ki bi mi moralo biti najpomembnejše, je potem že luksuz. Seveda so tudi rezultati toliko bolj redki. Sicer ni nujno, da so zato slabši, možno pa je, da ti pesmi uidejo. Če ne delaš, ni narejeno, noben trenutek ni nikoli več isti, kot je bil tisti prej. Delati je vendarle treba, brez dela in truda ni akumulacije, ki bi vzcvetela.

Si kot pesnica lahko privoščite življenje med oblaki?

Maja: Med samim pisanjem ne moreš hkrati računati, iti v trgovino ... Lahko napišem pesem na vlaku, vendar sem takrat v svojem svetu, nekako odmaknjena, v posebnem stanju, ki pa ga prav nič ne mistificiram.

Moram pa si ga nekako omogočiti. Ugotovila sem, da si ga lahko omogočim tako, da grem in sem res povsem sama. Ne pride v poštev, da recimo pridem v hišo, kjer so še drugi, ki pišejo.

Kaj predstavlja vaš svet?

Maja: To, da se lahko obrnem navznoter ali k naravi.

Mar nima vsak človek potrebe po svojem svetu?

Maja: Ravno zato lahko vsak bere poezijo. Vsak potrebuje ustvarjalnost, ni tako bistveno, ali pišeš pesmi ali urejaš mizo, pomembno je, kako se stvari dotikaš, kako to počneš. Ali se temu res posvetiš, vložiš v to vse, kar znaš, in se poleg tega še odpreš za nove stvari, ki tisti hip prihajajo.

Mislim, da vsak človek najde svoj način ustvarjalnosti. Lahko na več področjih, lahko na enem, čaraš lahko kjerkoli.

To pomeni, da se tudi poezija lahko dotakne slehernika?

Maja: Mislim, da bi se lahko dotaknila, lahko bi jo vsak bral. So pa zavore. Ena glavnih zavor je ravno prepričanje, da je poezijo treba znati brati.

Jo je res treba znati brati?

Maja: Po mojem ne. Dobro je, da že v mladosti, lahko sicer tudi pozneje, poezija najde pot do tebe in ti da nekaj dobrega. Lahko je to celo poezija za otroke, ni pomembno, le da je nekaj preskočilo in se je zgodilo nekaj dobrega. V šoli je problem, ker je treba nekaj vedeti, kar pravzaprav škodi.

Sicer ni tako preprosto – vedenje nikoli ne škodi, če je pridobljeno z užitkom. Vse je odvisno od prve izkušnje, ali je negativna ali pozitivna. Če se zdiš sam sebi neumen, ker nečesa ne razumeš, ne boš več rinil v to.

Zakaj potrebujemo različne svetove?

Maja: To se izkaže, kadar se okoliščine zares zaostrijo. Če so 'srednje' in gre na slabše, se zdi, da je najpomembnejše, da imaš dovolj denarja, dovolj za jesti in za plačevati račune ... Če pa se okoliščine prav strašno zaostrijo, potem pravzaprav ugotoviš, da je nekaj več, da se le od materialnega ne da živeti.

Lahko pa leta in leta živiš v tej vsakodnevni iluziji, lahko te povleče v to smer, da bi imel več in več, ali pa se bojiš, da boš izgubil še to, kar imaš. V obeh primerih si od nečesa odvisen, in ni pomembno, od česa.

Ostaja duša lačna?

Maja: Nisi srečen. Ne rečem, da je cilj to, da si srečen, ampak vidiš, da ni smisla. Gre za občutek praznine.

Se vam zdi, da se ljudje zavedajo, da jim nekaj manjka?

Maja: Ob prenasičenosti lahko ugotoviš, da ti vendarle nekaj manjka, lahko pa tudi v popolnem pomanjkanju.

Kako si vi polnite dušo?

Maja: Ravno v tem primeru so pomembni ljubezen in odnosi, pa ne za grabljenje, akumuliranje. Tudi odnose se da kopičiti ali zasužnjiti s svojimi predstavami. Edini način, ki se zdi uspešen za izboljšanje odnosov in učenje ljubezni, je, da se čim več učim o sebi, da se poskušam razmehčati, spremeniti, sprejeti. To je edini način. Ko se tako počasi spreminjam, se mi zdi, da se tudi v poeziji nekaj dogaja. Če se ne spreminjam, obstanem na eni točki in pišem enako. Pri pisanju mi je najpomembnejše, da sem poštena, kar pomeni, da pisanje na vedno isti točki sploh ni mogoče.

Mar ni tudi v odnosih pomembna poštenost?

Maja: Je, toda poštenost do sebe je na prvem mestu. Poštenost z drugimi besedami pomeni, da si sposoben videti, kje si, in si reči: "Tukaj sem, to se dogaja. Ni mi všeč, tebi ne bo všeč, ampak zdaj sem tu." To je poštenost. Na tej točki se lahko spremeniš, toda dokler si to prikrivaš, se tudi spremeniti ne moreš.

Tudi za pisanje ni recepta, očitno pa je poštenost zelo pomembna.

Maja: Poštenost v smislu, da mi je tisto, kar sem napisala, na neki način pomembno, zato se ne oziram na všečnost: kaj bi rada, kaj si predstavljam, da bi bilo drugim všeč, kaj bi mogoče bilo treba še napisati, mogoče spremeniti slog ...

Poštenost pisanja je, da naredim najboljše, kar znam, in tisto, kar moram. Se pravi, da čutim potrebo po tem. Če ni te potrebe, potem to ni pošteno, pomeni, da se nekaj grem.

Obstajajo določeni identifikacijski pritiski, denarni, pritiski okolja ali potreba po nadaljevanju, kar je neke vrste grabežljivost. Pošteno je, da temu ne nasedeš, ne popustiš, čeprav si vedno na meji. Zame je poštenost pri poeziji, da tisto, kar je treba, naredim, kakor najbolje znam.

Mar to ne velja tudi za življenje?

Maja: To bi bilo najboljše. V tem smislu se mi moje delo zdi blagoslov.

Je preverjanje poštenosti naporno?

Maja: Pravzaprav zelo, hkrati pa odrešujoče. Vztrajati v poštenosti je naporen proces, hkrati pa je to zelo lahek način za življenje s sabo.

Napisala: Suzana Golubov, foto: Primož Predalič