Mnoge mame se žrtvujejo za svojo družino, pozabljajo nase in na svoje zdravje, v želji, da bi bile vedno tam za svoje otroke. A kljub vsemu trudu in žrtvovanju, pogosto pozabijo na najpomembnejšo stvar – poskrbeti za sebe.
Mame želijo skrbeti. Želijo biti potrebne. A pogosto poznajo le en način – žrtvovanje. Dati vse, pozabiti nase, delati do izčrpanosti – "da bo otrokom dobro."
In otroci? Otroci – ne glede na to, koliko so stari – potrebujejo eno preprosto stvar: živo, nasmejano, zdravo mamo. Mamo, ki zna objeti, se pogovarjati, preprosto biti ob njih. Mamo, ki ni izčrpana do skrajnosti. Mamo, ki čuti sebe in živi življenje.
Ni čudežnega filtra, ki bi izčrpanost mame spremenil v toplino. Ni načina, da bi iz njenega glasu izbrisali utrujenost ali iz pogleda skrbi. In takrat se pojavi žalost. Z obeh strani.
Z ene strani – mama, ki daje zadnje atome moči, njen trud pa ni cenjen. "Nehvaležen otrok," ki noče sprejeti tistega, kar je bilo pridelano s krvjo in znojem. In materina žrtev se zdi zaman.
Z druge strani – otrok, ki namesto skrbi čuti krivdo. Ki prejme izčrpano in nepopolno osebo, ki je vse življenje dajala prednost drugim, zdaj pa pričakuje, da nekdo poskrbi zanjo. In zdaj mora ta otrok skrbeti ne samo za svoje otroke, službo in vsakodnevne obveznosti – ampak tudi za mamo, ki, namesto da bi bila opora, postaja breme.
Mama, ne potrebujem ničesar. Samo bodi srečna. Poskrbi zase. Pojdi prej spat. Srečaj se s prijateljico. Privošči si novo frizuro. Pojdi na sprehod – brez vrečk in bremen. Preberi kaj za svojo dušo. Obišči zdravnika.
In povej mi, kaj naj ti prinesem. Ker lahko. In želim. In še bolje – pridi ti k meni. Sedla bova skupaj. Pogovarjala se bova. Smejala se... Ker to je tisto najpomembnejše.
(Nepoznan avtor)
