Ta zapis je namenjen vsem mamam in očetom, ki se vsak dan znova sprašujejo, ali vzgajajo "pravilno".
Če bi lahko svoje življenje živela še enkrat, bi marsikaj naredila drugače. Sinu bi rekla: "Sin, ni ti treba postati inženir. Ni ti treba biti odvetnik. Sploh ni pomembno, kaj boš, ko odrasteš. Če želiš biti športni komentator – odlično! Če želiš biti klovn v nakupovalnem središču – še toliko bolje!"
In potem bo moj sin pri tridesetih prišel domov, ves prepoten, plešast in z razmazano klovnovsko ličnico na obrazu. Rekel bo: "Mama, star sem trideset let in delam kot klovn v nakupovalnem centru. Je to res življenje, ki si si ga želela zame? Kaj si razmišljala? Zakaj si mi dovolila, da sem se ves čas igral, namesto da bi se učil matematike? Zakaj mi nisi povedala, kako pomembna je izobrazba?"
Pobožala ga bom po plešasti glavi in rekla:
"Dragi, saj sem te samo podpirala pri tem, kar si si želel. Nikoli nisem pritiskala nate. Nisem te silila, da bi vadil matematiko, ko si se želel igrati s prijatelji."
On pa mi bo očitajoče odgovoril:
"Ampak jaz nisem vedel, kam me bo to pripeljalo. Bil sem otrok. Nisva bila enakovredna. Ti bi me lahko usmerila!"
Ali pa ...
Nekega dne bom dobila sina in naredila popolnoma nasprotno. Od tretjega leta naprej mu bom govorila: "Ne bodi neumen, sine. Razmišljaj o prihodnosti. Uči se matematike, če nočeš vse življenje delati v klicnem centru."
Ko bo dopolnil trideset let, bo prišel domov kot uspešen programer, zaposlen pri Googlu. Ves prepoten, plešast, z globokimi podočnjaki in gubami.
Rekel bo:
"Mama, star sem trideset let. Delam v Googlu. Delam dvajset ur na dan. Nimam družine. Kaj si mislila, ko si mi govorila, da me bo dobra služba osrečila? Zakaj si me silila v matematiko?"
Odgovorila bom:
"Želela sem, da dobiš dobro izobrazbo. Želela sem, da imaš čim več možnosti."
On pa bo odvrnil:
"Kaj mi bodo vse te možnosti, če sem nesrečen? Vsakič, ko grem mimo klovna v nakupovalnem centru, mu zavidam. On je srečen. Tudi jaz bi lahko bil srečen, pa si mi uničila življenje."
....
Ta zapis je namenjen vsem mamam in očetom, ki se vsak dan znova sprašujejo, ali vzgajajo "pravilno". Resnica je, da popolnih staršev ni. Vsak otrok bo nekoč odkrival tudi rane, ki jih je prinesel iz otroštva, tako kot jih odkrivamo vsi.
Pomembno pa je, da otrokom ne podarimo popolnega otroštva, temveč dovolj ljubezni, varnosti in odprtosti, da se bodo nekega dne lahko o svojih bolečinah odkrito pogovarjali, ne pa jih prenašali naprej. In če bodo nekoč na psihoterapiji govorili tudi o vas, to še ne pomeni, da ste bili slab starš, pomeni le, da ste bili človek.
Prirejeno po avtorici: Svetlana Khmel
