Manca Košir: "Bolezen je lahko darilo za prebujenje!"

Poslušajte. Ne le besed, temveč predvsem tišino. Svojo notranjo tišino, ki spregovori v samoti in zbranosti najglobljo resnico o nas samih.

Tihota je že dolgo tema njenega življenja. Če v človeku ne zasluti tišine, težko zaupa njegovemu govorjenju. Zato so pričevalci sveta po njenem lahko le ljudje, ki rojevajo v tišini in iz tišine.

Tišina je nekaj, od koder prihajamo in kamor smo namenjeni. Tišina je naše zdravilo, naša hrana, naše resnično zavetje – naš dom, je prepričana. In tako ni prav nič nenavadno, da je ljubezen do tišine navdihnila njeno novo knjigo epistol – Nagovori tišine. Za soustvarjalce je tokrat, po nareku skrivnostnega Glasu, izbrala šest “tišinoljubcev”, po katerih je v svojem mojstrskem slogu spregovorila Tišina sama. Prek njih nas kliče spet k sebi in nam sporoča: “Naučite se povezati s tišino v sebi in ugotovili boste, da ima vse v tem življenju svoj namen. Kajti Tišina je vir velike moči in polna pravih odgovorov!”

Draga Manca, najprej velik hvala za čudovite Nagovore tišine, ki v bralcu sprožijo burno duhovno alkimijo. Kakšni so odzivi na knjigo?

Hvala, hvala! Srce mi zaigra, kadar kdo pohvali Nagovore tišine. Kako bo ta knjiga sprejeta, nisem imela pojma in malo sem se bala, da ne bo imela toliko bralcev kot prejšnje zbirke epistol pred njo. A jih je našla, tako nežno se dotika duš, tako zelo nežno! Dobila je tudi častno nagrado društva Marjan Rožanc za svoj poetičen in kontemplativen jezik, v katerem smo pisali, navdihnjeni s šepetom poezije, ki lahko zraste samo iz tišine. In tišina je jezik Boga, zato se nas dotika tudi dimenzija Presežnega.

Vesna draga, saj vam smem prebrati to obrazložitev, ki mi je pobožala dušo? Takole se glasi: “Polifonična esejistična zbirka Nagovori tišine je v zajetnem in raznovrstnem opusu Mance Košir sedma knjiga dopisovanj z velikimi duhovi slovenstva, tokrat s šestimi sijajnimi umetniki: slikarko Joni Zakonjšek, pisateljem Dušanom Šarotarjem, arhitektom, teologom in filozofom Robertom Dolinarjem, arhitektom in filozofom Iro Zorkom, gledališkim režiserjem Tomijem Janežičem in umetnostno zgodovinarko in literarno prevajalko Vesno Velkovrh Bukilica.

Zapisan je podatek, da gre nemara za svetovni rekord v knjižnem dopisovanju, zagotovo pa gre za tako unikatno, nežno, a radikalno vstopanje spraševalke v ustvarjalne svetove sodobnikov, da vsakokrat razkrijejo njihove najgloblje darove in iz njih izzovejo izbrane, nemalokrat pesniške ubeseditve njihovih notranjih stanj, spraševanj in spoznanj. Ker se sogovorniki tako do kraja zaupno odzovejo, jih bralec potencirano doživi kot mogočno skrivnost.

Dopisovanja z Manco ‒ njeno ime je že davno ponarodela sopomenka za vseljubezen ‒ so pravzaprav najtišji in najbolj iskreni samogovori nagovorjenih protagonistov, ki jih sproža njena otroško radovedna, bodrilna, spoštljiva, zaupljiva, ljubeča pisemska navzočnost. Vse dosedanje knjige, Nagovore tišine pa najbolj lirično prežarjata pesniški navdih in kontemplacija njenega ʻbitja, ki se podarja drugemuʼ. Kot eruditsko opremljena in pozorna spraševalka in iskrena samospraševalka se v ustvarjalni proces – od skrivnostno prišepetane izbire sogovornikov do fizične oblike knjige – preda vodenju iz vira lastne biti, ki dopisovalce samodejno potopi v prav to samopresežno srečanje.

Nagovori tišine s svojim poetičnim, mestoma mistično navdihnjenim jezikom in dialoškim poglabljanjem v eksistencialna vprašanja človekovega bivanja, v slogovno in vsebinsko nerazdružljivo in vznemirljivo zlitem večglasnem soavtorstvu častno zastopajo tako žanr eseja kot častno Rožančevo nagrado.”

Povejte nam kaj več o skrivnostnem Glasu, ki je bil povod, da je knjiga sploh nastala.

Zdaj moram povedati, da že pol stoletja slišim Glas, ki mi narekuje marsikaj, tako vse srčnice, ki jih še vedno pridno zapisujem, kot predloge za knjige, pogovore v Švicariji itd. Zavedam se, kdaj mi je spregovoril prvič in mi morda celo rešil življenje. Imela sem okrog trinajst let, ko smo šli s starejšima bratoma in še nekaj taborniki taborit ob Kolpo.

Fantje so hodili h kmetu, ki nam je odstopil prostor za šotore, kosit in grabit, jaz pa naj bi kuhala. A dotlej nisem nikoli kuhala in pojma nisem imela, denimo, koliko vode je treba dati v riž. Sem hotela skuhati rižoto. Stresla sem celo kilo riža, dodala malo vode v velik lonec in kuhala. Riž se je seveda prismodil, adijo, naše kosilo. Ko so se fantje vrnili in je starejši brat zavohal in videl katastrofo, me je prijel za lase in porinil v Kolpo.

Slaba, zelo slaba plavalka sem bila, bala sem se vode, saj sta me brata nekaj let pred tem na počitnicah vrgla s pomola v morje; takrat sem se utopila in so me nezavestno potegnili iz vode. V Kolpi sem pristala nad slapom, ki me je potegnil za seboj, jaz pa sem se z vso silo oklepala skal. Naenkrat sem zaslišala Glas: Spusti skale, prepusti se vodi s slapa! Spustila sem oprijem in voda me je naplavila na rečni breg, kjer me je dočakal brat s kot kreda bledim obrazom in me potegnil iz vode. Na ta dogodek sem se spomnila, ko sem prebrala srčnico Smrt me nagovarja:

Spusti, opusti, samo pusti.

Pusti bitju srca, da bije,

pusti pljučnima kriloma njune dihljaje.

Noge naj hodijo, roke objemajo

in zemlja naj rije po svoje.

Spusti, opusti in pusti,

da življenje živi tvojo kožo

in kosti podpirajo stebre večnosti.

Nič ti ni treba storiti, nič.

Ker je že vse narejeno.

No, taisti Glas mi je tudi narekoval naslove ter dopisovalke in dopisovalce za knjige epistol Moška pisma, Drugačna razmerja, Darovi minevanja, Človeška ljubezen in Nagovori tišine. Ko sem ga zaslišala, naj se lotim nove knjige dopisovanj, sem protestirala. Saj smo napisali še šest knjig, z Mladinsko knjigo imam dogovor za povsem drugačno knjigo, ne bom zdaj pisala še sedme knjige pisem! Boš! je bil odločen Glas. S kom pa? Piši! In sem vzela svinčnik, vsa krmežljava, ker sem Glas slišala v polsnu pred trdnim spanjem, in si zapisala imena. Kakšne barve pa bo knjiga, sem ga vprašala? Modre, je bil odgovor.

Modra mi je res všeč, čudovita barva tišine na dnu morja; vanjo me je potopila terapevtka, ko me je hipnotizirala pred bolečimi razjedami zaradi obsevanja ust po operaciji raka, da sem sploh lahko jedla. In sem naslednji dan pisala prvo navedeni dopisovalki, božanski slikarki Joni Zakonjšek. Takoj se je odzvala, saj je ravno slikala modro sliko! Mi je poslala njeno fotografijo, ki me je spremljala od začetka do konca nastajanja knjige. Potem sem pisala pesniku in pisatelju Dušanu Šarotarju, ki mi je odpisal, da so se preselili v hišo, v kateri ima svojo sobo, pobarvano v modro. Prva reč, ki jo je v tej modri sobi napisal, je bilo pismo meni. In tako naprej v tem duhu, hehe …

Zdaj je skrajni čas za vzpodbujanje k tišini, mar ne, ker gre vedno bolj zares? Nujno potrebujemo izstop, prekinitev, premor, kot je v enem od pisem zapisal vaš dopisovalec, pisatelj Dušan Šarotar. Vsako prerojevanje potrebuje Tišino. Kako vi vidite trenutno situacijo na našem planetu in dušo našega prerojevajočega se sveta?

Davno že je Milost poljubila moje veke, da lahko gledam in vidim Svetlobo in se ne utapljam v temi, ki je je vse bolj poln ta naš lepi grozni, a edini svet. Prav fizično občutim to prerojevanje, o katerem govorite, draga Vesna, in tako lepo pišete v svojih uvodnikih v Senso.

Kako premagati temo? Gotovo ne s še več teme, z opozarjanjem nanjo. Z več istega ne bomo prišli nikamor! Zato jaz gledam svetlikanja sveta, ki jih je vse več in več, in vidim otoke Svetlobe. To so skupnosti ljudi, ki se ne ukvarjajo z analiziranjem in kritiziranjem, temveč preprosto delujejo in živijo drugače od večine v svoje udobje in sebične interese zaverovanih ljudi.

Režiserka Nina Blažin že četrto leto snema observacijski celovečerni dokumentarec o meni s pomenljivim naslovom V tišini življenja in septembra smo šli snemat pogorišče na Krasu. Presunljivo, zazeblo me je do kosti, ko sem hodila po črni sežgani zemlji in med črnimi ostanki dreves, ki so jih ognjeni zublji spremenili v oglje. A v to črnino s tal že poganjajo sveže zeleni grmički in tudi kakšna roža! Vam povem, to me je potolažilo.

Zemlja bo preživela, narava bo preživela, edino vprašanje je, ali bomo preživeli mi kot človeška vrsta oziroma ta parazitska, izkoriščevalska, pohlepna civilizacija. Propadla je Atlantida, propadel je Egipt, propadlo je rimsko cesarstvo, propadla je inkovska civilizacija … In zakaj ne bi propadla še tale naša, le zakaj ne, če sami sebi žagamo vejo, na kateri sedimo?

A kot na zažgani kraški zemlji poganjajo zeleni grmički, sredi egoističnih, sebičnih, atomiziranih posameznikov rastejo otoki Svetlobe, kot sem vam rekla. In z njimi se velja ukvarjati, vanje vlagati energijo in ljubezen! Taki svetlobni otoki so ljudje, ki se iz mest selijo na deželo, nazaj k materi zemlji, ki nas preživlja.

Taki otoki so podjetja, ki delujejo trajnostno, krožno in etično, imajo “postherojske voditelje”, kot jih opisuje moj gost z oktobrskega Večera z Manco Košir v Švicariji, prof. dr. Miha Škerlavaj, v študiji z enakim naslovom.

Otoki Svetlobe so skupnosti starejših ljudi, ki se odločajo za življenje v blokih ali tako imenovanih srebrnih vaseh, da si delijo stroške, se podpirajo, si razdelijo delo, skupaj berejo, poslušajo glasbo, obdelujejo vrt … Otoki Svetlobe so razredi, ki jih pomagajo ustvariti odlični učitelji in sodelovalni starši, kakršni so denimo v waldorfskih šolah, vrtcih montessori ipd. V naši waldorfski šoli v Ljubljani imajo učitelji in starši celo skupni pevski zbor! Taki otoki so univerze za tretje življenjsko obdobje pa naša Modra fakulteta, katere ambasadorka sem in s katero se ravno pripravljamo na tečaj plesa tanga v Domu starejših občanov v Fužinah, juhej.

Vsa prostovoljna društva so otoki Svetlobe, pa gasilci pa aktivi kmečkih žena pa združenje permakulturnih kmetov pa … Joj, koliko Luči preganja to grozno temo s tega sveta, samo videti je treba to Luč, ji slediti in prižigati nove! Komercialni mediji imajo pač rajši škandale in senzacije in se jim otoki Svetlobe ne zdijo medijsko fotogenični. Za zdaj! Tudi to se bo kmalu spremenilo, tudi to, ker bo dvignjena kolektivna zavest zahtevala več Luči, več pozitivnih zgodb, več dobrega in lepega, hura!

Verjetno nismo po naključju ustvarjeni kot bitja z dvema ušesoma in enim jezikom – morda je ključ v bolj pozornem poslušanju, ne prekomernem in nepremišljenem govorjenju?

Dobri terapevti že več kot desetletje priporočajo: ne glejte televizijski poročil, šovov in bedastih programov, ne poslušajte radijskih poročil in hrupne komercialne glasbe, ne berite senzacionalističnega časopisja …

Pojdite v gozd po tišino, sprehajajte se po travnikih in ob morju, kjer ni ljudi, meditirajte, kontemplirajte, pišite pisma in dnevnik hvaležnosti, izogibajte se hrupnim gledališkim predstavam, glejte lepe filme, hodite na koncerte klasične glasbe, doma si vrtite Mozarta in Bacha, Vivaldija in Beethovna … Predvsem pa: pogovarjajte se z ljudmi, ki nahranijo vašo dušo.

In kot pravite, Vesna, poslušajte, poslušajte. Ne le besed, temveč predvsem tišino. Svojo notranjo tišino, ki spregovori v samoti in zbranosti najglobljo resnico o nas samih.

Kaj pa, če je človeka tega strah?

Kdor beži pred to resnico, beži tudi pred tišino in tak se zatakne v vzorce žrtve, jamranja zaradi nesrečnega otroštva …

Če se bomo delili, se nam ne piše dobro, če si bomo delili, potem bomo preživeli? Brez medsebojne solidarnosti in ljubeznive povezanosti, kot pravite, ne bo šlo?

Kako lepo ste to rekli: Ne se deliti, temveč deliti si. Zato pa tako rada ponavljam in naj ponovim še za ljubo mi Senso zgodbico o razliki med nebesi in peklom, vi jo poznate, Vesna, morda pa ne vse bralke in bralci: Nekdo hoče videti raj in pekel, da ju bo primerjal. Ga pelje sv. Peter v pekel in nič groznega ne vidi, nobenega ognja in cvrenja ljudi, vidi pa ogromno skledo s slastno dišečo jedjo in ob njej v krogu ljudi z dolgimi žlicami, ki zaman posegajo po hrani. Z dolgimi žlicami je ne morejo dati v svoja lačna usta. V nebesih vidi enak prizor. S to razliko, da ljudje nosijo hrano drug drugemu v usta. So siti in srečni, ker si delijo. So solidarni in povezani.

Ljudje, ki se delijo na naše in ne naše, na leve in desne, na cepilce in proticepilce, na te in one, ne prispevajo k celoviti SKUPNOSTI, brez katere ne bomo preživeli. Pred mnogimi leti, ko je bil moj duhovni sopotnik Marjan Rožanc še zelo živ in aktiven, je bil njegov dolgoletni prijatelj Taras Kermauner kar malo ljubosumen, da si imava z Marčijem toliko povedati in da tako rada diskutirava o Bogu. “No, pa mi povej, kakšna je razlika med Bogom in hudičem,” me je vprašal po enem takih pogovorov v Cankarjevem domu. Nič lažjega, sem si mislila in odločno odgovorila: “Bog povezuje, hudič pa ločuje.” In tako mislim še danes.

Se z dopisovalci Nagovorov tišine – brati in sestrami, kot jih nagovarjate v pismih, po izidu knjige še kaj srečujete, ste ostali v stiku?

Pisma so nas tako tesno povezala, da nas je Vesna poimenovala kar “družinica”. Srečujemo se na dogodkih, ki jih ima vsak od nas; vsi razen enega, upravičeno odsotnega, smo se dobili na čarobni domačiji režiserja Tomija Janežiča v Kruščah na njegovem festivalu Telesa in prostori. Bili so to globoki pogovori, občudovanje Jonine razstave na domačiji, pogovori med nami in očaranost nad tamkajšnjo razkošno naravo sredi gozdov. To je naša skupna ljubezen, ki nas napaja s tišino, ko sami potujemo po njej in hkrati po svoji notranji pokrajini. Veliko si tudi pišemo, pošiljamo tekste, fotografije … Lepa srčna cesta se vije med vsemi nami …

Kolikokrat ste v življenju umrli in ponovno vstali? Naša človeška življenja so pač polna podvigov, strasti, golgot in vstajenj.

Odgovor na to vprašanje pa zahteva novo knjigo, haha … Padci so bili in kakšen manjši se še zgodi, vstajenja pa tudi, predvsem pa spoznanja, kdo sem, kje sem, za koga sem, kako sem …

Česa vas je naučila oziroma osvobodila izkušnja raka? Na kakšni preizkušnji ste bili tokrat?

Uf, dobre lekcije učenja nam ponuja Življenje! Gotovo najbolj učinkoviti sta bili spremljanje umirajočih in moja dva operirana raka. Ta dva sta mi pa dala vetra, haha … Naučila sta me reči NE, česar prej nisem znala. Pojasnila sta mi, da je moja obzirnost do ljudi, ki čustveno manipulirajo in izsiljujejo, ker so pač dobili take vzorce v otroštvu, povsem nepotrebna. V življenju sicer sledim svetopisemski modrosti “resnica vas bo osvobodila”, a taki ljudje so se mi smilili in sem kar dovolila, da so terjali od mene potešitev svojih pričakovanj in svojih potreb, ne da bi se pozanimali tudi za moje …

Bolezen je res lahko darilo za prebujenje! A sta mi raka prinesla veliko veliko več lepega; koliko ljudi mi je pomagalo in mi še, koliko jih moli zame, koliko mi jih piše spodbudna pisma in pošilja ljubeznive sms-e; moja pot je posuta s cvetjem v metaforičnem in dobesednem smislu.

In zdaj šele, draga Vesna, na stara leta šele spoznavam, da sem tudi sama nasula obilo cvetja v naročja številnih ljudi in da pravzaprav obiram sadove, ki so obrodili tudi s pomočjo mojih semen. Ne, nisem živela zaman, ja, pustila sem sledi, veliko globokih, lepih sledi, Bogu hvala!

Ko opisujete potek zdravljenja, se sliši kot prava kalvarija, toda vi ste zmogli. Pokazali ste nam, da se da, če ima človek v sebi prave nastavitve. Kako ste zmogli – z bojem, s predajo?

S sprejemanjem. In z zavedanjem, da ni pomembno, kaj je bilo niti kaj bo, ampak je zdaj tisti kraj, kjer lahko zase in za druge kaj naredim. Samo tu in zdaj je prostor odločanja, izbire in potemtakem tudi svobode. Nobenih velikih načrtov, obljub, kaj da bom spremenila, samo majhni, drobceni koraki iz ure v uro, iz dneva v dan. Zdaj imam zajtrk. Povsem se mu posveti! Pojej, kolikor zmoreš! Uživaj v tem, da lahko ješ, čeprav samo tekočo in zelo mehko kuhano hrano, saj imam v ustih le še sekalce in pol jezika, ampak jem pa lahko, pač okoliščinam primerno hrano. Bolj počasi govorim, a pravijo, da se me razume.

Torej lahko še vodim ljube nam pogovore Večer z Manco Košir v čarobni Švicariji pod Rožnikom. Lahko berem in pišem, hej, juhej! Predvsem pa, kar je najvažnejše: bolezen pač ni okrnila moje sposobnosti za ljubezen. Ljubim brezmejno in pijem Življenje, da sem opijanjena z njim! In se kopam v Ljubezni, kot poje moja srčnica … V knjigi je skrajšana verzija, samo zadnji odstavek, vam pa povem kar razširjeno verzijo, saj odlično opiše moje vsakdanje življenje. Prav vsakdanje življenje je edino merilo duhovnosti in tega, do kam smo prišli v osebnostni rasti – oboje je pač proces, ki traja do konca dni, hihi …

KOPAM SE V LJUBEZNI

Začne se že zjutraj, ko odprem oči.

Dvignem veke, mežikam in globoko vdihnem:

Živa sem! Hvaležna za vsak vdih. Nasmehne me jutranje svetlikanje.

Joga me raztegne, ogreje sklepe, da se telo upogne kot stara vrbova veja.

In grem na sprehod. Danes nenavadno zgodaj z nemojim psom.

Vohava travo, gledava ljudi, ki premikajo noge pred nama.

Kot bi življenje plesalo, midva pa drencava z majhnimi koraki v veliki svet.

Grem na pošto, pred menoj naveličani namrgodeni uslužbenci.

Pošljem jim jutranje svetlikanje. Iz srca v srce jih merim.

Ko pridem k okencu, še pokramljamo o tem in onem.

Svetlikanje je že okupiralo pošto, da odhajam v svetlobi.

Pa da vidim ta Hofer, meni tujo destinacijo! Vstopim.

V njegovem trupu kup otročajev, ki vreščijo: “Našel sem, našel!”

Uganem: Otroci se učijo nemščine in so prišli iskat nemške besede in stavke.

Čestitam odpuljeni mladi učiteljici. Če bi jih poslala gledat v slovar,

se nikoli ne bi v tako kratkem času prebudili za nemščino, se ji poklonim.

Pred menoj mladenič brska po žepih. Rečem blagajničarki: Če nima denarja, bom jaz plačala ta račun.

In že vzide sonce v Hoferju. Ko si vlečem nahrbtnik na rame, se za menoj nasmehne gospa: Vam pomagam?

Počasi se vsi smehljamo, najraje bi se objeli od ljubezni.

Ko odhajam iz trgovine, je v njej tista svetloba.

Z menoj gre na cesto, na tržnico, v kuhinjo in lonce.

In zdajle še za računalnik. Tudi računalnik je od Boga,

mi pojasni Glas, zakaj nisem kot ponavadi vzela svinčnika.

Ljubezni je figo mar za načine. Želi si le, da skočimo vanjo in se kopamo v njej.

Ni bolj osvežilne kopeli od take žive vode.

Nevidna nikoli ne presahne, neslišna je glasnejša od tega sveta.

Umiva nam noge, da imamo lahek korak.

Oplakne mrtvi obraz, da nas prepoznajo, ko se vrnemo domov.

V pismu Robertu Dolinarju, arhitektu, teologu in filozofu, zapišete, kako pomembno je, da svoje rane upamo pokazati drugim, namesto da jih skrivamo in se delamo močne. Ali ne postane človek pravzaprav stabilen in močan šele takrat, ko sebe spozna kot šibko, odvisno in ranljivo bitje?

Tako je! Naša rana je odprtina, skozi katero lahko posije Luč in skozi katero potuje Ljubezen z Neba do našega srca in od tod do drugih in Drugega. Ozaveščene rane so Darila, vredna poklona! Tiste pa, ki se kuhajo v nezavednem, da potem bruha na dan zloba in sovraštvo, pač še niso prekvašene z Ljubeznijo …

Je bolezen spremenila tudi vaš odnos/dojemanje telesa?

Naj vam povem, kar mi je pošepetal Glas, ko sem se lani odzvala na povabilo Tomija Janežiča, naj na njegovem festivalu govorim o telesu. Rekel mi je, da sem šla skozi tri faze dojemanja telesa. Prva v otroštvu in mladosti: Jaz sem v telesu. Druga v zrelih letih: Jaz sem telo. In tretja v letih, ko se pripravljam na smrt: Telo je v meni. Zavest je namreč veliko več kot telo, kar ne pomeni, da telo ni zelo pomembno, nasprotno. Za zdravje je odločilna čustvena komponenta, naša čustva pa bivajo v telesu; tu se kuhajo neizrečene zamere, neprepoznane rane, občutki osamljenosti in zapuščenosti … In telo ima spomin! Kopiči, hrani, potem pa nam napiše ljubezensko pismo v obliki bolezni: Draga Manca, poglej, kaj si zaprla v svoje telo! Zdaj gledam, debelo gledam, ozaveščam, sprejemam. In, kot ne morem dovolj poudariti, ljubim. Tudi svoje telo, ta tempelj hvaležnosti in Milosti, ki ga preseva sleherni dan.

Tudi letos ste opravili duhovne vaje v tišini pri sestri Marini Štremfelj, sodelavki patra Marka Rupnika, v Sv. Duhu pri Škofji Loki, čemur je sledil še odmik/oddih med zelenimi gozdovi pri dragem prijatelju, patru Karlu Gržanu. Nam lahko morda zaupate, kako konkretno potekajo tovrstne duhove vaje; kako potujete k Tišini vi, na kakšen način se poglabljate v njene neskončne globočine?

Veliko molim in se potapljam ter stapljam z naravo. Letos k prijatelju Karliju niti knjig nisem prinesla – eno samo, pa še te nisem brala, haha. Sem ležala na ležalniku in gledala čudežen zelen gozd okoli mene; poslušala, kako šumi trepetlika in bije srce dveh potokov ob domačiji, kako kdaj pa kdaj zahrza Karlijeva ljubica, kobila Kapra … Zazrla sem se v gozd, in ko sem enkrat pogledala, koliko minut sem ne le gledala, temveč postajala gozd, sem videla, da sta minili že več kot dve uri. Kajti v taki meditaciji časa preprosto ni! In tudi možgani ne brbotajo hrupno in zahtevno, ampak včasih kar utihnejo, kaj je velikanski dosežek! Izvolite srčnico, ki se je napisala po tem doživetju Tišine in Miru:

ODEJA

Posrkali so me smreke in gozd,

me vzelo nebo, objeli oblaki.

Tišina me umiva, zapira uho.

Pljuča rahlo vdihujejo, nežno utripa srce.

Postajam brezkrvna, brezmejna, kot metuljevo krilce lahka odeja.

Najbolj mehko pokrivalo zame in za svet, od hrupa zadet.

Se tudi vam zdi, da smo življenje tako zelo zakomplicirali, da ne znamo več biti preprosti, naravni ljudje, in se s tem oropali radostne igrivosti, ki je pravzaprav bistvo življenja?

Ne vem, kako drugi, zase lahko rečem, da se neizmerno rada igram. Moj močan notranji lik je namreč Pika Nogavička in moja Pika ima še rožičke (glej foto, ko sem bila Pika na Pikinem festivalu v Velenju), hehe. In tudi vsak dan doživljam kot svojstveno igro: no, pa poglejmo, si rečem, opazovalka po naravi. In v vsaki situaciji skušam uživati, kolikor se le da, saj zato pa sem vam rekla, da sem opita od Življenja. Tudi pri oblačenju me ne zanimajo toliko modni trendi kot igranje s kombinacijami, ki jih sestavljam po razpoloženju v svoje veselje in užitek: hlače, stare 30 let, suknjič iz druge roke, mamina bluza, novi čevlji, kajpada, ti pa morajo biti novi, hehe … Pa torbica, za posebne priložnosti veliki G (Grošelj), sicer praktični nahrbtniki. In obvezni uhani, brez katerih nikamor ne grem … Igranje, igranje!

Kaj pa molk? Je res vedno zlato? Ste kdaj molčali iz protesta, trme, kljubovalnosti, maščevalnosti?

Uf, tovrstni molk je čustvena zloraba par excellence! Doma sem lahko gledala, kako se je v molku kujala moja mama, a k sreči tega vzorca nisem ponotranjila. Jaz sem učenka velikega pesnika in mistika R. M. Rilkeja, ki je v Devinskih elegijah zapisal: “Tu je čas izrekljivega, tu domovina njegova. Izreci in izpovej!”

In je že jesen, poje pesnik. Je bila jesen vedno vaš najljubši letni čas? Imate radi melanholijo?

Odkar zavestno živim, je jesen moj najljubši letni čas. Melanholija pa navdihujoče stanje. Kot poje tale srčnica:

MELANHOLIJA

Nekaj se je zgodilo v atmosferi zemlje.

Vzpostavilo se je lebdeče stanje.

Tako vremenoslovci.

In enako moje telo.

Sedi med ljubimi ljudmi,

sliši vsako besedo,

a do njega ne pridejo.

Obdano je s peno oddaljenosti,

na očeh megla vzporednega sveta.

Telo vstane in reče, da odhaja.

Tja, kjer bo sleklo obleko lebdenja.

Berem knjigo poezije, razumem,

zakaj si je melanholija vzela moje telo.

Rabilo je sveto tišino,

edino hrano,

ki jo je zmoglo danes pojesti.

In še čisto za konec – kaj polagate v srca Sensinih bralcev?

Odprite srce za Ljubezen in upanje. Bodite pristni in pogumni biti to, kar v danem trenutku ste. Povezujte se v otoke Svetlobe, kajti “človeku ni dobro samemu biti”. Sejte semena dobrega in lepega, da bo na starost vaša kašča polna sadov. In ne pozabite, da sta pekel in nebesa, ti stanji naše duše, odvisna od tega, ali jemljete zase ali delite z drugimi. In predvsem in vedno znova: bodimo HVALEŽNI! Amen!

Spraševala: Vesna Fister