Ob dnevu spomina na mrtve se vračamo k pesmim Mance Košir, ki je smrti zrla v oči z nežnostjo in zaupanjem. V njih nam je zapustila opomin, kako svet in dragocen je vsak naš dih.
Ko se spominjamo svojih dragih, nam največkrat najbolj manjkajo drobne vsakdanje stvari. Način, kako so izgovorili naše ime. Dotik roke. Pogovor, za katerega smo mislili, da bo lahko počakal do naslednjič.
V takšnih trenutkih se nas lahko dotaknejo besede, ki ubesedijo tisto, kar sami težko izrečemo. Manca Košir je znala tako pisati tudi o smrti – z odprtostjo in toplino, ki dopuščata bolečino slovesa in hvaležnost, da so bili naši dragi del našega življenja.
Danes njeni pesmi iz zbirke srčnic Iz neba do dna (Grafični atelje Zenit) beremo tudi v spomin nanjo. Pozorno, z mislijo na svoje drage in na vse, za kar si želimo vzeti več časa, dokler smo še tukaj.
Navodila za smrt
Smrt je mera našega življenja, lahkotnost vek utež njegova.
Milina nežnega nasmeha ust je najglasnejša govorica,
ko pride čas za dih v drugi dimenziji.
Zato je vredno odložiti težo bežno, dnevu dati ves sijaj.
Odpreti oči srca, vrniti duši njen primat.
Vsak dan odpiramo ta vrata vrat, okušamo svoje smrti sad.
Večnost teče skozi nas,
poljublja tiho, mirno dlan brezčasja,
kamor padel bo obraz, ko pride tisti čas.
Mati smrt
"Nisem tvoja prijateljica, tudi sestra smrt nisem,"
je rekla, "jaz sem tvoja mati."
Smrt – moja mati?
Kot mati – vedno ima odprto naročje zame.
Kot mati – v bližini, nikoli daleč stran.
Kot mati – hrani moje dneve z zavedanjem,
kako polno živeti, kako dragocen je vsak dih.
Ko bom utrujena in si bo telo želelo večnega miru,
bo smehljajoča mama smrt odprla vrata:
"Vstopi, hči moja," bo rekla.
"Dobrodošla doma."
Manca Košir: Iz neba do dna (Grafični atelje Zenit)