Igrati žrtev, medtem ko zelo dobro veš, kaj si storil drugim? To ni le toksično.
To je raven norosti, ki se hrani z zmedenostjo drugih in z iluzijo, da se odgovornosti lahko izogneš, če si dovolj prepričljiv.
Ne moreš nekoga zlomiti, zanetiti kaos, izkriviti resnico – potem pa se pretvarjati, da si ti tisti, ki trpi. Ne moreš lagati o ljudeh, jih očrniti, spodkopati njihovo dostojanstvo – nato pa jokati, da si bil ti prizadet. To ni ranjenost, ampak taktika. To ni bolečina, ampak zgolj iskanje nadzora.
V takem primeru nisi žrtev, ampak manipulator, ki se oklepa vloge žrtve, da bi se izognil ogledalu. Ker prevzeti odgovornost zahteva pogum. In priznati, da si bil ti tisti, ki je ranil, ni nekaj, kar zmore vsak.
Nekateri ljudje podtaknejo ogenj, gledajo, kako vse gori, nato pa kažejo na druge z besedami: »Poglejte, kaj so mi naredili!«
In svet, ne da bi pogledal globlje, včasih celo verjame. Ker solze lahko prepričajo. Tišina drugih pa je pogosto razumljena kot krivda.
A resnica? Sčasoma vedno pride na dan. V zgodbah, ki se začnejo ujemati. V pogumu tistih, ki so molčali predolgo.
Manipulator - vidimo te. Poznamo ta vzorec. Prepoznamo ton, energijo, preklop iz napadalca v »ubogo mene«. Ni več tako lahko prepričati. Svet se prebuja. Ljudje se učijo razlikovati med iskrenostjo in igranjem.
Biti žrtev svojih lastnih odločitev te ne naredi nedolžnega. Le igralca v drami, ki si jo napisal sam – potem pa pozabil, da si tudi režiser.
In če ste se v tem morda prepoznali sami – kot nekdo, ki je ranil, ki je uničeval, ki je bežal pred resnico – vedite, da ste izjemno pogumni. To še ne pomeni, da je vse izgubljeno. Zrelost se ne meri v tem, koliko mask imamo, ampak koliko jih zmoremo odložiti. Zrelost se začne tam, kjer si upamo priznati: »To sem naredil jaz. To je bilo napačno. Sedaj želim drugače.«
Ni sramota zmotiti se. Sramota je vztrajati v vlogi žrtve, ko veš, da si bil storilec.
A tudi to ni konec poti. Dobra novica je – iskrenost do sebe zdravi. In vodi ven iz tega kroga. Ne bo lahko. A resnica, četudi boli, osvobaja.
Deloma povzeto po: Chepkemoi Mercy
