Preden smo poznali plastiko, beton in številne druge materiale, ki danes oblikujejo naš vsakdan, je bila zemlja eden najosnovnejših materialov, s katerimi je človek ustvarjal. Iz nje je izdeloval posode, figurice, amulete in predmete, ki so spremljali njegovo vsakdanje in obredno življenje.
Glina pa človeka ni privlačila le zaradi svoje uporabnosti. V njej je nekaj prvinskega. Je mehka, ko jo vzamemo v roke, lahko jo oblikujemo, spreminjamo in ji damo novo podobo. Ko se posuši in speče, pa postane trdna ter obstojna.
Glina nastane kot posledica zelo počasnih naravnih procesov. Kamnine skozi čas razpadajo, njihovi minerali se spreminjajo in skupaj z vodo ustvarjajo material, ki ga lahko človek oblikuje. Ko glino vzamemo v roke, imamo tako opravka z materialom, ki je nastajal skozi dolga obdobja naravne zgodovine. Morda je prav zato delo z glino tako posebno. Ne ustvarjamo iz nečesa, kar bi bilo popolnoma ločeno od narave, ampak iz materiala, ki je dobesedno prišel iz nje.
V naši novi video reportaži smo obiskali Manjo Fürst in raziskovali svet gline, njen izvor, zgodovino ter posebno povezavo med človekom in zemljo.
View this post on Instagram
Zakaj nas privlači delo z rokami?
Danes večino dneva tipkamo, klikamo, drsimo po zaslonih in uporabljamo predvsem oči in glavo. Delo z glino pa zahteva, da material občutimo. Potrebno je pritiskati, oblikovati, gladiti, včasih tudi porušiti in začeti znova. Ustvarjanje z glino je lahko zelo prizemljujoča izkušnja, ki pozornost iz glave preseli v telo. Glina zahteva svoj čas, svojo mero vlage in določeno potrpežljivost.
O tem govori tudi Manja, ki v delu z glino odkriva posebno obliko meditacije:
"Mislim, da med delom z glino padem v nekakšen meditativni trans. Podobno je kot pri teku ali sprehodu, ko si zbistriš misli. Pozabim na ves svet okoli sebe. To je zelo dobra vaja za prisotnost v sedanjem trenutku."
Lepota nepopolnosti
Pri njenem ustvarjanju ne gre za iskanje popolnih oblik in brezhibne simetrije. Nasprotno, prav nepravilnosti so tiste, ki njenim izdelkom dajejo poseben značaj. Vsak predmet nastaja skozi edinstven ustvarjalni proces, v katerem se prepletajo občutki, razpoloženje in trenutni navdih.
"Če pogledate moje izdelke, boste opazili, da so večinoma nekoliko zviti, nepopolni, malce deformirani. Vsak kos ima svojo zgodbo in svoj značaj. Skozi glino poskušam izraziti svoje notranje počutje, svoj pogled na svet in doživljanje tistega trenutka."
Ko stvari ne gredo po načrtih
Delo z glino zahteva tudi sposobnost sprejemanja nepredvidljivega. Ustvarjalec lahko predmet skrbno oblikuje in si zamisli njegov končni videz, vendar rezultat po žganju ni vedno takšen, kot ga je pričakoval. Prav ta nepredvidljivost je za Manjo Fürst pomemben del ustvarjalnega procesa.
"Morda mi delo z glino ustreza prav zato, ker nisem človek, ki bi želel imeti vse pod nadzorom. Pri glini namreč nikoli ne moreš imeti popolnega nadzora. Vedno te lahko preseneti nekaj, kar pride iz peči. Stvari se nikoli ne izidejo povsem tako, kot si si zamislil, in prav to te uči potrpežljivosti. Prejšnji teden sem iz peči dobila 40 polomljenih krožnikov. A nisem jih zavrgla. Poskusila bom iz njih ustvariti svetilko."
Poseben odnos pa ima Manja tudi do porcelana, ki ga doživlja kot material z drugačno, nežnejšo naravo: "Porcelan ima nežnejšo energijo. Je krhek, ženstven material."
Nekatere stvari zahtevajo več nežnosti, pozornosti in potrpežljivosti, vendar zaradi tega niso nič manj dragocene. Prav v tem je največji čar ustvarjanja z glino. Uči nas, da ni treba vsega obvladovati, da lepota ne zahteva popolnosti in da lahko tudi iz nečesa, kar se je zlomilo, nastane nekaj novega. Glina nas spomni na nekaj, kar je zelo staro in zelo človeško – na potrebo, da nekaj primemo v roke, oblikujemo in pustimo za sabo sled.
