Marina Abramović o težkem otroštvu: "Moja starša sta spala zraven svojih pištol"

- Namen članka je razumevanje vpliva travm iz otroštva na praktičnem primeru in ne promocija. -

Srbska umetnica se je rodila leta 1946 v Beogradu, kjer je tudi odraščala. Abramovićeva je dejala, da če si odraščal v komunizmu in imel starše, ki so bili "narodni heroji" kot njeni, si bil "privilegiran," kot "rdeča buržoazija." Kljub temu je povedala, da je imela nesrečno otroštvo in opisala zakon svojih staršev kot "pekel."

"Doma nikoli nisem čutila sreče; oče in mama doma sploh nista govorila med seboj, med njima je bilo neverjetno veliko nasilja," je dejala. "Spala sta s pištolama zraven postelje. In jaz sem mislila, da je to pač način, kako je bilo."

• Preberite si še: Večina žensk tega v postelji NE more doživeti – Najpogostejši mit o vrhuncu, zaradi katerega se moški počutijo nesposobne

V drugem intervjuju za themarginalian.org pa je povedala:

"Moja starša sta bila oba partizana in narodnozavedna heroja. Bila sta zelo zagrizena in tako zaposlena s svojima karierama, da sem do šestega leta živela pri babici. Do takrat ju komajda nisem poznala; bila sta le dva tuja človeka, ki sta me ob sobotah obiskala in prinesla darila.

Ko sem bila stara šest let, se je rodil moj brat, in poslana sem bila nazaj k staršem. Od tistega trenutka dalje je bilo moje otroštvo zelo nesrečno. Odraščala sem v neverjetnem nadzoru, disciplini in nasilju doma. Vse je bilo ekstremno.

Mama me nikoli ni poljubila. Ko sem jo vprašala, zakaj, je rekla: “Da te ne bi razvadila, seveda.” Imela je fobijo pred bakterijami, zato mi ni dovolila igrati se z drugimi otroki, saj se je bala, da bi se okužila.

Celo banane je umivala z detergentom. Večino časa sem preživela sama v svoji sobi. Bilo je mnogo, mnogo pravil. Vse je moralo biti popolnoma urejeno. Če sem spala v postelji preveč razmetano, me je mama sredi noči zbudila in ukazala, naj spim bolj ravno."

Nato še doda: "Ko mi je izpadel eden od mlečnih zob in krvavitev ni prenehala, so vsi mislili, da imam morda hemofilijo, zato so me za eno leto poslali v bolnišnico. To je bil najsrečnejši, najčudovitejši čas mojega življenja. Vsi so skrbeli zame in nihče me ni kaznoval. Nikoli se nisem počutila doma v lastnem domu in nikoli se ne počutim doma nikjer."

Ko je govorila o svoji vzgoji na BBC Radio 4, je Abramovićeva dejala, da se je od nje v otroštvu pričakovalo, da se bo osredotočila na izobrazbo in študij. Rekla je: "Imela sem ure francoščine, ure angleščine, učitelja baleta, učitelja klavirja. Imeli smo služkinjo. Moja vzgoja je bila res intenzivna." Navzven je morda izgledala zelo razvajeno, vendar je povedala, da je bilo v ozadju veliko nasilja. 

Dejala je, da se je zavedla, da je bila "popolnoma prikrajšana" za srečo in ljubezen, ko je opazovala, kako delujejo nekatere druge družine. A kljub nasilju je povedala, da ne bi spremenila svojega otroštva. "Moja vzgoja je bila resnično trda, vendar sem se ogromno naučila, postala sem zelo močna," je dejala.

"Sedaj delam že 55 let in pri 77 letih gredo ljudje v pokoj, jaz pa sploh ne razmišljam o tem, da bi prenehala delati."

Najbolj znan pa je bil njen odnos z umetnikom Ulayem: "Ko sem prispela na letališče v Amsterdamu, me je pričakal umetnik po imenu Ulay, ki naj bi bil moj vodič. Ugotovila sva, da imava isti rojstni dan in še veliko več skupnega. Takoj sva se strašno zaljubila.

Vrnila sem se v Beograd, a sva postala zaljubljena do bolečine in se dogovorila, da se srečava v Pragi, ki je med Amsterdamom in Beogradom. Odločila sva se, da bova skupaj živela in delala v Amsterdamu. To je bil eden tistih čarobnih trenutkov, ko se vse poveže.

Tako sem pri devetindvajsetih zbežala od doma, da bi živela z Ulayem. Dobesedno sem pobegnila. Moja mama je šla na policijo, jim povedala, da sem pogrešana, in jim dala moj opis. Policist je vprašal: "Koliko je stara?" Ko je izvedel, da imam devetindvajset let, je mojo mamo poslal domov."

"Osem let sva z Ulayem prosila za dovoljenje za performans na Kitajskem zidu. Najin načrt je bil, da bi začela vsak na svojem koncu, hodila drug proti drugemu in se poročila, ko bi se srečala. Ko so Kitajci končno rekli da, je bilo najino razmerje že končano.

Nikoli nisem bila oseba, ki bi zavrnila dobro priložnost, zato sva se odločila, da še vedno hodiva drug proti drugemu, vendar se ob srečanju posloviva. Bilo je izjemno boleče. Da bi bilo še huje, sem takrat vedela, da je Ulay svoji kitajski vodnici naredil otroka in da bosta kmalu imela otroka skupaj."

Marina Abramović ustvarja performanse že desetletja in pravi, da je samota pomemben del njenega življenja in dela. Nima partnerja in otrok. "Sem kot klinični primer: če ne dobiš ljubezni od svoje družine, se obrneš na druge stvari, da jo najdeš. Ljubezen, ki jo potrebujem, dobim od svojega občinstva."

Vir: eastlondonadvertiser.co.uk, themarginalian.org

Novo na Metroplay: "Vse več mladih zboli za rakom" | Klara Čampa