Kako je ena pacientka spremenila način razmišljanja uglednega profesorja psihiatrije

Ko je Patsy prišla k Mariusu Rommeju, ji je ta - kot večina psihiatrov tistega časa - razlagal, da so glasovi simptom bolezni. Patsy pa tega ni sprejela. Zastavila mu je vprašanje, ki ga je pozneje večkrat citiral: "Zakaj predpostavljate, da moji glasovi nimajo pomena? Zame pomen imajo."

Romme je pozneje odkrito priznal, da mu je bilo neprijetno, ker ni znal odgovoriti. Namesto da bi vztrajal pri svoji avtoriteti, je naredil nekaj nadvse nenavadnega: priznal je, da tega ne ve, in se odločil raziskovati naravo slišanja glasov skupaj z njo. Prav to je bil prelomni trenutek. 

Profesor, ki je priznal, da ne ve

To se danes morda ne sliši revolucionarno, vendar je bilo sredi osemdesetih let precej drzno. Takrat je bila psihiatrija izrazito hierarhična. Strokovnjak je razlagal pacientovo izkušnjo, ne obratno. Romme je kasneje večkrat dejal nekaj v smislu: "Največ sem se naučil od ljudi, ki slišijo glasove."

In to ni bila retorična gesta. Res je spremenil svojo raziskovalno metodo. Namesto da bi iz teorije sklepal, kaj pomenijo glasovi, je začel poslušati ljudi, ki so jih doživljali. 

Socialni psihiater Marius Romme iz Nizozemske, ki se je v častitljivem 93 letu poslovil v začetku letošnjega junija, je že v osemdesetih letih priznal vrednost izkustvenega znanja ljudi z lastno izkušnjo - pristopa, ki se je v raziskovanju in obravnavi duševnega zdravja začel širše uveljavljati šele desetletja pozneje.

Prav zato ga mnogi danes vidijo kot pionirja t. i. epistemske ponižnosti - pripravljenosti strokovnjaka priznati, da ima človek z lastno izkušnjo znanje, ki ga stroka nima. Danes temu pogosto rečemo experts by experience, vendar v osemdesetih letih ta koncept praktično ni obstajal. 

Televizijski trenutek, ki je spremenil vse

Leta 1987 sta Romme in Patsy nastopila v priljubljeni nizozemski televizijski oddaji Sonje Barend. Oddaja ni bila zamišljena kot znanstveni eksperiment, ampak kot pogovor, s katerim bi morda dosegli druge posameznike, ki izkušajo podobno.

Romme je namreč sklepal, da ’tam zunaj’ enostavno morajo obstajati tudi drugi ljudje, ki tako kot Patsy izkušajo fenomen glasov, in morda vedo kaj več o tem, kako glasove obvladati do te mere, da jih ne motijo pri vsakdanjem življenju. Sam, pa čeprav častitljivi psihiater in profesor, o tem namreč ni vedel ničesar.

V oddaji je Romme skoraj v celoti pustil besedo Patsy, ta je gledalcem takoj povedala nekaj preprostega: "Nisem edina. Zagotovo obstajajo tudi drugi ljudje, ki slišijo glasove in ne vedo, kam se obrniti." In dodala: "Nisem bolna zato, ker slišim glasove. Trpim zato, ker mi nihče ne pomaga razumeti, kaj pomenijo."

Romme je nato gledalce pozval, naj se javijo, če imajo podobne izkušnje, in pričakoval morda nekaj deset odzivov. Namesto tega jih je prišlo okoli 700.

To je bil šok. Med njimi niso bili samo ljudje s psihiatričnimi diagnozami. Oglasili so se učitelji, medicinske sestre, starši, študenti, zaposleni - ljudje, ki so živeli običajno življenje, a o svojih glasovih nikoli niso govorili zaradi strahu pred stigmo.

To je Rommeja dokončno prepričalo, da je enačba 'glasovi = shizofrenija' preveč poenostavljena. 

• Preberite tudi: Slišanje glasov je bolj običajno, kot mislite

Rommeju se pridruži Sandra Escher

Na tej točki se zgodbi pridruži Sandra Escher, novinarka in raziskovalka. Pogosto jo opisujejo kot Rommejevo sodelavko, vendar je bila njena vloga bistveno večja. Bila je tista, ki je pomagala zbrati in sistematično analizirati pričevanja ljudi, ki so se javili po televizijski oddaji.

Skupaj sta začela ljudi spraševati nekaj, česar psihiatrija dotlej skoraj ni spraševala: Kaj vam glasovi govorijo? Kdaj so se prvič pojavili? Kaj se je takrat dogajalo v vašem življenju? Kakšen odnos imate do njih?

Iz teh pogovorov je nastal Maastrichtski intervju in pozneje več knjig, ki so postale temelj Hearing Voices pristopa. 

Kdo je torej ustvaril gibanje?

To je pomembna podrobnost, ki jo je Romme sam večkrat poudaril. Ni rad slišal, da je bil on tisti, ki je ’ustanovil Hearing Voices Movement’.

Pravilneje bi bilo reči, da se je s Patsy Hage, ki je na pravem mestu ob pravem trenutku postavila pravo vprašanje, sprožil niz sprememb, Marius Romme pa je bil dovolj odprt, da je priznal, da ne pozna odgovora. Domino učinek je nadaljevala Sandra Escher, ki je pomagala to izkušnjo raziskovalno in organizacijsko razviti, ljudje, ki slišijo glasove, pa so bili tisti, ki so nato ustvarili samo gibanje - s svojimi zgodbami, podporo drug drugemu in ustanavljanjem skupin.

To je tudi razlog, da Hearing Voices Movement, v Sloveniji Slišanje glasov, še danes vztraja pri načelu, da ljudje z lastno izkušnjo niso zgolj uporabniki storitev, ampak enakovredni soustvarjalci znanja. 

Nekaj slavnih imen, ki so izkušali fenomen slišanja glasov: John Frusciante (kitarist Red Hot Chilli Peppers), Anthony Hopkins (igralec), Sigmund Freud, Ghandi, Sokrat in drugi. 

3 trditve, po katerih je bil znan Marius Romme

1. "Shizofrenija je le konstrukt"

V svojih javnih nastopih je večkrat povedal: "Shizofrenija ni razlaga. Je ime za skupek simptomov."

Po njegovem mnenju namreč ta diagnoza človeku ne pove kaj dosti. Med drugim ne razloži, zakaj nek posameznik sliši prav te glasove, ki jih sliši, zakaj so se pojavili ravno takrat, zakaj govorijo prav to, kar govorijo, in zakaj pri nekaterih izginejo, drugih pa ostanejo. "Ljudem dajo isto diagnozo, pa slišijo čisto druge glasove. Povsem drugače je z diagnozo tinitusa. Tam vsi slišijo isto," je rekel v enem od svojih Youtube intervjujih.

Govoril je tudi, da bi bilo bolj smiselno obravnavati posamične simptome, pri čemer je najlažje nasloviti prav slišanje glasov, najtrši oreh pa naj bi bile blodnje.

Diagnoza bi morala biti po njegovem zgolj začetek in ne konec razmišljanja.

To je bil eden od razlogov, da je imel precej burne razprave z delom psihiatrične stroke, čeravno Romme nikoli ni rekel: "Odpravimo diagnoze." Je pa pogosto rekel: "Vedno se moramo vrniti k človeku in njegovi zgodbi." 

2. "Odkriti pogovori pomagajo"

Ko je začel ljudi spraševati: "Kaj vam govorijo glasovi?" so mu številni kolegi rekli: "Tega ne počni. Samo še okrepil boš blodnje." On pa je opazil ravno nasprotno.

Ko so ljudje prvič lahko mirno opisali svoje glasove, so pogosto postali manj prestrašeni, ne bolj. Ne zato, ker bi glasovi izginili. Ampak zato, ker jih je nekdo končno poslušal.

To je kasneje postal temelj Maastrichtskega intervjuja. 

3. "Seveda so glasovi resnični"

V enem od nizozemskih intervjujev so ga vprašali: "Ali to pomeni, da so glasovi resnični?" Njegov odgovor pa je bil zelo značilen: "Seveda so resnični. Človek jih sliši."

Nato je doda nekaj pomembnega: "Pravo vprašanje ni, Ali obstajajo?, ampak: Kaj pomenijo in kako vplivajo na človekovo življenje?"

S to formulacijo se je ognil filozofski razpravi o tem, ali glasovi prihajajo ’iz možganov’, ’iz nezavednega’, ’od duhov’ ali od kod drugod. Zanj je bilo ključno, da je izkušnja resnična za človeka, zato jo je vredno raziskovati, ne glede na razlago. 

• Preberite tudi: Pilot rešil 147 življenj potnikov, potem ko je "slišal glas", zaradi katerega je vzletel tri minute prej

Zapiski iz Rommejevih predavanj

Na platformi Youtube si je mogoče ogledati nekaj Rommejevih predavanj tudi v angleščini. Iz prepisa enega od njih v nadaljevanju navajamo nekaj Rommejevih temeljnih ugotovitev, do katerih se je skupaj s tisočimi ljudmi, ki slišijo glasove, dokopal v zadnjih štirih desetletjih.

Ena od temeljnih ugotovitev Mariusa Rommeja je bila, da slišanje glasov samo po sebi ni znak duševne bolezni, ampak zgolj ena od različic človeške izkušnje.Večina ljudi, ki sliši glasove, skratka nikoli ne postane psihiatričnih pacientov, nekaterim pa so glasovi celo vir ustvarjalnosti, navdiha ali tolažbe.

Romme je zato menil, da bi morali na slišanje glasov gledati podobno, kot danes gledamo na druge naravne variacije človeškega doživljanja. Kot primer je pogosto navajal homoseksualnost. Ko je bil mlad zdravnik v petdesetih letih prejšnjega stoletja, je bila tudi homoseksualnost obravnavana kot psihiatrična motnja in je kot diagnoza ostala v Diagnostičnem in statističnem priročniku duševnih motenj (DSM) vse do leta 1973. Raziskave so nato pokazale, da ne gre za bolezen, temveč za eno od naravnih različic človeške raznolikosti. Romme je menil, da se podobno dogaja tudi pri slišanju glasov - stroka zgolj potrebuje čas, da spremeni svoje razumevanje.

• Preberite si tudi: Na Kitajskem drugače gledajo na psihozo in slišanje glasov 

Po njegovem bi zato morali stremeti k emancipaciji ljudi, ki slišijo glasove. To pomeni odpravljanje stigme in sprejemanje dejstva, da glasovi niso nujno povezani z duševno motnjo. Družba namreč skoraj samodejno enači slišanje glasov s shizofrenijo, zaradi česar številni ljudje o svojih izkušnjah molčijo. Ne le v splošni populaciji, tudi med zdravstvenimi delavci. Romme je opozarjal, da tudi med strokovnjaki za duševno zdravje nekateri slišijo glasove, vendar si tega ne upajo priznati, ker se bojijo, da bodo izgubili strokovno verodostojnost.

Ob tem je poudarjal pomembno razliko: ljudje niso pacienti zato, ker slišijo glasove, ampak zato, ker jih glasovi preplavijo in z njimi ne zmorejo živeti. Po njegovih izkušnjah je to pogosto povezano s težkimi življenjskimi izkušnjami, travmami ali notranjimi konflikti. Zato je ljudi raje kot bolnike imenoval preživelce (survivors), saj je menil, da njihovo trpljenje izhaja predvsem iz tega, kar so prestali v življenju, ne pa iz samega dejstva, da slišijo glasove.

Raziskave, na katere se je skliceval, so pokazale, da približno 4 odstotki splošne populacije slišijo glasove, ne da bi zaradi tega potrebovali psihiatrično zdravljenje. To spoznanje je po njegovem mnenju izjemno pomembno tudi za ljudi, ki zaradi glasov trpijo, saj jim daje upanje. Če obstajajo ljudje, ki z glasovi živijo dobro, potem prihodnost ni nujno določena z diagnozo.

V enem od Youtube intervjujev je na to temo hudomušno pripomnil: "Ljudje, ki slišijo glasove, pa z njimi nimajo težav, nikoli ne pridejo k nam. Psihiatri jih nikoli ne vidimo. Vedo, zakaj je bolje tako. To so modri ljudje (smeh)."

Romme je opozarjal tudi, da glasovi skoraj vedno nosijo osebni pomen. Ne gre zgolj za naključne zaznave. Pomembno je raziskovati, kaj govorijo, kdaj se pojavijo in kako so povezani z življenjsko zgodbo posameznika. Namesto vprašanja 'Kako glasove utišati?' je predlagal vprašanje 'Kaj nam glasovi sporočajo?'

Po njegovem mnenju okrevanje zato ni proces odpravljanja glasov, ampak spreminjanja odnosa do njih. Veliko ljudi, ki jih je spremljal skozi leta, glasove še vedno sliši, vendar jih ti ne obvladujejo več. Naučili so se jih razumeti, postavljati meje in živeti z njimi.

Kot ilustracijo je pogosto pripovedoval zgodbo švedske ženske, ki je po šestih letih življenja na ulici dobila stanovanje. Slišala je glasove sosedov, ki so jo žalili in kritizirali zaradi nereda v stanovanju. Sprva jih je doživljala kot krute in sovražne, kasneje pa je ugotovila, da glasovi odražajo njen lasten sram pred zanemarjenost in strah pred ponovnim vključevanjem med ljudi. Ko je začela bolje skrbeti zase in navezovati stike z okolico, so glasovi izgubili svojo moč.

Po Rommejevem mnenju ta zgodba ponazarja, da glasovi pogosto ne govorijo nekaj nesmiselnega, temveč izražajo nekaj, česar človek zgolj še ne zna ubesediti.

Iz tega je izpeljal tudi svoj pogled na okrevanje. Prvi korak ni zdravljenje simptomov, ampak odnos. Človek potrebuje nekoga, ki ga vidi kot osebo in ne zgolj kot skupek simptomov. Potrebuje upanje, da obstaja pot naprej, in sogovornika, ki njegove glasove jemlje resno. Šele nato pridejo na vrsto strategije spoprijemanja in postopno raziskovanje pomena glasov. Po Rommejevih besedah je največja napaka, ki jo lahko naredi strokovnjak, da začne z vprašanjem, kako glasove odpraviti, namesto da bi najprej poskušal razumeti človeka, ki jih sliši.

 In za konec še srce Rommejeve filozofije, ki ga ubesedi v govoru medicinskim sestram. Takole jim pove:

"Najprej vzpostavite odnos z osebo. Nato ji dajte upanje. Nato sprejmite njene glasove kot resnično izkušnjo. Šele potem razmišljajte o tehnikah spoprijemanja."

To je skoraj obrnjena hierarhija sodobne psihiatrične obravnave. Ne začne z diagnozo ali intervencijo, ampak z odnosom.