"Če sem izpolnila njegove spolne zahteve, sem 'napredovala'": pričevanje nekdanjih redovnic v zadevi Marko Rupnik

Pisma so bila napisana na zahtevo takratne predstojnice skupnosti Ivanke Hosta in naslovljena neposredno na Rupnika.

Od približno 40 žensk, ki so morale napisati pisma, jih je 22 poročalo o zlorabah. Po navedbah virov naj bi opisovale manipulacijo, pritiske, zlorabo avtoritete ter fizične in spolne napade. Kanonični kazenski postopek proti Rupniku še vedno poteka.

Ob novih razkritjih objavljamo celoten intervju z nekdanjima članicama Skupnosti Loyola Mirjam Kovač in Glorio Branciani, ki sta za revijo Sensa javno spregovorili o svojih izkušnjah z Markom Rupnikom. 

Mirjam in Gloria odpirata intimno in težko ubesedljivo vprašanje, kaj se zgodi z žensko, ki je dolgo živela v prostoru manipulacije, duhovnega pritiska in zlorabljenega zaupanja, ko se meja med predanostjo, poslušnostjo in izgubo sebe začne brisati. Govorita o notranjih posledicah takšne izkušnje, predvsem pa o počasni, boleči in pogumni poti nazaj k sebi.

Se spomnite trenutka, ko ste prvič začutili, da nekaj ni v redu — čeprav tega še niste mogli jasno izraziti?

Gloria: Prvi "nenavadni" trenutek, ki sem ga doživela z zadrego in vznemirjenostjo, je bil podaljšani objem po spovedi, predstavljen kot znamenje sprave v ljubečem Očetovem naročju. Marko Rupnik je bil moj duhovni oče pri razločevanju poklica, duhovni vodja, ki sem mu zaupala ves svoj notranji svet – svoje dvome, slabosti, upanja in odnos z "mojim" Gospodom.

V prvih dveh letih je Marko Rupnik zelo počasi, blago in skoraj neopazno vstopal v moj duhovni in psihološki svet. Potrjeval je pozitivne vidike moje osebnosti, mi pomagal sprejemati "slabosti" in krhkosti. V zameno pa je zahteval zaupanje in popolno izročitev njegovemu vodstvu.

Predstavljal se je kot "starec", duhovno integrirana oseba, ki mi lahko pokaže Božjo voljo.

V tem začetnem obdobju so se tako vrstili tudi drugi nenavadni trenutki, v katerih je poudarjal pomen fizičnega stika med nama – celo preprostega pozdrava – kot nečesa bistvenega za mojo duhovno rast in osebno integracijo. Ko se je začel fizično približevati in sem bila zaradi tega zelo zbegana, me je pomiril z besedami, da lahko živim tudi to razsežnost, ker sem nekaj posebnega. V resnici pa se je takrat že začelo postopno osiromašenje mojega notranjega sveta in moje osebne identitete.

KJER BI MORAL BITI DOM

Kako ste sprva doživljali duhovno skupnost, v kateri ste živeli? Kdaj se je ta občutek začel spreminjati in kako se je to odražalo v vašem notranjem občutku, v zaupanju vase?

Mirjam: Zame je bila skupnost Loyola moja družina. Stara sem bila 21 let, ko smo štiri dekleta začela iskati svoj način redovnega življenja. Ena od nas je čutila posebno bližino z duhovnim svetom Ivanke Hosta, zato smo v njej prepoznale sestro, ki nam lahko kaže pot. "Sestra" je nato počasi postala ustanoviteljica in vrhovna predstojnica.

V obdobju, ko sem živela v skupnosti v Sloveniji (1984–1989), mi je bilo vse domače in lepo, podobno kot v novonastalih družinah: skupni ideali, skupna iskanja, skupna rast pa tudi trenutki trenj, ob katerih oblikuješ svojo osebnost. Zame je bila skupnost družina, ne ustanova. Predstojnica je bila sestra, ki je bila bolj kot druge odgovorna za skupno življenje, ne pa oseba, ki bi lahko ukazovala ali odločala o mojem življenju.

Tako sem to doživljala jaz. Danes pa vem, da so nekatere sestre že od začetka doživljale drugače, da niso imele iste svobode kot jaz. Veliko je bilo odvisno od odnosa, ki sta ga imela Ivanka Hosta in Marko Rupnik z vsako od nas.

Moje doživljanje se je začelo spreminjati malo pred odhodom v Rim. Nelagodje in nejasnost, ki sem ju začela čutiti, sta se v novem okolju še poglobila. Najprej sem si razlagala, da gre le za prilagajanje. Da je težava v meni. Na mesečnih duhovnih vajah pa sem skozi pogovore z Markom Rupnikom dobila novo razlago: problem res ni prehoden, problem sem jaz, in sicer taka, kot sem. Moja površnost. Moja nezmožnost iti v globino in živeti resnično duhovnost. Moja nesposobnost rasti v pristen odnos z Bogom in z ljudmi, ki so moji bratje in sestre – prav to pa je bila največja želja, smisel in cilj mojega življenja.

Začelo se je rušiti moje zaupanje vase. Počutila sem se nevredno, izgubljeno, nesposobno za ljubezen. Bilo je, kot da bi živela v nenehni megli, brez sonca in svetlobe. Izhoda nisem videla, saj sem verjela, da sem problem sama in da se ne morem spremeniti.

Šele po Glorijinem odhodu iz skupnosti se je situacija začela počasi jasniti. Še vedno sem se čutila krivo, ker sem verjela, da s svojo "površnostjo" zaviram rast skupnosti. Kot tajnica vodstva pa sem postopoma začela odkrivati, koliko sester je vpletenih v "čudne" odnose z Markom Rupnikom. Kako naj raste drevo, če so njegove korenine gnile? Kako naj trdno stoji hiša, če so njeni temelji razmajani?

Takrat sem prvič začutila, da skupnost ni to, za kar sem jo imela. Moj svet se je zamajal, kot bi doživela močan potres, v katerem se vse okrog tebe ruši in ne čutiš več trdnih tal pod nogami.

Ko so Rupniku prepovedali približevanje sestram, smo verjele, da bomo lahko začele znova. Toda odnosi so bili preveč ranjeni in nejasni. Ivanka Hosta je na videz zaščitila sestre pred manipulacijami, sama pa je nadaljevala zelo podobne odnose na psihološki in duhovni ravni.

Ko sem to razumela, nisem več videla smisla v takem življenju. To pomeni, da moram zapustiti skupnost? Odločitev ni bila lahka. Spraševala sem se, ali s tem izdajam Boga.

Za 14 dni sem se umaknila v tišino. Tisti dnevi so bili odločilni. Nekega dne sem po opoldanskem počitku doživela veliko notranjo jasnost: če ostanem v skupnosti, bom kot meduza, ki lebdi na vodi – povsem pasivna, kot bi bila mrtva. Bog pa hoče, da živim.

Ta jasnost me je potem spremljala skozi vse težke trenutke odhoda iz skupnosti, skozi obdobje velikega pritiska Ivanke Hosta in nerazumevanja sester, ki je bilo posledica njihove odvisnosti ali pokorščine njej.

Pri tovrstnih zlorabah manipulacija ne deluje kot nekaj očitnega, ampak kot počasen proces vplivanja. Kako ste vi to doživljali?

Gloria: Različno. Po eni strani sem se počutila potrjeno v svoji osebni rasti; kadar pa nisem izpolnila Rupnikovih pričakovanj, me je označil za neduhovno in me celo razvrednotil v očeh drugih mladih, s katerimi sem delila iskanje duhovnega poklica.

Počasi, a vztrajno je mojo duhovno rast začel povezovati z mojo občutljivostjo in ženskostjo: duhovno naj bi rasla le, če sem sprejela določeno "fizičnost" med nama. Postajala sem vse bolj odvisna od njegovega odobravanja in zelo sem se bala napak, zato so me v trenutkih dvoma njegove teološke in duhovne razlage prepričale, da sem pristala na njegove zahteve.

Hkrati me je postopoma oddaljeval od mojega sveta odnosov – od družine, prijateljev in univerze – saj jih je prikazoval v negativni luči. V dobrem letu dni se je moje življenje osredotočilo skoraj izključno na poklicno izbiro znotraj nastajajoče skupnosti Loyola in na razločevanje karizme, katere porok pred Cerkvijo je bil Rupnik; karizme, ki je temeljila na popolni razpoložljivosti in poslušnosti.

KRIK V TIŠINO

Kako dolgo je bila izkušnja zlorabe nekaj, o čemer niste mogli govoriti, in kaj se je spremenilo, ko ste jo prvič ubesedili?

Gloria: Moja zgodba o manipulaciji in zlorabi se je odvijala osem let, od leta 1985 pa do leta 1993, ko sem Marka Rupnika prijavila ustanoviteljici skupnosti Loyola Ivanki Hosta, ljubljanskemu nadškofu, slovenskemu jezuitskemu provincialu ter njegovemu duhovnemu vodji p. Tomášu Špidlíku.

Bila sem obupana. Moji čuti, čustva in telesni občutki so bili popolnoma ohromljeni. Nisem čutila ničesar drugega kot obup, ker sem izgubila sebe in odnos z božjim izvirom svojega življenja. V sebi sem bila mrtva. Zato sem pobegnila iz Skupnosti in poskusila narediti samomor.

Tisto noč sem preživela v gozdu blizu enega od znanih svetišč v Italiji. Takrat sem jasno začutila, da Gospod ne želi moje smrti. V mrazu tistih ur sem znova odkrila lepoto, ki me je obdajala – isto lepoto, ki je zloraba ni mogla uničiti v mojem srcu. Zato sem se odločila, da zlorabo prijavim.

Po prijavi se je začelo dolgo obdobje izolacije znotraj Skupnosti. Predstojnica Ivanka Hosta me je okrivila za zlorabo, ki sem jo utrpela, in me opisovala kot nevarnost za Skupnost, ki da je "majhno seme" in bi ga jaz lahko uničila. V resnici pa je bila dinamika znotraj Skupnosti sektaška in zlorabljajoča, kot posledica skupnega manipulativnega delovanja Marka Rupnika in Ivanke Hosta.

In kaj se je zgodilo z vašim odnosom do sebe pozneje, ko je vaša zgodba prišla v javnost?

Mirjam: Moj odnos do same sebe se ni začel spreminjati, ko je zgodba prišla v javnost. Od leta 1996, ko sem izstopila iz Skupnosti, do leta 2022, ko sva z Glorijo spregovorili, je minilo 26 let. V tem času se je zgodilo veliko stvari, ki so mi pomagale odkrivati nove odtenke življenja. Počasi sem ponovno zgradila zaupanje vase, predvsem s pomočjo ljudi, ki so mi stali ob strani – moje družine in številnih znancev, ki so sčasoma postali tudi prijatelji.

Po ponovnem srečanju z Glorijo pa se je začel nov proces. V skupnih pogovorih z njo in z nekaterimi drugimi nekdanjimi sestrami sem začela globlje razumeti obdobje, ko sem bila v Skupnosti. Do takrat sem ga postavila v oklepaj – na neki način sem rane iz tistega časa ovila v membrano in jih pustila mirovati v skritem kotičku svoje notranjosti. Pomembno je bilo, da me niso bolele, da bi lahko živela to, kar me je navdajalo z veseljem in smislom.

Poskušala sem odpustiti – in do neke mere mi je uspelo. Sama pa nisem znala najti poti, kako bi rane, ki so ostale v meni, tudi zares pozdravila.

Kaj v delovanju takšnih skupnosti znotraj Katoliške cerkve po vašem omogoča, da zlorabe lahko trajajo desetletja in da se tudi potem, ko pridejo na dan, proces za žrtve ne premakne naprej? Kje ste to sami najbolj konkretno občutili?

Gloria: Nastanek skupnosti Loyola je temeljil na manipulativnih in zlorabljajočih odnosih Rupnika in Hoste, ki sta že od začetka vplivala na mojo osebno svobodo in na svobodo drugih sester pri izbiri redovnega življenja. Ko smo vstopile v Skupnost, smo se znašle v kontekstu, ki je bil prav tako zlorabljajoč. Oba sta odločala, katere sestre so bolj ali manj v skladu s karizmo skupnosti.

Obstajale so sestre prve, druge in tretje kategorije: medtem ko so prve lahko študirale in opravljale poslanstvo v Cerkvi, so morale druge prispevati predvsem s svojim materialnim delom.

Če sem torej izpolnila Rupnikove spolne zahteve, sem "napredovala" v razumevanju karizme; če ne, sem obstala in bila označena kot neduhovna ali psihično šibka. Vsa ta dinamika se je odvijala v ozračju sistematičnega molka in prikrivanja. Med seboj ali z ustanoviteljico Ivanko Hosta nismo mogle svobodno govoriti. Tudi po prijavi je tišina prikrivala predvsem strah pred škandalom. V tistem času so konstitucije, ki jih je napisala Hosta, čakale na odobritev Vatikana, pater Špidlik pa je skupaj z Rupnikom ustanavljal Center Aletti.

Zakaj je v duhovnem okolju pogosto še težje prepoznati, da se dogaja zloraba?

Mirjam: Če je okolje res duhovno, je varno. Cerkev nam je bila vedno predstavljena kot skupnost, v kateri vladata ljubezen in medsebojna pomoč, prostor, kjer ljudje skupaj rastejo kot osebe in kot ljudje. In če v to iskreno verjameš, drugemu zaupaš, zlasti tistim, ki skupnost vodijo. Za dvom skoraj ni prostora. Če se zgodi nekaj nejasnega, raje pomisliš, da si narobe razumel ali napačno razlagal besede, držo ali vedenje, ki te je zmotilo.

Vzgojeni smo bili v zaupanje, v prepričanje, da je to resnica. Dvom pa je bil predstavljen kot nekaj neupravičenega in krivičnega. Prav takšna prepričanja pa so plodna tla za manipulacijo in zlorabo.

Gloria: Okolje, nezdrav kontekst, ki je v osnovi vsake manipulacije ali zlorabe, zagotovo ni duhovno. Če bi bilo, bi ljudem pomagalo prepoznati njihovo edinstvenost, osebno vrednost ter bi jih podpiralo v polnosti življenja in ustvarjalnosti. Jaz in številne druge sestre pa smo se počutile popolnoma izpraznjene in ranjene v svoji integriteti. Prav zato je prvi in najtežji korak sploh prepoznati, da gre za sektaški in zlorabljajoči kontekst. In to je za človeka, ki je v njem ujet, izjemno težko.

V IMENU POSLUŠNOSTI

Kje se po vaši izkušnji začne zabrisovati meja med poslušnostjo in izgubo sebe?

Mirjam: Kaj pomeni izguba sebe? Cankar je govoril o skriti kamrici, kjer sem jaz resnično jaz. Kjer se moje bitje dotika Boga, kjer se moja duša preliva v neskončnost in večnost, kjer je zajeta v luč in ljubezen ter postaja eno s stvarnikom. To se dogaja v našem srcu, tam je naša vest. In če zaprem vrata v ta notranji dom, lastni duši ne dovolim več dostopa ne do mojega življenja na Zemlji ne do tega prepletanja z večnim in neskončnim.

Prava poslušnost je poslušnost notranjemu glasu, ki govori v tem nenehnem dialogu v srcu vsakega izmed nas. Ko pa to poslušnost zamenjamo z "zunanjo poslušnostjo", z izvrševanjem ukazov, postanemo lahek plen za ljudi, ki manipulirajo ali zlorabljajo.

Kdaj in kako poslušnost začne postajati sredstvo nadzora?

Gloria: V karizmi skupnosti Loyola je poslušnost igrala osrednjo vlogo; pomenila je premagovanje lastnega ega v odnosu do resnične evangeljske svobode – pot do popolne razpoložljivosti odgovorni sestri. V duhovnem vodstvu Marka Rupnika je bilo to sredstvo nadzora, izsiljevanja in vsiljevanja lastne volje v božjem imenu.

Prav tam, v najbolj svetem in intimnem prostoru človeka, kjer se oblikujeta njegova istovetnost in identiteta, uspe zloraba moči uničiti vest.

Ste imeli kdaj občutek, da vaš notranji glas ni več vaš?

Mirjam: Ne, tega ne bi mogla reči. Le zunanji glasovi so mojega tako preglasili, da ga nisem več slišala. Ne gre za fizično glasnost, ampak za čustveno pogojenost. Če govorim v prispodobi: iz strahu, da ne bi bila sprejeta, da ne bi izpolnila pričakovanj in volje drugih, v katerih sem prepoznavala božjo voljo zase, sem zaprla vrata svoje vesti, ki je ostala onkraj, na drugi strani vrat.

Edina resnična povezava z Bogom se dogaja v našem srcu. Jaz pa sem ga poskušala najti zunaj sebe, v poslušnosti predstojnici, predstavnikom Cerkve, v izpolnjevanju različnih pravil in zakonov. In to me je vedno bolj praznilo.

Kako bi opisali, kaj zloraba vesti naredi človeku, kako spremeni njegov odnos do samega sebe? Kako pride do tega, da človek začne verjeti drugemu bolj kot sebi?

Gloria: Na kratko – kaj je vest? To je tista sveta in nedotakljiva resničnost v vsakem od nas. Zasebni prostor, iz katerega izhaja moj notranji in zunanji svet; prostor, kjer sem v stiku s svojimi občutki, čustvi in mislimi. To je tista intimna izkušnja, ki jo poznam samo jaz in me povezuje z mojim duhovnim, psihološkim in fizičnim svetom.

Vest je kraj, kjer doživljam svoja čustva, na primer ljubezen do ljubljene osebe. Nihče drug ne more čutiti tega, kar čutim jaz v tem nedotakljivem prostoru. In prav zato je zloraba tega prostora tako uničujoča.

Najprej sem se počutila izgubljeno in zmedeno. Rupnik je vdrl v moj duhovni svet in postopoma izkrivljal odkrivanje "mojega Gospoda" z avtoriteto duhovnega očeta in spovednika. S pomočjo manipulacije je vstopil v mojo psiho z avtoriteto in močjo: vsak moj impulz po teološki, duhovni, umetniški ali kulturni poglobitvi je izkoristil kot novo možnost za poseg v mojo osebnost – v moje ideje, način razmišljanja, okus, način oblačenja, vedenje in celo v moja čustva! Z vsiljevanjem svoje duhovne, teološke in umetniške vizije je izvajal vse bolj izključno moč nad mano. Vsak moj dvom je bil razumljen kot pomanjkanje zvestobe karizmi, kot znak moje krhkosti ali problematičnosti, ki jo je treba "popraviti" in "integrirati".

Moje notranje stanje je bilo ves čas zaznamovano z negotovostjo, moje ravnovesje nestabilno, ob postopnem osiromašenju moje najgloblje identitete. Navsezadnje je bil moj "slabi občutek" ob njegovih spolnih zahtevah predstavljen kot moja lastna krivda, ker naj bi zaradi egocentrizma zavirala "svojo duhovno rast".

Šele po mnogo letih, skozi veliko joka in trpljenja, sem spoznala, da je Rupnik od začetka razgrajeval mojo osebnost in jo nadomeščal z bolj odvisno in podrejeno, krotko in poslušno, torej infantilno, otroško osebnostjo. Izgubo osebne identitete sem doživela kot globoko blokado, kot postopno čustveno paralizo svoje svobode in osebnosti.

Zloraba vesti je prav ta razkroj osebnosti, naše najgloblje identitete, našega "biti v svetu". Prav to skrajno ponižanje in strtost bitja človeka izročita v roke zlorabljevalca.

KRIVDA IN ŽRTEV

Kaj se v takem procesu zgodi z občutkom krivde – ali morda žrtev začne prevzemati odgovornost tudi za stvari, ki jih ni povzročila?

Mirjam: Imela sem več občutkov krivde. Prvi je bil povezan z mojim strahom, da sem površna in da ne znam najti poti v globino. Ta občutek je skozi manipulacijo postal od zunaj potrjeno prepričanje. Počutila sem se krivo, ker sem bila taka, kot sem bila, saj naj bi s tem ovirala rast in zorenje Skupnosti. Ko danes gledam na to občutje, se sama sebi čudim. Kako zelo sem se oddaljila od sebe! Če je vsak človek ustvarjen po božji podobi, kot so nas učili, ga vendar ne more biti sram, da je to, kar je – ker je božji dar.

Drugi občutek krivde pa je bil povezan s sestrami. Dve leti sem bila odgovorna sestra (predstojnica) v eni od lokalnih skupnosti. Ko sem pozneje gledala nazaj na tisto obdobje, sem uvidela, kako hitro človek začne srkati energijo okolja, v katerem živi. Kako lahko manipulirana oseba tudi sama prevzame modele vedenja in ravnanja, ki prevladujejo v okolju, ko ji je dana možnost. Seveda v tistih dveh letih nisem čutila, da "izvajam in izkoriščam oblast nad sestrami"; bila sem prepričana, da ravnam prav, da je to pravi način vodenja in da s tem pomagam drugim sestram. V resnici pa sem jim večkrat zagrenila življenje. Še huje pa je bilo to, da jih na ta način nisem spodbujala k poslušanju notranjega glasu, ampak k identifikaciji s skupino, v kateri ni bilo prostora za izvirnost.

Tretji občutek krivde je povezan z Glorio. V trenutku, ko je odhajala iz Skupnosti, sem jo pustila povsem samo. Nisem ji stala ob strani, nisem je podprla. Tudi v tem primeru mi je bila Skupnost pomembnejša: če bi se postavila na njeno stran, bi ogrozila enotnost med sestrami.

Prvi občutek krivde je neposredno povezan z menoj kot žrtvijo. Občutila sem ga sočasno z manipulacijo in zlorabo. Druga dva pa sta povezana z manipulativnim okoljem.

Oseba, ki zlorablja druge, ustvari mrežo žrtev. V tej mreži nekateri ostanejo samo žrtve, drugi pa postanejo žrtve, ki znotraj iste mreže tudi same manipulirajo z drugimi.

Dokler ostajaš v tej "igri", se tega ne zavedaš. Ko pa se ti iz nje uspe rešiti, ko se ti odprejo oči, upravičeno začutiš, da si tudi sam delal krivico. In prav je, da to razčistiš v sebi in z drugimi. In prosiš za odpuščanje.

Gloria: Bila sem bolečina in obup. Globoko me je bilo sram tega, kar sem postala. Čutila sem, da so bila nepopravljivo izdana vsa moja pričakovanja in upanja, tako v moje dobro kot v dobro drugih. Počutila sem se mrtvo, ubito, in to izdano zaupanje je bilo kot neozdravljiva rana.

V tem tragičnem prostoru ni bilo prostora za krivdo, obstajala je le še želja, da bi se vsa ta groza končala.

Ali lahko zloraba vesti človeku vzame občutek, da ima sploh pravico reči "ne"? Kako sta to doživljali?

V Skupnosti nismo imele pravice reči "ne". Včasih smo sicer nekatere lahko povedale svoje mnenje, vendar sta nas zaobljubi pokorščine in razpoložljivosti vezali na izvrševanje odločitev odgovornih. Zato se o tem občutku sploh nismo spraševale.

Kot osebnost imam močno voljo, znam biti tudi trmasta. A dokler sem verjela, da Skupnost išče in udejanja božjo voljo, nisem čutila potrebe, da bi rekla "ne". Po Glorijinem odhodu pa sem začela opažati številne nenavadne in nelogične stvari, ki so se mi zdele nespoštljive do drugih, včasih tudi v nasprotju z učenjem Cerkve. Takrat sem se začela upirati in si vzela pravico, da rečem "ne", s tem pa sem si nakopala nejevoljo in jezo vrhovne predstojnice.

Gloria: Spominjam se dogodka, ki je trajno uničil mojo sposobnost upiranja Rupnikovim zahtevam. Junija 1986 je načrtoval potovanje v Grčijo, da bi si ogledal bizantinske ikone in mozaike. Večer pred odhodom mi je rekel, naj pridem v njegov atelje, da bi z njim na samem obhajala evharistijo. Razumela sem, da je resnični razlog ta, da bi me ponovno prisilil, naj se slečem in mu dovolim, da se me dotika.

Takrat sem se odločila, da njegovim zahtevam ne bom ugodila. Rekla sem si: če je ta odnos svoboden, potem mora biti mogoče, da ga ne živiva na tak način in da kljub temu ostaneva prijatelja.

Nisem storila ničesar, kar je zahteval. Poskušala sem preusmeriti pozornost v pogovor, vendar sem videla, da je postajal vse bolj napet in razdražen. Ko me je nato pospremil do avtobusne postaje, je nenadoma izbruhnil: da sem ničvredna, da ničesar ne razumem, da v življenju ne bom nikoli naredila ničesar dobrega in da noče imeti več stikov z menoj. Rekel je, da sta edini dve ženski v njegovem življenju Ivana Hosta in omissis, medtem ko sem jaz, ki sem mu dala upanje na pomemben odnos, popolna polomija.

To mi je povedal s takšno agresijo in prezirom, da sem začutila, kako se je v meni nekaj zlomilo. V solzah tiste noči so se dokončno sesule vse moje obrambe in ves odpor do njega.

BOG PO ZLORABI

Kako se je po tej izkušnji spremenil vaš notranji občutek do Boga? Ali je ostal prostor zaupanja ali se je tudi ta porušil?

Mirjam: Moj odnos z Bogom se je vedno spreminjal in se še vedno spreminja. Vedno pa ostaja osnovno zaupanje, da sem zajeta v Njegovo svetlobo in ljubezen, da sem delček, iskra te večne prisotnosti.

Ko sem zapustila Skupnost, sem lahko počasi znova odprla vrata, za katerimi me je čakala moja vest, moj notranji glas. Zunanji glasovi niso izginili, a odločila sem se, da bom poslušala svojo dušo v srcu. Ta drža mi odpira vse več prostora za nova obzorja, v katerih se mi Bog razodeva v vedno novih odtenkih svoje neskončne in neizmerno bogate svetlobe. Prav tej svetlobi uspe posijati tudi v najbolj skrite kotičke v meni – tudi tiste, ki bi jih najraje zakrila sebi in drugim. In vedno, ko dovolim, da ta luč v meni osvetli to, kar je še v senci, začutim mehkobo v srcu in večjo svobodo.

Ste morali Boga ločiti od ljudi, ki so ga predstavljali?

Gloria: Ko sem poskušala storiti samomor, se je zgodilo moje prvo prebujenje, globoko in nepričakovano, v gozdu, v objemu drevesa, kjer sem preživela ledeno januarsko noč. Znašla sem se v objemu Očeta, ljubitelja življenja in stvarnika lepote. Ta izkušnja je pomenila točko brez vrnitve v prepoznavanju Božje prisotnosti v meni.

Še dolga leta sem se počutila zelo slabo, vendar sem to prisotnost vedno doživljala kot nekaj edinstvenega in resničnega, kot tisti del mene, ki je neločljiv od ljubezni, iz katere vsi izhajamo.

Sčasoma je duhovna rast postala intimna izkušnja pripadnosti tej izvorni ljubezni, temu veselju. Potrditve nisem več iskala zunaj sebe – ne znotraj Cerkve ne pri njenih predstavnikih.

Kaj se zgodi z vero, ko se zlorabi prav prostor, kjer naj bi človek srečeval Boga?

Mirjam: Možnih je več poti:

• lahko ostaneš "zvest" manipulativnemu okolju in v sebi umreš, vera pa postane kletka;
• lahko se zavedaš, da si zlorabljen, pa kljub temu vztrajaš in trpiš, da bi pomagal drugim v podobnem položaju – s tem pa še okrepiš svojo vero v Boga in ljubezen do sotrpečih, ne da bi spremenil situacijo;
• lahko izstopiš iz takšne skupnosti, a ohraniš vero v Boga in Cerkev;
• lahko izgubiš vero v Cerkev in tudi v Boga;
• lahko pa izgubiš vero v Cerkev, a ohraniš vero v Boga.

Sama sem šla skozi več teh faz. Ko sem izstopila iz Skupnosti, sem najprej verjela, da je izkušnja zlorabe samo izkustvo moje redovne družine. Iskala sem novo skupnost, vendar nisem našla ustanove, kjer bi lahko živela in razvijala svoje ideale, ki sem se jim v letih redovnega življenja odpovedala.

Nisem več želela zapirati vrat svoji duši v svojem srcu. Nisem mogla dopustiti, da bi nekdo od zunaj določal, kaj naj mislim, kako naj živim, v kaj naj verjamem in katerim izkušnjam naj dam prostor v svojem vsakdanu.

Vedno bolj mi je postajalo jasno, da Boga ni mogoče zapreti v zakone, pravila, dogme ali moralne norme. Zato sem se postopoma oddaljila od zunanje strukture.

Vera v Boga pa v meni ostaja in se poglablja. Hvaležna sem, da jo lahko delim tudi z ljudmi, ki čutijo in razmišljajo podobno.

Gloria: Uničujoča izkušnja mojega odnosa z Rupnikom v kontekstu Skupnosti mi je v srcu razkrila, da vere ni mogoče enačiti s pripadnostjo določeni življenjski izbiri ali z zunanjim izpolnjevanjem pravil in verskih zaobljub, še posebej takrat, ko ta postanejo prostor tesnobe, obupa, zatiranja in izgube identitete.

Vera je zame tisto intimno srečanje, ki se zgodi v naši vesti — tam, kjer se rojevajo odnosi do sebe, do drugih in do življenja. Tam, kjer človek začuti povezanost z neskončno ljubeznijo in usmiljenjem, ki ga lahko vodita h globljemu spoznanju sebe in resničnosti, v kateri živi.

Vera je zame vsakodnevno obnavljanje "da" življenju.

RESNICA, MOČNEJŠA OD STRAHU

Kaj je bilo najtežje izreči – sebi in drugim?

Mirjam: Težje kot izreči je bilo spoznati in sprejeti svoj del odgovornosti za dogajanje v Skupnosti. Težko mi je bilo, ko sem uvidela, koliko bolečine sem povzročila domačim s pismom, v katerem sem po navodilu Marka Rupnika in Ivane Hosta za eno leto prekinila odnose z njimi in jim naštela njihove "napake" in pomanjkljivosti. Zelo sem jih prizadela. Pa se o tem niso mogli niti pogovoriti z menoj.

Težko mi je bilo tudi, ko sva se z Glorijo pogovarjali o srečanju vseh sester, na katerem je Hosta najprej javno obsodila njeno željo po večji jasnosti kot delu hudega duha in potem od vseh (bilo nas je okrog 40) zahtevala, da vsaka pove, kaj misli. Seveda smo vse pritrdile Hosti. Tudi jaz, in to precej močno. Po mnogo letih se tega nisem več spomnila, a počasi se mi spomin vrača – boleč in pekoč. Še hujša pa je zavest, da sem takrat res tako mislila.

Kaj vam je dalo moč, da ste javno spregovorili?

Gloria: Ko sem leta 1993 prvič prijavila zlorabo, je bila to moč obupa – klic na pomoč, zadušen v tišini. Leta 2021 me je Cerkev prosila, naj o zlorabi ponovno pričam, in ko se je tišina znova ponovila, sem se morala odločiti, ali se bom odpovedala svoji resnici ali pa šla naprej. Šla sem naprej, ker nisem bila več sama: našla sem Mirjam kot sestro v svojem življenju, skupaj z drugimi nekdanjimi sestrami Skupnosti. Ob meni so bili tudi novinarka Federica Tourn, filmska ustvarjalca Lorena Luciano in Filippo Piscopo ter odvetnica Laura Sgrò. Čutila sem odgovornost, da dam glas vsem zlorabljenim ljudem, ki ne morejo spregovoriti ali prijaviti nasilja, ki so ga utrpeli. Na svoje veliko presenečenje in veselje sem srečala zelo veliko ljudi – bilo je veliko objemov, stiskov rok in globokega deljenja tihe bolečine, ki je iskala besede, da bi bila slišana, sprejeta in preoblikovana.

Kje ste se počutili najbolj sami, v sami izkušnji ali pozneje?

Mirjam: Prvo veliko samoto sem občutila v obdobju, ko sem se odločala za izstop iz Skupnosti. Prej sem imela ob sebi vedno sestre, enkrat eno, drugič drugo, in z njimi sem se lahko o vsem pogovorila. Takrat pa sem ostala povsem sama. Sestre me niso razumele. Če sem o svoji izkušnji govorila drugim ljudem, so me poslušali in sočustvovali z menoj, vendar me v resnici niso mogli zares razumeti.

Drugo težko obdobje je prišlo čez kakšno leto dni. Nisem našla nove redovne skupnosti in je nisem več niti iskala. Prijatelji so imeli svoje družine ali skupnosti, jaz pa sem čutila, da nikamor ne pripadam. Ta samota me je bolela. Čutila sem, da nosim v sebi veliko bogastvo, pa ga ne morem z nikomer deliti.

Počasi sem potem našla svojo "rimsko družino"; še danes živim s svojo "rimsko mamo". Po 27 letih pa sem znova srečala Glorio in začelo se je novo obdobje, v katerem sem na veliko globlji način ponovno zaživela sestrstvo, ki je bilo zame najdragocenejša resničnost redovnega življenja. Danes pa to doživljam kot dragoceno resničnost skupne hoje na poti v "novo nebo in novo zemljo", kot pravi knjiga Razodetja.

Kako doživljate odziv institucije in širše skupnosti danes?

Gloria: Ob pritožbi iz leta 2021 me je pretresla še ena gluha tišina Cerkve. Doživljala sem jo kot krik k Bogu. Verjela sem, da bo pravica prišla hitro, še posebej zaradi ponavljajočih se Rupnikovih zlorab po letu 1993. A ni bilo tako.

Skupaj z drugimi nekdanjimi sestrami skupnosti Loyola smo bile deležne blatenja in obrekovanja. Očitali so nam, da smo prejele denar in lagale. To se zgodi, ko Cerkev v poskusu, da bi zaščitila samo sebe, žrtve izpostavi novemu nasilju. Zato je tako pomembno prijaviti zlorabo in verjeti, da lahko le izrečena resnica zdravi ter prekine krog molka.

Od civilne družbe pa smo prejele predvsem podporo in močne izraze solidarnosti, tudi v Sloveniji po predvajanju dokumentarnega filma, ki je pripovedoval našo zgodbo.

ODPUŠČANJE IN POT NAZAJ K SEBI

Kako danes razumete odpuščanje? Se vam zdi, da okolica od žrtev včasih pričakuje prehitre odgovore?

Mirjam: Nisem srečala veliko ljudi, ki bi od mene pričakovali odpuščanje. Večkrat pa sem naletela na začudenje, ko sem rekla, da v sebi ne gojim zamere. Vedno sem se zavedala, da je za notranje zorenje potrebna svoboda, to pa pomeni, da svobodo pustim tudi drugim. Tudi tistim, ki so me ranili in ki bi jih lahko z zamero še naprej vezala nase.

Odpuščanje je dolg in globok proces, ki se pogosto odvija postopoma, v več fazah. V meni se je zdravljenje začelo že v prvih letih po izstopu. Več kot 15 let pozneje smo v Šoli poslušanja z Alenko Rebulo in Josipo Prebeg govorili o pomembnosti odpuščanja in zamere ter rane tudi predelovali. Ob tej priložnosti sem zdravila tudi rano svojega odnosa z Ivanko Hosta. V meni se je rana še bolj zacelila.

Spomini ostajajo. Danes pa me bolj bolijo pripovedi sester, ki so v odnosu z njo trpele še veliko bolj kot jaz. Upam, da si bomo lahko pomagale na poti k vedno večji notranji svobodi.

Gloria: Odpuščanje je zelo intimna pot, drugačna za vsako zlorabljeno osebo, s časom in načini, ki morajo spoštovati čustva vsakega posameznika. Kljub temu je bilo in je zame odpuščanje pot osvoboditve, ponovnega prevzema osebne moči, ki mi jo je zloraba odvzela, ter dokončnega izstopa iz vloge žrtve, ki svojo identiteto še vedno opredeljuje skozi odnos do nasilneža.

Odpuščanje pomeni, da človek ponovno "prehodi" rano, preseže blokado in občutek izgube samega sebe. Ko sem leta 1994 zapustila skupnost Loyola, sem bila obupana, vendar sem izbrala tisto, kar je bilo dobro zame. Nisem dovolila, da bi moje življenje še naprej oblikovali jeza, zamera in negativni občutki. Prav zato je bilo odpuščanje zame predvsem možnost, da grem naprej in ohranim upanje v dobro.

Kaj za vas danes pomeni svoboda?

Mirjam: Zame je svoboda predvsem svoboda duše. Duša si na Zemlji nabira izkušnje, zato si izbere določeno pot. To pot skozi vse, kar se dogaja zunaj in znotraj mene, počasi spoznavam tudi v tem življenju. Svoboda zato zame ne pomeni izpolniti si vsake želje ali biti popolnoma neodvisen od drugih, ampak odpirati prostor vsem svojim potem in sprejemati tudi situacije, skozi katere se lahko uresniči pot moje duše.

Kaj za vas danes pomeni resnica?

Gloria: V odnosu do zlorabe, ki sem jo utrpela, je resnica neuničljiva sila, s katero ni mogoče manipulirati ali je olepševati; zavrača vsak strah in vsako pogojevanje. Tako kot odpuščanje je tudi izrečena resnica pot osvoboditve, ki lahko razblini obrekovanja ter povrne dostojanstvo mojemu trpljenju in trpljenju številnih drugih.

Resnica je prvi korak. Treba jo je znati prepoznati tudi znotraj Cerkve, se naučiti deliti bolečino, ki se ob tem rodi, ter se iskreno soočiti z vzroki – tudi s sistemskimi vzroki, ki ležijo v koreninah zlorab, tako v Cerkvi kot v širši družbi.

Kaj vam danes pomaga, da ostajate v stiku s sabo? Kaj vas drži pokonci?

Mirjam: Veliko stvari mi pomaga. Predvsem odnosi, najprej z Glorijo in nekaterimi nekdanjimi sestrami, pa tudi odnos z domačimi, prijatelji in znanci. Prek pogovorov, v katerih si delimo iskanja in razumevanja vsega, kar živimo v vsakdanu, drug drugemu odpiramo obzorja, ki jih sami morda ne bi prepoznali.

Pomagajo mi tudi molitev, branje in študij tem, ki notranji svet odpirajo v ogromno bogastvo stvarstva. Veselim se meditacij in življenja v naravi, kolikor je to mogoče.

Gloria: Globoko notranje prerojenje in pot osvoboditve, ki sem jo prehodila ob ponovnem spopadanju z bolečino rane, sta mi odprla oči za novo svetlobo. Ta zdravi moj ranjeni notranji svet in me uči veselja deljenja življenja z ljudmi, ki so mi pomagali (in mi še vedno pomagajo) na tej poti, ki je v veliko pogledih zahtevna in polna izzivov.

V preteklem letu sem šla tudi skozi terapevtski proces za predelavo travm, ki so ga jezuiti financirali po modelu obnovitvene pravičnosti.

Kaj vam pomeni, da niste sami v tej zgodbi?

Mirjam: Zame je bilo ponovno srečanje z Glorijo velik dar. Že dolgo sem si ga želela. Ko pa smo javno spregovorile o svoji zgodbi, se je počasi začela tkati tudi mreža odnosov z drugimi: najprej z nekaterimi nekdanjimi sestrami, potem z našo odvetnico, z novinarkami, novinarji, režiserji in številnimi žrtvami. Z njimi imam občutek, kot da jih poznam že vse življenje, ker nas povezuje nekaj zelo globokega in skupnega.

Naše prijateljstvo ne raste iz izkušnje zlorabe, ampak iz skupnih idealov in prizadevanja, da bi človeštvo našlo pot v svet, kjer bi se lahko v polnosti uresničile človeške sposobnosti, darovi, ustvarjalnost in navdihi.

Gloria: Doživela sem globoko prebujenje, ki se je rodilo iz moči deljenja življenja z Mirjam in nekdanjimi sestrami skupnosti Loyola, z družino ter s številnimi ljudmi, ki sem jih srečala na poti prijave zlorab. To je zame čudež ljubezni: srce se odpre sočutju in najglobljemu razumevanju, ki doseže vrhunec v občutku tesne povezanosti v skupni zgodbi, v kateri sem tudi sama le ena točka svetlobe v mreži pomoči, pričevanja in zdravljenja.

Prav zato čutimo potrebo po ustvarjanju novih prostorov srečevanja, kjer bi lahko vsaka žrtev zlorabe ponovno odkrila svojo lepoto, edinstvenost in človeško dostojanstvo.

Kaj bi si želeli, da bi ljudje bolje razumeli ob takšnih izkušnjah?

Mirjam: Želim si, da bi naša zgodba ljudem pomagala bolje razumeti manipulacijo in jo prepoznati, še preden se začne. Le tako jo je mogoče ustaviti, preden se razvije v zlorabo.

Verjamem, da lahko naša pričevanja pomagajo ozavestiti, da je notranji glas človeka pomembnejši od zunanjih pravil in pritiskov.

Zato bi bilo tako pomembno že otroke vzgajati v občutljivo poslušanje lastnega srca in v spoštovanje drugačnosti v drugih ljudeh. Le tako lahko počasi ustvarjamo varnejši prostor sobivanja – prostor, kjer manipulacija nima moči, ker človek pozna svojo vrednost in prepoznava vrednost drugega. Svet, ki ga skupaj gradijo mir, svoboda, ljubezen in svetloba.

Kaj bi si želeli, da bi se v družbi in Cerkvi dejansko spremenilo?

Gloria: Živimo v globaliziranem svetu, ki se sooča z novimi izzivi in hitrimi spremembami. Naša naloga je razločevati, kaj v odnosu do novih tehnologij ostaja resnično človeško. Vse, kar lahko stroj ali računalnik naredi namesto nas, bo slej ko prej tudi naredil – in to lahko pomeni velik napredek za človeštvo, hkrati pa tudi tveganje, da izgubimo stik s svojo edinstvenostjo, čustvi, zavestjo in notranjim prostorom, kjer se človek srečuje z nečim presežnim v sebi. Tega ne bo mogel nikoli doseči niti najbolj dovršen kvantni računalnik.

Ta kompleksnost, ki je navzoča tako v Cerkvi kot v širši družbi, zahteva posebno pozornost predvsem v vzgojnih procesih. Otrokom, mladostnikom in odraslim bi morali omogočiti, da resnično spoznajo sebe in svoj še neodkriti potencial kot človeška bitja.

Verjamem, da moramo znova začeti pri človeku, kot duhovnem, čutečem in ustvarjalnem bitju, če želimo od znotraj spreminjati strukture in sisteme, ki omogočajo manipulacijo in zlorabo.

Spraševala: Vesna Fister