"Zdravniška stavka... Kaj pa medicinske sestre? Pa urgentni centri? Moramo mi delati do onemoglosti?," je na Facebook profilu iskreno zapisala medicinska sestra, ki dela v UKC Ljubljana.
"Sami sebi pljuvamo v skledo, potem pa še poslušamo razne negativne komentarje, češ, saj smo se sami odločili za ta poklic. Poslanstvo. Res je, za to smo se odločili. Nihče od nas se pa ni odločil za številne nadure, neprespane dneve in noči (bioritem, kaj je to???), sprejemanje tuje krivde, požiranje nasilja takšnga in drugačnega... Tega je vedno več. Ne odtehta ti več dejstvo, da si nekomu pomagal, nekomu izboljšal življenje ali ga celo rešil.
Na splošno vedno manj prijaznih besed, primankljaj časa in kadra, da bi se pacientu lahko individualno posvetil in mu pojasnil zadeve, ne pa da jih obravnavaš kot po tekočem traku. Ampak poskušaš in daješ del sebe za druge, ker za to si! Dokler več nisi... Telo začne zavračati, odpovedovati. Nehote.
Ko si v pogonu, delaš miljon stvari naenkrat, vse še gre. Potem se pa enkrat ustaviš. Vse pride za tabo, kot val... Nekaj dni sploh rabiš spanca pridobiti za nazaj, urediti prehrano, ne pozabiti na gibanje, doma imaš še stvari za narditi, ki te čakajo še od prejšnjega tedna, čas s partnerjem... Potem pa še zboliš! Kaj takega! Pa ne zdaj... Ko je že tako polno bolniških v službi, moram delati... Občutki krivde, sam sebe obsojaš, ko se primerjaš z drugimi. Zakaj sodelavke/sodelavci lahko normalno opravljajo svoje delo, medtem ko ti, veliko mlajši, brez otrok, pa tega ne zmoreš? Zakaj sem pa do zdaj lahko? Kaj je narobe z mano?
Obremenjevanje samega sebe, ker nisi sposoben delati, da bo zaradi tega mogel pa nekdo drug namesto tebe. Osebni zdravnik ti reče, da kam hitiš nazaj v službo, ti pa "moraš". Da ne boš preveč vplival na druge. Spet imaš na sporedu smene, eno za drugo, saj bom, do zdaj še zmeraj sem. Vedno se potrudiš, da imaš najboljši "performance", sej spim itak doma, bohnedaj v službi, tam si 12 ur zbran 100%.
Po drugi nočni zapored še nenajavljejno predavanje, razmišljam, koliko časa bo trajalo, kdaj bom prišla domov, ker moram jutri še v celodnevno. Ali bi sploh šla spat, ker potem zvečer ne bom mogla? Hm, bom videla, ko pridem. Iz Ljubljane do doma imam dobrih 100 km, pa me po treh letih vožnje že kar malo "ubija". Ironično sem ravno v odpovednem roku, odštevam dneve, da se rešim te ceste, ker se mi izven delovnih dni kar gabi.
Ogromno časa in energije mi je že šlo, pa se sicer rada vozim, zato sem sploh začela delati v UKC. Vedno daljša je cesta, za mano pa prihaja utrujenost po več kot 13-urni službi. Super, sem vsaj že na koncu avtoceste, še malo pa bom doma. Komaj čakam topel tuš in mehko odejo, ker me vedno zebe iz nočne. Strmim v nasproti žareče sonce, veke pa vedno težje. Sej sam še malo, regionalka je ovinkasta, to še potegnem do doma. Pripeljem se iz rondoja, hladen zrak mi več ne pomaga... Nikoli do zdaj še ni blo tak hudo, ampak tokrat zadremam, bil je samo trenutek... Izgubila sem nadzor nad vozilom, cesta je bila ledena, sonce žarelo v oči... Avto se ustavi. Pogledam naokoli, cela sem. Avto ni.
Ko pomislim, da sem dala odpoved ravno iz strahu, da bo prišlo tako daleč, me zmrazi. Je bilo to res potrebno? Še pika na i? Nadrejeni že sprašuje, kdaj pridem v službo, češ, spet bolniška. Razumem našo kadrovsko stisko. Ampak se kdo vpraša, zakaj je toliko odhodov iz zdravstva? Pacientov vedno več, zaposlenih vedno manj, prihodnost pa ne izgleda nič kaj obetavna... No, vsaj za sestre v javnem zdravstvu, ne."
Vir:
- Preberite si še: Pismo mladega zdravnika: "V resnici je socialni položaj nas zdravnikov zares varen."
Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije
