V svetu, kjer je vse glasno, hiter korak postane navada. A telo ima svoj ritem – počasnejši, tišji, bolj resničen. Ko stopimo v naravo, se ta razlika takoj začuti. Ramena se sprostijo, dih postane globlji, misli mehkejše. Tisto, kar se zdi kot mir, je pravzaprav spomin telesa, da je del narave.
V zadnjih letih se vse več ljudi, strokovnjakov in zdravstvenih ustanov po svetu vrača k preprostemu, a globokemu spoznanju: narava zdravi. Narava nas vrača k ravnovesju, ki ga telo že zna ustvariti samo – če mu to dovolimo.
Verjamem v to, ker sem to doživela – najprej kot človek, nato kot terapevtka. Moja pot me je večkrat postavila pred meje telesa in duha. In prav narava me je naučila, kako jih preseči z dihom, nežnostjo in zavedanjem. Zato sem danes tu – da to znanje delim naprej, skozi delo v naravi, kjer se ljudje spet učijo prisluhniti sebi.
Kaj se zgodi v telesu?
Ko vstopimo v naravo, se v nekaj minutah spremeni naš notranji ritem. Srce bije počasneje, dih se poglobi, mišice se sprostijo. Narava nas najprej prizemlji – potem pa začne zdraviti.
- Po 20 minutah v naravi se raven kortizola, hormona stresa, opazno zniža. Krvni tlak se uravna, srčni utrip se upočasni in živčni sistem preide v stanje ravnovesja. Telo dobesedno preklopi iz napetosti v počitek.
- Po dveh urah se okrepi delovanje imunskega sistema. Drevesa sproščajo fitoncide – naravne snovi, ki delujejo antibakterijsko in spodbudijo nastajanje obrambnih celic. Ti učinki so bili izmerjeni tudi pri ljudeh, ki so okrevali po bolezni – njihov imunski odziv je ostal okrepljen še tedne po bivanju v gozdu.
- Po treh dneh ne čutimo le fizičnih, temveč tudi čustvene spremembe. Um se umiri, pozornost se zbistri, sposobnost sočutja in osredotočenosti se poveča. Pri ljudeh, ki trpijo za tesnobo ali depresijo, se zmanjšajo občutki napetosti, utrujenosti in notranjega hrupa.
Narava torej ne vpliva le na telo, temveč tudi na način, kako mislimo, dihamo in čutimo. Vrača nas v stanje, kjer se telo in um znova pogovarjata. Vse, kar telo potrebuje za samozdravljenje, je že v njem – narava le pritisne pravi gumb.
Ko naravo dobimo na recept
Zamisel, da bi narava postala del zdravljenja, je stara skoraj toliko kot človek sam. Že Hipokrat je dejal: »Sama narava je najboljša zdravnica.« Znani zdravnik Paracelsus je stoletja pozneje zapisal: »Zdravnik zdravi, a narava ozdravlja.«
To, kar so nekoč čutili zdravilci, menihi in popotniki, danes potrjuje sodobna znanost. Na Japonskem so v osemdesetih letih 20. stoletja začeli znanstveno raziskovati vpliv narave na človeka. Tako se je razvila praksa shinrin-yoku – “gozdne kopeli”, iz katere je pozneje zrasla gozdna medicina, danes priznana znanstvena veja. Japonska ima več kot 60 certificiranih terapevtskih gozdov, kjer zdravniki in vodniki izvajajo programe za zmanjšanje stresa, utrujenosti in tesnobe.
Tudi Južna Koreja je pristop vključila v svoj zdravstveni sistem. Z Zakonom o gozdnem blagostanju (2015) je ustanovila mrežo terapevtskih centrov, namenjenih otrokom, starostnikom in ljudem v okrevanju po bolezni ali izgorelosti.
Sledile so tudi druge države:
- Škotska in Anglija s programom Nature Prescriptions, kjer zdravniki predpisujejo čas v naravi.
- Kanada s projektom PaRx, ki omogoča brezplačne letne vstopnice za narodne parke.
- Nova Zelandija s sistemom Green Prescription, ki deluje že več kot dvajset let.
- Nemčija in skandinavske države z mrežo “zdravilnih gozdov” (Heilwälder), kjer potekajo terapevtske vaje, dihanje in zavedanje v naravi.
Različne kulture, enak namen: vrniti človeka naravi – in s tem zdravju. Ker telo povsod prepozna isto resnico: v naravi se umiri, uravna in – pozdravi.
Znanstveni podatki so dragoceni, a tisto, kar narava prebudi, ni mogoče popolnoma izmeriti. Ko se ustavimo med drevesi, telo samo začne uravnavati dihanje. Um se umiri, notranji glas postane jasnejši. Mnogi, ki so preživeli bolezni, stres ali izgorelost, pravijo, da so v naravi znova začutili stik – s telesom, s čustvi, z življenjem. Gozd jim je postal prostor okrevanja, tišina pa zdravilo, ki ga ne predpiše noben recept.
Pet preprostih naravnih ritualov
Terapija z naravo ne pomeni bega iz sveta, ampak vračanje v stik z njim – skozi zaznavanje, dihanje, prisotnost. Tu je pet drobnih načinov, kako naravo vsak dan povabiti v življenje:
1. Jutranji dah
Preden se dotaknete telefona, vdihnite svež zrak, poglejte v nebo in si v tišini podarite trenutek – za dih, meditacijo ali vizualizacijo dneva, kakršnega želite ustvariti.
2. Sprehod z zavedanjem
Hodite počasneje kot običajno. Poslušajte korake, veter, šum listja. Telo se umiri, ko ga spet slišite.
3. Tri lepote
Med dnem opazujte tri drobne stvari, ki se vas dotaknejo: svetlobo, barvo neba, vonj zemlje. To so vaši vsakodnevni opomniki prisotnosti.
4. Hvaležnost v gibanju
Med hojo se zahvaljujte telesu, da vas nosi. Z vsakim korakom se krepi občutek povezanosti.
5. Večerni mir
Zvečer se vrnite k naravi v sebi – vdih, izdih, hvaležnost za to, kar je dan prinesel. Narava zna odložiti dan brez odpora – dovolite, da se tudi vi razbremenite in utonete v mir.
Narava kot ogledalo ravnovesja
Narava ne zahteva, da postanemo boljši – le da se spet povežemo. Ne meri časa, ne ocenjuje napredka. Preprosto nas sprejme, kadar smo pripravljeni slišati njen ritem.
Zdravljenje se pogosto začne takrat, ko se človek spet zave, da ni sam.
Ko začuti, da vse okoli njega diha z njim. Narava takrat naredi tisto, kar zna najbolje – tiho in brez besed nas vrača v ravnovesje.
Miljenka Mila Triller
terapevtka v naravi in ustanoviteljica ZeleniUm
www.zeleni-um.com
