Misijonar Janez Krmelj na Madagaskarju: »Zanje je najbolj pomembno to, da niso v stiski odbiti, ampak sprejeti.«

Janez Krmelj je duhovnik in misijonar, ki že 30 let deluje na Madagaskarju in opozarja, kakšno pomanjkanje še vedno vlada tam. 

Misijonar Janez Krmelj na Madagaskarju: »Zanje je najbolj pomembno to, da niso v stiski odbiti, ampak sprejeti.« (foto: Janez Krmelj) Janez Krmelj
17. 5. 2021

Misijonar Janez Krmelj skrbi za misijon Ampitafa, ki je najjužnejša podružnica združenja Akamasoe na Madagaskarju. Trenutno se je za nekaj mesecev vrnil v rodno Slovenijo, kjer med drugim z ekipo srčnih ljudi zbira dobrodelne prispevke za misijon in prebivalce Madagaskarja.

Janez Krmelj: »Vesel sem, da sem to, kar sem«

Janez, na Madagaskarju delujete že čez 30 let. Kaj v vašem poslanstvu je najbolj dragoceno vam in kaj po vašem mnenju najbolj cenijo domačini?

Najbolj mi je dragoceno, da lahko še v teh razmerah in pri teh letih delam naprej to, kar je zastavljeno. Skrbim za duhovni del, ki ga opravljam v bolnišnici. Rad obiskujem bolnike, vesel sem, če me pokličejo. Zame je to velika stvar, ko čutim, da sem potreben na duhovnem področju. Pa tudi vzgoja otrok v šoli; poudarjam, da naj skrbimo, da ne delamo napetosti, da živimo pošteno življenje.

Poskušam jim približati, da to, če se izogibamo dolžnostim, krademo, delamo zdrahe, postane tudi za nas neki dan škodljivo.

Domačini pa pričakujejo od mene pomoč, posluh za iskanje rešitev, predvsem finančnih, ter tudi pomoč v bolezni ali ob smrti. Vedo, da jih ne odbijam, da jih poskušam razumeti, čeprav se jim morda opravičim, če jim le simbolično pomagam. Zanje je najbolj pomembno to, da niso v stiski odbiti, ampak sprejeti.

Znano je, da delujete na območju, ki se imenuje rdeča cona, kjer je na Madagaskarju najbolj nevarno. Gotovo so v času epidemije razmere še težje; kako le-ta vpliva na vaše delo in kako jo doživljajo domačini?

Pred leti je bilo delo v rdeči coni zelo oteženo, nevarnosti so bile predvsem za vlom ali izsiljevanje denarja. V času pandemije smo imeli zelo stroge ukrepe; lanska velika noč je bila suha, tako kot v Evropi. Zaradi zapore so se ljudje držali
doma, tudi v bolnišnico so prišli le iz nujnih razlogov. To je bilo pretresljivo, tudi za domačine, saj kaj takega še niso doživeli. Ker smo misijonarji pri delu vezani na stike z ljudmi, je to imelo na nas velik vpliv. Takrat nisem vedel, kaj početi, sestavil sem pripomočke za suho destilacijo in začel pridobivati ekstrakte zdravilnih rastlin, npr. kafre, cimeta. Čez nekaj mesecev, ko smo spet zaživeli normalno življenje, so bili domačini tega zelo veseli. Sedaj pa je drugi val, Madagaskar se je popolnoma zaprl, zato je trenutno tudi onemogočena moja vrnitev. Razširil se je afriški sev, ki je bolj smrtonosen in ga je težko odkriti. Tudi več duhovnikov je umrlo.

Kako krepite svoje notranje življenje, da zmorete premagovati vsakodnevne napore in tudi v težavah ohranjati vero, upanje in ljubezen?

Skrb za notranje življenje je zelo pomembna stvar, kar vidimo že tukaj, kjer je okolje bolj zavarovano in je več možnosti za umirjeno, lepo počutje. Tam je zelo razburkano, nepredvidljivo, ne veš, kaj bo čez eno uro. Nenadoma lahko pride sanitarna evakuacija in je treba vse pustiti. Npr. neko nedeljo, ko bi moral imeti mašo, sem moral peljati dekle, ki si je sprožila splav, v bolnišnico, da sem ji rešil življenje; reševanje življenja odtehta tudi mašo, ki naj bi jo imel. Že vnaprej se zavedam, da bodo stvari nenadne, ne smem se pustiti sprovocirati, da rečem ne, kadar pridejo stvari, ki se jih ne da odložiti. Tisti, ki zajema svojo moč pri Bogu, ne odbija potreb, prošenj. 

Pravijo, da si človek na starost želi vračati v domače kraje. Kaj vam pomenijo obiski doma? In kakšni so vaši načrti za naprej?

Vračanje domov me vleče, za povratek nazaj si lahko kar malo razdvojen; lepo je biti doma. A duhovnik ne spreže svojega poslanstva, če je še kaj zdravja v njem; ni dovoljeno stopiti s križa. Dokler bom zmogel, bom peljal te stvari, ki so postavljene glede zdravstva, šolstva, pastorale, naprej. Iskati možnosti, da se ustreže potrebam domačinov. Starost prispeva k zorenju. Morda sem včasih preveč zaupal svojim močem, sedaj vidim, da je treba zaupati Božjim močem. Za vsak dan bom hvaležen; sedaj bolj razumem pozdrav domačinov: »vita ny alima«, ki izraža veselje, da smo še eno noč prestali, da imamo še en dan pred sabo. Da se s polno mero zagrabi za tiste ure, ki so na razpolago in se še kaj postori v duhovnem ali materialnem pogledu.

Vesel sem, da sem to, kar sem, da sem duhovnik. Še bolj pa sem vesel, da sem misijonar. Pretežno živim svoje delo in življenje v veselju in vam bi se zahvalil za pomoč v molitvah, raznih oblikah dobrih del ali v denarju. Če ne bi imel kaj dajati, bi najbrž obledel moj obraz pred temi ljudmi, ker jim ne bi mogel pomagati. Po vas, ki po svoji dobroti podpirate moj misijon, je moje veselje obilno in sem vam za vse to hvaležen, tudi v imenu vseh naših Malgašev, med katerimi živim in z njimi utripa moje srce.

Urška in Milka Bokal

G. Janez Krmelj išče pomoč in v ta namen imajo odprt račun: 

Misijonsko središče Slovenije
Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana
TRR: SI56 0201 4005 1368 933
Sklic: SI 00 279225, SWIFT koda: LJBASI2X