Sufiji imajo izraz: umri pred smrtjo in vstani zdaj...
Pisatelj Jeff Foster, ki v svojih zapisih pogosto raziskuje ranljivost, minljivost in lepoto vsakdanjega življenja, nas vabi k nenavadnemu miselnemu poskusu. Kaj če bi bilo našega življenja že konec, nato pa bi dobili priložnost, da se za nekaj dni vrnemo? Ne zato, da bi dokončali vse obveznosti, dosegli še kakšen cilj ali popravili pretekle napake, temveč preprosto zato, da bi še enkrat izkusili, kako je biti človek. Morda bi prav takrat ugotovili, da so bili trenutki, ki smo jih imeli za najbolj običajne in nepomembne, v resnici nekaj najdragocenejšega.
Zapis Jeffa Fosterja
"Včasih si predstavljam, da sem že mrtev, vendar mi je bilo dovoljeno vrniti se še za nekaj kratkih dni. Ne zato, da bi karkoli dosegel, temveč zato, da bi se spomnil in opazil, kako je pravzaprav biti človek. Da bi v polnosti doživel čas, ki mi je bil podarjen.
Odnašanje smeti.
Pobiranje hčerkinih igrač s tal.
Čakanje v vrsti v supermarketu.
Plačevanje računov.
Stanje v prometnem zastoju.
Pitje čaja s prijateljem.
Ko na življenje pogledam tako, se nič od tega ne zdi več majhno ali nepomembno. Vsakodnevna rutina. Nered. Toplina dlani. Majhna razočaranja in drobna veselja.
Preprosto dejstvo, da lahko znova poskusim. Da imam priložnost ljubiti, doživeti neuspeh, nato pa ljubiti še globlje in iz vsega skupaj ustvariti veličasten nered.
To me spominja, kako dragoceno je že samo dejstvo, da sem tukaj. Da diham. Da mi je mar. Da lahko opazujem ljudi, ki jih imam rad, kako živijo svoja običajna življenja.
Morda nas Bog sploh nikoli ni zapustil."
Jeff Foster
Kaj če so najdragocenejši trenutki prav tisti, ki jih najpogosteje spregledamo?
Fosterjev zapis nas na preprost, a ganljiv način spomni na nekaj, kar v vsakodnevnem hitenju tako radi pozabimo: življenje se ne dogaja samo ob velikih prelomnicah, posebnih dosežkih in nepozabnih dogodkih. Dogaja se tudi med pomivanjem posode, čakanjem v vrsti, pospravljanjem stanovanja in povsem običajnimi pogovori z ljudmi, ki jih imamo radi.
Kolikokrat si želimo, da bi čim prej minil naporen dan, da bi končno prišel vikend, dopust ali neko boljše obdobje? Kot da je sedanjost zgolj nekaj, kar moramo prestati na poti do trenutka, ko bomo zares začeli živeti.
Toda kaj če bi prav po teh običajnih dnevih nekoč najbolj hrepeneli? Po znanem glasu, ki nas pokliče iz sosednje sobe. Po neredu, ki ga za seboj pustijo naši bližnji. Po jutranji svetlobi, ki pada skozi okno. Celo po drobnih nevšečnostih, ki nam danes parajo živce.
Če bi na svoje dneve pogledali tako, kot da so nam bili podarjeni še enkrat, bi morda manj hiteli, več opazovali in bolj nežno ravnali z ljudmi, ki jih imamo radi – in tudi s sabo.
Ne zato, ker bi morali biti hvaležni za prav vsako težavo ali v vsakem trenutku iskati nekaj lepega. Temveč zato, ker se lahko tudi sredi povsem nepopolnega življenja zavemo, kako dragoceno je, da ga sploh imamo.
