Sufiji imajo izraz: umri pred smrtjo in vstani zdaj.
Jeff Foster, pisatelj, ki pogosto piše o ranljivosti in čudežu vsakdanjega življenja, v spodnjem zapisu povabi k povsem drugačnemu pogledu na rutino in male stvari. Foster predlaga, da si zamislimo, kot da smo že umrli – in se smeli vrniti nazaj samo še za kratek čas, da bi se resnično zavedali, kaj pomeni biti človek.
"Včasih si predstavljam, da sem že mrtev, vendar mi je bilo dovoljeno vrniti se za še en kratek niz dni. Ne zato, da bi kaj dosegel, temveč zato, da bi se spomnil in opazil, kako je pravzaprav biti človek, da bi v polnosti naselil čas, ki mi je bil dan.
Odnašanje smeti.
Pobiranje hčerkinih igrač s tal.
Stanje v vrsti v supermarketu.
Plačevanje računov.
Sedenje v prometu.
Pitje čaja s prijateljem.
Ko gledam na ta način, nič od tega ne deluje majhno ali nepomembno. Rutine. Nered. Toplina dlani. Majhna razočaranja in drobna vsakodnevna veselja. Preprosto dejstvo, da lahko znova poskusim. Priložnost, da ljubim in spodletim in ljubim globlje ter iz vsega skupaj naredim veličasten nered.
Spominja me, kako dragoceno je preprosto biti tu. Dihati. Skrbeti. Opazovati ljudi, ki jih imam rad, kako se premikajo skozi to vsakdanje življenje. Morda nas Bog sploh nikoli ni zapustil."
Jeff Foster
Fosterjev zapis na zelo preprost, a pretresljiv način spomni, da je samo dejstvo, da smo še tukaj, nekaj izjemno dragocenega.
V ospredje postavi običajne trenutke – vrsto v trgovini, igrače na tleh, promet, plačevanje računov – in pokaže, da prav ti “nepomembni” prizori nosijo toplino, stik, priložnost za ljubezen in za ponoven začetek. Če bi na svoje dneve pogledali tako, kot da so nam bili podarjeni še enkrat, bi morda manj hiteli, več opazovali in bolj nežno ravnali z ljudmi, ki jih imamo radi – in tudi s sabo.
