Preden sem postala prostovoljka v Slovenskem društvu Hospic, sem se, priznam, tudi sama bala smrti. Celo tako zelo, da sem smrtno resno mislila, da umiram.
Občutek je bil takšen, kot da me bo vsak hip pobralo. Večtedenski pritisk v glavi, ki ni popustil. Nobena protibolečinska tableta ni pomagala. To je zagotovo možganski tumor, saj ga je imela že moja babica. V paniki sem šla celo slikat možgane. Uf, sem si oddahnila, ko so mi rekli, da se nimam česa bati.
V tednu, ko sem čakala na rezultate, sem se potihoma in subtilno, da ne bi česa posumila, že poslavljala od otrok. Jima vsak dan povedala, kako ju imam rada, kako sem hvaležna zanju, ju ob vsakem slovesu stisnila, kot da je zadnjič. Pa so prišli izvidi: "Gospa, ni vam treba skrbeti, vse je v redu." Navade tistega tedna sem ohranila vse do danes, človek res nikdar ne ve, za katerim vogalom ga čaka Matilda.
Sledil je pregled srca. Včasih sem njegovo bitje namreč čutila tako močno, da sem mislila, da me bo kar razneslo, spet drugič ga sploh nisem zaznala. Moj dedek je umrl zaradi nedelovanja srčne zaklopke, seveda sem takoj pomislila na to. Takrat sem dojela, da so mi dnevi šteti in začela razmišljati, kaj vse si še želim doživeti v času, ki mi je dan.
Spakirala sem otroka v avto sredi tedna in se odpeljala kampirat, ponovno sem začela obiskovati meni ljubo gledališče, na katero sem zaradi ločitve in preobilice skrbi povsem pozabila, začela sem pisati pesmi (knjiga poezij Še živim je izšla po sedmih letih), počutila sem se na novo rojeno, celo v Indijo Koromandijo sem odpotovala, začela sem spet živeti. In po izvidih, da je z mojim srcem vse v redu, še živim!
Skratka, kar vam želim povedati, je to, da se minljivosti in lepot življenja človek zave šele, ko je blizu smrt. Njegova lastna, koga od bližnjih, včasih je dovolj že, če le slišimo zanjo.
Da umirajo starejši ljudje, nam je še nekako sprejemljivo, kar ne pomeni, da ni težko, a to v nas ne postavlja vprašanj lastne eksistence in iskanja smisla "Kako živim, zakaj sem tukaj, kaj mi je pomembno v življenju, komu namenjam svoj čas, energijo, ali sploh živim ali življenje le preživljam?" Morda komu tudi, a bolj nas pretresejo smrti oseb, ki so naše starosti, smrt otroka, mladostnika, nenadna, nepričakovana smrt.
Res čudna bitja smo ljudje, da se šele takrat, ko nas smrt malodane že narahlo oplazi, ali vsaj vonjamo njeno bližino, obrnemo k sebi in se zbudimo v življenje.
Hvaležna, da je bitje mojega srca zgolj posledica tega, da živim in da zdaj ČUTIM, sem začela iskati stik s hudo bolnimi in umirajočimi. Saj veste, kaj pravijo, strah premagaš le tako, da se soočiš z njim. Naneslo je, da sem 24. decembra, na sveti večer, ostala sama. Po lastni izbiri.
Vabili so me sem, vabili so me tja, a čutila sem, da bi bil to le beg, da me nagovarja nekaj več. In glej ga zlomka, iskala sem, kako in kje bi lahko bila koristna in naletela na Jolando Ravnikar, prostovoljko, ki vsako leto poje pesmi na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Ne vedoč, v kaj se spuščam, sem jo prosila, ali grem lahko z njo.
Vprašala me je, ali sem pripravljena, da nihče še ni šel z njo. Nisem bila ravno prepričana, na kaj moram biti pripravljena, vse dokler nisva stopili v prvo sobo.
Ob pogledu na nepremičnega, povsem izsušenega človeka, priklopljenega na ne vem kateri vse aparat, s pogledom, uprtim v prazno, očmi brez vsakršnega sijaja ali upanja na boljši jutri, sem obstala. Če kje, se tukaj zaveš prisotnosti smrti. Kot hladen piš se je zaveš. Jolanda zaigra na strune kitare in zapoje sveto noč. Sama ne izustim niti besede, enostavno ne gre.
Gospodu, ki se še vedno ni premaknil ali pokazal kakršnihkoli drugih znakov življenja, po licu spolzi solza. In takoj naslednja. Ne obriše si jih. Vse ostaja povsem enako. Solze so edini kazalnik, da še čuti, da v njem še bije srce.
Kakšna neverjetna moč glasbe! Ob tem prizoru me stisne v želodcu in zapustim sobo. Na hodniku se mi ulijejo solze. Takrat sem dojela, kaj je Jolanda mislila s tem, ali sem pripravljena. Nisem bila. Na srečanje z umiranjem in s smrtjo ni človek nikoli pripravljen, lahko pa umiranje 'vadimo' skozi življenje. Kako? S tem, da se predamo življenju, da dovolimo, da 'umre', kar ima za umreti (odnos, identiteta, ego ...), da se ne upiramo toku sprememb in predvsem tako, da nas skozi odločitve vodi ljubezen, in ne strah.
Prvi šok je za mano in k sreči so bile druge sobe bolj optimistične. Bolniki in bolnice so prepevali z nama, v živo se spomnim gospe globoko modrih oči in njenih besed: "Milo se mi je storilo, sam angel vaju je poslal, nikogar ni bilo danes k meni, le vi ste prišli. Želim vam, da ne bi nikoli pristali tukaj."
In jaz seveda spet v jok, saj sem še nedolgo tega v svojem umu imela sliko, kako maham otrokoma, morda ravno skozi to okno sobe.
Takrat še nisem vedela, da so bile to zgolj predpriprave. Da bom čez nekaj let sedela na taboru Levjesrčni ob ognju z otroki, ki so izgubili bližnjega – mamo, očeta, brata, sestro. Da mi bo deklica, stara kot moja hčerka, s fotografijo svoje pokojne mame v roki, rekla "Podobni ste moji mamici."
Da bom držala za roko 42-letno umirajočo, ki želi, da zapišem njeno zgodbo o neuspešnem zdravljenju raka na dojki. Da bo v hvaležnosti in miru umrla dober teden po izidu članka. In še in še, a čutim, da je to šele začetek.
Zato pravim, da mi je smrt 'rešila življenje'. Ker sem zaradi nje zmogla strah preobraziti v ljubezen, nemoč v pogum. Ko povabimo smrt v svoje življenje kot zvesto spremljevalko in prijateljico, se nam spremeni odnos do sebe, ljudi, do sveta. Se znamo ustaviti, preden nas ustavi telo? Pazimo na čistost svojih misli, besed, dejanj? Kako negujemo svoje odnose?
Mogoče je vse, kar zares potrebujemo, le to, da se spomnimo. Da nič ni samoumevno. Da si upamo izbrati bližino. Biti iskreni. Da ne molčimo, ko čutimo, da moramo govoriti. Da ne čakamo idealnih trenutkov, ker je vse, kar zares imamo, le tukaj in zdaj. Da zmoremo oprostiti, drugim in sebi.
Vse to so male "priprave na smrt", kajti če smo odgovorni za ljubezen v svojem življenju, bodimo odgovorni tudi za ljubezen, ko nas nekoč objame smrt.
Katjuša Štingl, prostovoljka in zaposlena v Slovenskem društvu Hospic