Platona in Aristotela bi na dandanašnjih univerzah pozdravili s strahospoštovanjem in vsemi častmi, čeprav bi se starodavna gosta verjetno spraševala, kako da so naravoslovne fakultete tako temeljito ločene od ved, ki proučujejo modrost.
Sokrat bi s svojimi trmastimi eksistencialističnimi govorancami na trgu danes žel prav tako skromen aplavz kot nekoč v Atenah. Kljub vsemu pa bi se razni stari modreci lahko razveselili vsaj ob tem, da so njihova dejanja bogato ovekovečena v tiskani besedi, čeprav morda včasih nepričakovano, kot v knjigi 'Staroegipčanske maksime za menedžerje – nauk Ptahotepa' ali na 'Lao Cejevi literarni majici, velikost XL'.
Pestrost poti, brez večjih premikov
Na splošno bi se modreci včerajšnjega dne verjetno strinjali, da sodobni človek pri iskanju oblik, kako prenesti sophio v življenje na osebni in družbeni ravni, ni dosegel bistvenega premika.
Nekateri zahajajo v cerkve ali mošeje, drugi s prekrižanimi nogami sedajo na tla pred vzhodnjaškimi božanstvi, tretji se zatopijo v modrosti Aztekov, druidov, Keltov, Tuaregov, sufijev, čarovnic, palčkov, svetnikov, indijanskih vračk, faraonov, šamanov, puščavskih menihov. A v očeh vseh teh iščočih še vedno tli iskrica dvoma.
Čeprav so kapljice iz vrelca modrosti tako poživljajoče in blagodejne, njihova moč navadno usahne vsakič, ko se na svetovni šahovnici začne boj za moč in oblast. Le redko se pri tem v ospredje prebijejo pošteni, pridni in pametni, resnicoljubni in strpni. Niti tisti, ki učijo, da je treba krivičnemu nastaviti še drugo lice. Pač pa vsi tisti, ki razglašajo le eno pravo pot k resnici – svojo lastno.
“Akutno pomanjkanje oma in wu weija, kronično preveč napačno razumljenih pravil,” bi se glasila skupna diagnoza konzilija starih modrecev.
Onkraj izmerljivega in v slepi ulici
Vse odkar je Pitagora izrekel svoj a2 + b2 = c2 in je Demokrit posumil, da je snov sestavljena iz atomov, so spoznanja o notranjem bistvu sveta prestopila na stran neizmerljivega. Želja po znanju in modrosti danes ne tvori več zaokrožene celote. V naravoslovju se uspeh meri v podrobnostih, zato se vse od razsvetljenstva znanstveniki raje ukvarjajo z eksperimentalno dokazljivimi vprašanji, metafizičnim pa se – vsaj v strokovnih razpravah – izogibajo. Tako ostajajo razmišljanja o bogu, brahmanu ali tau pa tudi o zmuzljivih idealih kreposti, modrosti in ljubezni, onkraj eksaktnih ved.
S tem pa tudi v slepi ulici, kajti človekovega eksistencialnega dvoma ne razreši to, da so fiziki namesto atomov kot najmanjše delce odkrili kvarke in da so molekularni biologi po vinski mušici in človeku zdaj dešifrirali tudi mišji genom.
Krčeviteje ko skuša človek prijeti svojo usodo v svoje roke, tem bolj se mu posmehuje neobvladljiva plat zgodovine z naravnimi katastrofami, boleznimi, vojnami in nasiljem.
Naravoslovci in inženirji so sicer spremenili svet, a morda je čas, da ga spet poskušamo razložiti.
Profesor z japonskim notesnikom
Jasuo Kamata, gostujoči profesor iz Japonske, priključi svoj notesnik na LCD-projektor.
Čeprav njegova predavanja vzhodnjaške filozofije na Gutenbergovi univerzi v Mainzu niso obvezna, se na njih vedno kar tare študentov z različnih študijskih smeri. Tokrat se jih kakih 80 pridno poglablja v Konfucijeve Pogovore (Lun Džu), po skupinah razpravljajo o starokitajskem nauku o kreposti in ga primerjajo z Novo zavezo. Zatem pozorno sledijo besedam živahnega malega profesorja, ki z dolgimi lasmi, opaznim karirastim suknjičem in pisano kravato niti malo ne spominja na tipičnega Japonca.
Kamata za izhodišče razprave postavi 'monokulturo duha in ravnanja v novodobni družbi', v kateri so 'vse vrednote monetarnega tipa' in je 'okolje zgolj sredstvo za zadovoljevanje svojih lastnih potreb'.
Oseminpetdesetletni profesor je tudi sam produkt sodobne globalizacije. Odraščal je na Japonskem, študiral v Nemčiji in doktoriral iz Schopenhauerja, nato pa na kairski univerzi proučeval še islam. Zdaj predava vse od Delhija do São Paula, osrednja tema njegovih razprav pa je človekovo novodobno 'konfrontacijsko stališče' do svoje usode.
Neizbežna posledica tega je po njegovem prepričanju 'slovo od lastnih temeljev in enosti človeka in narave', zato se sam težav današnjega časa loteva skozi prizmo celotne zgodovine človeštva in jim tako skuša dati nekaj filozofske globine.
Tako njegovi študenti spoznavajo filozofijo Konfucija, Lao Ceja in Bude. Razglabljajo o 'bistvu drevesnosti' pri obcestnih drevesih, ki 'zrastejo tehnično', in se seznanjajo z alternativami binarni logiki. Takšno širjenje obzorja je na filozofskih fakultetah razmeroma redek pojav.
Študij filozofije brez samoizpraševanj?
Profesor filozofije na dunajski univerzi Franz Martin Wimmer kritično pripominja:
“Kdor študira ali poučuje filozofijo, lahko to ponavadi mirno počne vse življenje, ne da bi se mu bilo treba enkrat samkrat vprašati, kaj so si o kakem konkretnem problemu mislili kitajski, indijski, afriški ali latinskoameriški filozofi. Posluh za bolj oddaljene glasove modrosti je bil doslej izključno domena za to specializiranih strok, kot so etnologija, sinologija ali afrikanistika.”
Podobno kot Kamata se tudi profesor Wimmer prišteva med zastopnike 'medkulturne filozofije'.
Njeni pripadniki želijo vzbuditi zanimanje za tuje kulture in spodbujajo tako imenovani polilog, filozofsko izmenjavo kar najbolj raznolikih in nekonformističnih mnenj. Pogoj za to pa je izostren pogled na 'slepe pege' lastne duhovne tradicije, saj so miselni tokovi zahodnega sveta skoz in skoz prepredeni z evrocentrizmom.
“Človeštvo,” meni Kant v 18. stoletju, “je svojo najvišjo stopnjo popolnosti doseglo v beli rasi. Rumeni Indijanci so že manj nadarjeni, črnci pa so sploh bistveno nižje.” Profesor Wimmer in njegov somišljenik Heinz Kimmerle iz Nizozemske zbirata takšne in podobne citate prav zato, da razkrivata, kako globoko so bili predsodki tistega časa ukoreninjeni tudi v zavest tedaj največjih mislecev. Celo Kant, ki je s svojim izjemnim umom razjasnil meje spoznavnega, ostaja ujet v okvire predsodkov.
Slavni königsberški profesor pravzaprav niti nima dobrega izgovora, saj je prav v njegovem času, med letoma 1736 in 1747, v Halleju in Wittenbergu predaval temnopolti filozof Amo Guinea-Africanus, in to v latinščini.
Tudi Georg Wilhelm Friedrich Hegel, ki se je sicer dolga leta ukvarjal s Kitajsko, vztraja pri evropski večvrednosti. Njegov argument se glasi, da sta Azija in Afrika neprimerni za filozofijo, saj so le “zmerna območja primerno gledališče za igro svetovne zgodovine”.
Ta omračenost je prispevala k svetovnemu pohodu zahodnjaške miselnosti, zato medkulturna filozofija zdaj na prizorišče vabi prijatelje modrosti od vsepovsod.
Od starih Egipčanov bi se lahko kaj naučili o čutu za pravičnost, od Grkov globin spoznanja, od Kitajcev povezanosti z naravo, od Indijcev vpogleda v notranjost, od Palestincev skromnosti in ljubezni.
Polilog poleg tega podaja roko duhovnim svetovom ljudstev, ki smo jih belci dolgo zaničevali in preganjali kot 'barbare in pogane'.
Šele v zadnjem času se v zahodnem svetu svita spoznanje, da se tudi v nepismenih kulturah sveta skriva dragocena filozofska modrost, ki je naši enakovredna. Takšno odkritje je na primer bilo tisočletno ustno izročilo Afrike.
Človek kot razumna in družabna žival
Aristotel je človeka označil za 'animal rationale sociale', razumno in družabno žival, ne da bi slutil, koliko krivic bo po vsem svetu odtlej izšlo iz preozke in toge interpretacije pojma razum. Čez več kot 2000 let je eden njegovih učencev prevzetnemu razumskemu bitju za popotnico naklonil še nasvet o bontonu.
Elmar Holenstein, profesor filozofije na züriški tehniški univerzi, se že desetletja ukvarja s kulturami sveta in priporoča:
“Ljudem, katerih jezik in kultura sta nam tuja, po možnosti ne pripisujmo takoj nerazvitega in zaostalega mišljenja, ampak poskusimo izhajati iz tega, da jih nismo razumeli.”
Na eni strani številke, logos, abstraktni pojmi, na drugi podobe, sanje, simboli, miti in alegorije. Sapientia ali veda o človeškem in božjem je danes razpeta med obe plati, in druga se razkriva še najbolj skozi kulture, ki jih je novi vek brezobzirno povozil. Na primer skozi animistične tradicije divjih ljudstev, ki imajo poseben čut za številne nevidne ravni, na katerih je človek umeščen v vesolje in povezan s predniki, živalmi, rastlinami, gorami, kamninami, zvezdami. Ali skozi nauk “modrih žena” o vseh tistih vidikih, ki jih je moški princip v filozofiji tako vzhoda kot zahoda potisnil ob stran – telesnosti, plodnosti, materinstvu, erosu.
V svoji knjigi Sophias Leib – Entfesselung der Weisheit (Zofijino telo – osvoboditev modrosti) filozofinja Annegret Stopczyk raziskuje to dediščino in vladavini razuma ob bok postavlja 'srčno modrost'.
Zakrknjeni racionalisti sicer stokajo:
“Spet ta ezoterika ...”, a pri tem pozabljajo, da je 'pogled navznoter', kar ta izraz prvotno pomeni, iz delfskega preročišča, kjer je domovala svečenica Pitija.
Tam je kraljeval napis:
“Spoznaj samega sebe.”
Če na pojem modrosti pogledamo skozi barvito paleto zgodovine, se nam prikažejo osupljive vzporednice in medsebojni vplivi.
Dolgi odlomki Salomonovih izjav v Stari zavezi so dobesedno prepisani iz zapisov egipčanskega modreca Amenemopa. Kantov kategorični imperativ najdemo tako rekoč v vseh kulturah sveta kot zlato pravilo in temelj etičnega ravnanja. Askezo propagirajo tako indijski džainisti kot krščanski potujoči menihi. Hasidistični judje poznajo ekstatične obredne plese, podobno kot muslimanski derviši sufiji ali afriški animisti. In krščanski mistiki, denimo Frančišek Asiški, Hildegarda iz Bingena ali Terezija Avilska, s svojo povezanostjo z naravo in spoznanjem “unio mistika” sumljivo spominjajo na zahodnjaške inkarnacije razsvetljenih jogijev.
Modrost ima toliko obrazov, kolikor je na svetu kultur. Ob tako skrivnostnem idealu, ki na videz eterično biva nekje med nebom in zemljo, ni čudno, da miti pogosto pripovedujejo o krilatih bitjih, čuvarjih modrosti – pri Egipčanih je to Ibis, v Atenah sova, pri Aztekih leteča kača Quetzalcoatl, v Indiji, Tibetu in na Baliju ptič velikan.
“Starodavne zgodbe” zvenijo torej natanko tako, kot jih od modrecev pričakujejo anketirani dunajski devetletniki. Morda pa se v resnici razlikujejo le jeziki in se v vseh matematičnih, pesniških in alegoričnih opisih modrosti skriva skupno jedro. V Upanišadah namreč piše:
“Resnično je samo eno. Le modreci ga različno poimenujejo.”
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
