S tem, ko sem poslušala svojega krutega notranjega kritika, sem se oropala čudovitih trenutkov v življenju in zmag, ki bi jih lahko slavila.
Potrebovala sem leta, da sem se soočila s tistim krutim kritičnim glasom v svoji glavi, ki me je neprestano kaznoval. Bila sem svoj najhujši kritik in vse, kar sem naredila, ni bilo nikoli dovolj.
Ta notranji glas me je oropal za nekaj zelo spektakularnih dogodkov. Namesto da bi slavila blagoslove, ki so mi bili dani, sem se kaznovala, obsojala in si prigovarjala, da nisem dovolj. Da nisem popolna. Da bi morala biti boljša, hitrejša, močnejša in pametnejša.
Čez čas sem spoznala, da moram ta glas osvoboditi in ga spustiti iz svoje glave. Ni bilo smisla biti na potovanju življenja, če v njem nisem uživala. Spoznala sem, da je čas, da si neham prizadevati biti vedno boljša in si samo dovolim biti človek.
Postalo je veliko bolje. Pomagal mi je čas. Učenje. Samorefleksija. Terapija. Pogovor z ljudmi. Branje. Rast.
Ko zdaj nekaj naredim in čutim, da bi lahko naredila boljše, samo ozavestim dejstvo, da se lahko vedno bolj potrudim v bodoče. Zavedam se, da je jutri nova priložnost in ne držim zamer do sebe. Nimam več prostora za analiziranje in kruto iskanje nedosegljive popolnosti.
Danes nisem več takšna ujetnica lastnega uma, kot sem bila, a to od mene zahteva stalno prakso. Pridejo seveda dnevi, ko se moj notranji kritik vrne. In tudi to je v redu. Sprejmem ga, ker razumem, da nisem na tem svetu zato, da sem popolna. Na tem svetu sem zato, da sem človek.
Prirejeno po: Rupi Kaur
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
