Mojca Fatur je gledališka in filmska igralka, ki je dvakrat prestala hudo bolezen kostnega mozga – najprej aplastično anemijo v otroštvu, nato še mielodisplastični sindrom kot mama treh otrok. V Metropolitan podkastu odkrito spregovori o boju za življenje, notranji moči, duhovni preobrazbi in potrpežljivosti, ki jo je naučila bolezen.
"Moja primorska burja - zelo močna življenjska sila"
"Obakrat je šlo za krvno obolenje – obolenje kostnega mozga. Obe diagnozi sta bili zahtevni. Prva: aplastična anemija. Druga: mielodisplastični sindrom. Ampak ... moja primorska burja, moja trma – ne vem. Prebijem se čez. Zaradi zdravljenja v otroštvu, ki je bilo precej agresivno, moje telo nasploh zelo burno odreagira. Med eno in drugo diagnozo sem imela še cel kup neumnosti.
Boris Cavazza mi je nekoč rekel: »Tebi bi morali na UKC urediti apartma. Ti si njihov študijski material.« Pri meni se namreč skoraj vse zakomplicira. Tudi najbolj banalna zadeva, kjer bi nekdo drug prišel na hiter ambulantni poseg – se je pri meni razplamtelo v nekaj več.
Jaz bi rekla, da imam prirojeno zelo močno življenjsko voljo. Energijo. Silo. En žar do življenja. Ne vem, če sem zares trmasta, kot sem rekla – bolj bi rekla, da sem optimist. In nekako verjamem, da zmorem. Da imam to moč.
Jaz zase rečem, da sem se ozdravila. Kaj bi rekli zdravniki, ne vem. Hodim redno na kontrole krvi. V navezi sem z dvema hematologinjama – eno še iz otroštva – in pravita: »Mojca, to je kri zdravega človeka.« Gledajo namreč različne parametre, ne le hemoglobina.
- Preberite si tudi: Aljoša Bagola: “Slovenci plačujemo previsok davek za svojo trdoživost.”
Potreben je bil celostni pristop
Na začetku sem sicer pristopila precej naivno. Vsako jutro si bom stiskala zelenjavne sokove in verjela, da bo telo samo našlo svojo inteligenco. In sem pila te sokove ... dokler mi jih ni bilo že kar slabo. Seveda se ni nič popravilo. Takrat me je nekaj prebudilo. Rekla sem si: »Ok, Mojca, to moraš zagrabiti bolj organizirano. Nisi samo fizično telo. Imaš tudi mental, imaš čustva. Zagrabi iz vseh smeri.«
Začela sem delati na telesu. Sodelovala sem z gospo, ki uporablja bioresonančno napravo, ampak ima tudi ogromno znanja iz ajurvede, kitajske medicine, naturopatije. Delali sva na razstrupljanju telesa – zakisanost, virusi, bakterije, glivice, paraziti, težke kovine ... postopoma sva po majhnih korakih čistili telo in ga postavljali nazaj v ravnovesje.
Obenem sem šla tudi k Neli Rep v želji, da bi uredila podzavestne vzorce. Delala sem še z žensko iz šamanske tradicije, ki je hkrati tudi zdravnica. Sama sem se še veliko izobraževala. Bila sem na delavnicah pri Joeju Dispenzi, še preden je postal tako poznan – takrat so bile še dostopne, tudi cenovno. Spomnim se, da sem v Rimu plačala vikend delavnico za recimo tam okrog 200 evrov.
Nisem imela teh pričakovanj, da bom z meditacijo pozdravila telo. Jemala sem jo kot orodje – da se naučim slišati svoj notranji glas, prepoznavati pretok energije, da bi se začela bolj slišati, kdaj grem v pravo smer. Začela sem bolj skrbeti za svežo in zdravo prehrano, za potreben spanec, počitek, gibanje na svežem zraku. Delala sem majhne korakce. Dolgo sem imela občutek, da moram najti neko zunanjo rešitev – dokler nisem dojela, da moram stvari začeti spuščati. Opustiti moram vzorce razmišljanja, blokade – družinske, od prednikov, pa tudi družbene.
Preizkušala sem različne metode, eksperimentirala, ker tega je danes res ogromno. Danes ljudem rečem: samo poskusite. Ne držite se tega kot pijanec plota. Bodite iskreni do sebe. Poslušajte svoje telo – vsak mora najti svoj način. Meni, recimo, ob pravih stvareh toplo zaigra pri srcu. Samo umiriti se moramo.
Zdi se mi, da smo bombardirani z informacijami. Super je, da poslušamo podcaste, ampak moramo si tudi znati vzeti čas – samo za tišino, zase, za naravo. Iti ven, hoditi, poslušati veter, listje. Ne zato, da bi nekaj dosegli – ampak zato, da se povežemo s seboj. Tisti čas ni stran vržen – to je čas, ko najdeš stik s sabo.
Po majhnih korakcih sem vedno bolj jasno zaznavala svoje telo in kateri korak je naslednji. Včasih sem samo čutila, da moram nekam iti – in potem sem poiskala, kaj sploh je tam. V eni globoki meditaciji sem nekega dne preprosto vedela: zdrava sem. Čeprav laboratorijski izvidi tega takrat še niso potrjevali. Moj um se je upiral: »Kako lahko trdiš, da si zdrava, če pa ...« Ampak jaz sem čutila – v svojem jedru, v svoji točki zavesti, da sem bila zdrava. In kot bi ta informacija počasi potovala skozi vse ravni telesa ... vsakič so bili izvidi boljši. Dokler ni prišel trenutek, ko je bilo to res.
Deliti to izkušnjo z javnostjo ali ne?
Najprej sem si rekla, da ne bom govorila o tem. To je moja zasebna stvar. Potem sva se pogovarja s Klemenom, kaj naj zdaj naredim s tem. Ampak potem me je ustavilo veliko ljudi – tudi takih, ki so imeli raka in jih je klasična medicina že odpisala. Povedali so mi, da so mojo zgodbo pri Zvezdani poslušali večkrat, tudi po desetkrat, in da jim je dala zagon, da niso odnehali.
Nazadnje me je ustavil gospod na tržnici ... in takrat sem dojela, kako lep občutek je, ko veš, da si prižgal iskro v nekom drugem. Jaz res verjamem, da imamo vsi to sposobnost. Ne nujno le pri bolezni – v čemerkoli.
Včasih se gledaš v ogledalo in se vprašaš: »A je to to?« In jaz verjamem, da čisto vsak trenutek lahko obrneš smer. Ni nujno lahko – nikakor ni. Ampak je vredno. In na neki točki postane lažje. Do tiste točke pa je zelo težko. Tudi jaz sem imela zelo temne faze. Ampak ... splača se.
Kako je bilo sprejeti novice o bolezni?
Odkar se opazujem, opažam, da delujem zelo ciklično. Kot da si en del mene dovoljuje približno 14 dni čiste drame. Takrat padem v čisto temo, moji možgani ponorijo, pridejo najhujši možni scenariji. In potem – točno po 14 dneh – kot da nekdo pritisne gumb. Rečem si: »Ok, dovolj. Naužila si se vsega tega sranja, paranoje, panike, zdaj pa gremo naprej, iščemo rešitve.«
Na začetku bolezni je bilo grozno. Najtežje pa mi je bilo prav to – ne, da bi jaz umrla, ampak misel, da bi moji otroci ostali sami. Ta misel me je psihično zlomila. Bila sem v globoki tesnobi, nisem mogla spati, veliko sem jokala.
Potem pa – spet po teh štirinajstih dneh – sem si rekla: »Dovolj. Gremo iskat rešitve.«
Takrat je bil Lev še čisto majhen. Star je bil komaj šest, sedem mesecev. In to je bilo še posebej hudo – ker si izčrpan, neprespan, tretji otrok, jaz sem bila starejša kot pri prvih dveh, že fizično na robu. Spomnila sem se, kako težko je bilo zdravljenje v otroštvu, in si rekla: »Jaz fizično tega ne zdržim več – ne operacij, ne transfuzij, ne infuzij. Jaz nimam moči za to.«
Najprej so celo mislili, da se mi je diagnoza ponovila. S Klemnom sva ponoči prebirala vse mogoče vire in našla žensko v ZDA, ki je aplastično anemijo ozdravila po naravni poti. Njen mož nama je začel pošiljati ogromno informacij. Klemen mi je rekel: »Ljubica, imava to. Bova šla po tej poti.« In jaz sem suvereno prišla na hematološki oddelek – potem pa so mi rekli, da tega sploh nimam, ampak nekaj drugega. Spet kot udarec s kladivom po glavi.
Ampak ja – vse se da.
Potrebna je potrpežljivost
Bolezen me je naučila potrpežljivosti – na vseh nivojih. Vedno sem imela ogromno idej in občutek, da mora biti vse izvedeno takoj. Če česa nisem naredila, sem se kar bičala. Zdaj pa vem: vsaka stvar potrebuje svoj čas. Da dozori, da zacveti, da se zmedi.
Enako velja pri zdravljenju – do sebe moraš biti nežen, potrpežljiv. Spremembe ne pridejo čez noč. Ne greš na eno terapijo in je že naslednji dan vse drugače. So mali koraki. Včasih se zgodi tudi kak velik premik, ampak večinoma ne. In zato poudarjam: potrpežljivost in vztrajnost."
Iz podkasta:
