Ko sem se svojih strahov sramovala in jih obsojala, so me omejevali in mi krojili življenje. Vse se je spremenilo takrat, ko sem jih sprejela in si preprosto prisluhnila.
"Namen strahu ni ustaviti vašega napredka, temveč dvigniti vašo zavest." - Steve Maraboli
Včasih sem sovražila svoj strah. Vsakič, ko se je pojavil, sem imela občutek, da me s polno hitrostjo pelje proti robu pečine.
Kaj bi se zgodilo, če bi iz pečine padla? Morda bi izgubila ves nadzor, se zgrudila ali se razbila na milijon koščkov. Nikoli se nisem preveč ukvarjala s tem, kaj bi se zgodilo, če bi moj strah ušel izpod nadzora. Preveč sem bila zaposlena s poskusom, da bi ga nadzirala.
Kako sem obsojala svoj strah. Najbolj sem sovražila dejstvo, da sem boječa oseba. Bilo me je sram, da ne želim početi stvari, ki se drugim povsem običajne, denimo letenje. Jezna sem bila nase, ker sem se ob bolezni prestrašila, misleč, da umiram.
Strah je začel krojiti moje življenje
Imela sem občutek, da ne bi smela biti taka. Da moji občutki niso običajni, niti sprejemljivi. Zaradi tega sem se izogibala vsem stvarem, ki so v meni vzbujale strah.
A s tem, ko sem si obupno želela nadzirati svoje strahove, so v resnici oni nadzirali mene. Skladno z njimi sem sprejemala vse odločitve in moje življenje je tako postajalo vedno manjše.
Včasih me je prešinilo, koliko vznemirljivih in zanimivih stvari bi lahko počela, če se ne bi podredila svojim strahovom. Lahko bi raziskovala svet, se udeležila novega tečaja in, predvsem, živela sproščeno in neomejeno. Povedala bi lahko kar mislim, naredila bi lahko, kar si želim.
Živeti življenje, potopljeno v strah, se je zdelo, kot da bi bila zavezana z nevidno vrvjo. Nihče je ni videl, a jaz sem jo čutila.
Skrivnost je v tem, da svoje občutke sprejmemo
Moji občutki so se začeli spreminjati takrat, ko sem se nehala spraševati, kako se lahko strahu znebim, temveč sem začela odkrivati, od kod ti občutki prihajajo ter kako vplivajo name.
Spoznala sem, da velik del mojih strahov izvira iz pomanjkanja občutka varnosti v mlajših letih. Ko sem postala radovedna in sem nehala obsojati svoje strahove, sem jih pričela tudi bolje razumeti.
Smiselno je, če včasih čutimo, da naše telo ne more obvladovati strahov; sploh, če v preteklosti nismo imeli nobenega, ki bi nam te občutke pomagal predelati. A zdaj smo odrasli in naučiti se moramo, kako sebi zagotoviti globoko čustveno podporo, občutek varnosti, ljubezen in empatijo.
Čustva je treba videti, čutiti in slišati. Če se tega nismo naučili v mladosti, je to lahko veliko večji izziv, kot sprva zveni.
Tukaj je nekaj trikov, namigov in vaj, ki so pomagale meni.
1. Dihanje
Ko se mi zdi, da me je preplavil strah, ki ga ne morem obvladovati, ko sem preobremenjena ali se počutim ujeta, si vzamem nekaj trenutkov za dihanje. S tem stimuliram svoj živčni sistem tako, da se pomirim. Preprosto naredim običajen vdih in podaljšan izdih.
2. Vpogled v preteklost
Noben strah se ne pojavi nenadoma. Zagotovo obstaja zgodovina, ki ji lahko sledite. Vprašajte se, kaj je vaš strah sprožilo in kako je to povezano z vašimi preteklimi izkušnjami.
3. Trenutne potrebe
Super je, če razumete zgodovino svojega strahu, a še pomembneje je, da izpolniti svoje potrebe. Ko se naučite resnično povezati s svojimi čustvi in slišite, kaj vam želijo povedati, boste razumeli tudi, kaj potrebuje vaš strah.
Osebno se rada s svojim strahom pogovarjam. Ko se pojavi, ga vprašam: " Kaj potrebuješ? Zakaj si tukaj? Kaj mi želiš povedati?"
4. Empatija
Pomembno je, da do sebe ostajate razumevajoči in empatični. Strah je običajno čustvo, ki ga moramo sprejeti. Ko ga občutite, se ne obsojajte, ne bodite jezni nase in se ne sramujte. V takih trenutkih si nudite še nekaj dodatne podpore in ljubezni.
Strah je povsem običajen del življenja. Pomaga nam, da ostanemo varni ter sprejemamo dobre odločitve. A včasih nas lahko tudi omejuje pred polnim, svobodnim življenjem.
Prvi korak proti rešitvi je, da si prisluhnemo. Da se resnično usedemo s svojimi čustvi in razmislimo, od kod izvirajo in kaj nam sporočajo.
Ko se povežemo s seboj, bomo lažje razumeli in obvladovali svoje strahove, posledično pa bomo tudi živeli bolj polno življenje.
Prirejeno po: TinyBuddha
- Preberite si še: Vem, da ti je težko. A to, kar prestajaš, je zgolj faza.
