Na mariborski urgenci, kjer napetost, bolečina in čakanje pogosto polnijo zrak, je že nekaj časa občasno tiho kraljeval poseben obiskovalec. Muc Miško, doma iz bližnje soseske, se je udomačil na določenem stolu in postal nasmeh mnogih pacientov ter osebja UKC Maribor.
Spoznali so ga kot nežnega spremljevalca, ki je s svojo prisotnostjo prinašal toplino in občutek domačnosti v sicer hladne in pogosto obremenjujoče prostore čakalnice. Miško ni bil nadležen, ni bil vsiljiv – znal je le lepo poležavati, pogledati in prositi za nežno božanje. Njegova prisotnost je mnogim pomenila več, kot bi si kdo mislil. Na tistem enem stolu pri vhodu – njegovem stolu – je ustvarjal občutek, da nisi čisto sam.
Muc, ki je polepšal čakanje
Miško je znal potrpežljivo čakati, opazovati in vsake toliko pozdraviti koga z nežnim dotikom glave ob koleno. Ko se je enkrat spretno izmuznil mimo varnostnikov, se je podal med ljudi – ti pa so ga sprejeli z veseljem, presenečenjem in olajšanjem. V prostoru, kjer običajno prevladuje nelagodje, je prinesel trenutek sproščenosti.
"Zna lepo pogledati, kot da razume, da si v stiski," so rekli tisti, ki so ga večkrat srečevali. Nekaterim pacientom je bil znan že po imenu, drugi so ga odkrili prvič – a vsi so čutili nekaj podobnega: Miško je bil točka mehkobe sredi sistema, ki je pogosto trd in neoseben.
A zdaj ga ne spustijo več noter
V zadnjih dneh se je marsikdo, ki je čakal v vrstah urgence, spraševal: Kje je Miško? Ko se je le prikazal, tiho, kot vedno, je poskušal skočiti na svoj stol. A ga je varnostnik prestregel in odnesel ven. Po pojasnilu: "Po navodilih mu je vstop prepovedan."
Ta odločitev je sprožila žalost in razočaranje pri številnih pacientih. "Miško je bil edina svetla stvar v dolgih urah čakanja. Ni nikomur škodoval. Zakaj je postal moteč?" se sprašujejo mnogi. Nekateri celo menijo, da je bil medijski odziv kriv za to, da so se odgovorni odločili za prepoved. A Miško ni hodil globoko v bolnišnico – samo do svojega kotička. Do svojega stola.
"Verjamem, da je bil terapevt čakajočim v ambulanti. Težko razumem, zakaj ne sme biti več z nami," se glasijo komentarji.
Miško sicer ni sirota, saj ima svoj "cerkveni" dom - lastnik naj bi bil pater Ivan Hočevar iz župnije Sv. Magdalene Maribor.
Miško pa ostaja tihi opomnik, da v zdravstvenih ustanovah ne potrebujemo samo strokovnjakov in tehnologije, ampak tudi toplino – in včasih jo najdemo prav v očeh preprostega mačka.
