Na smrtni postelji je vse tako zelo nepomembno

Na smrtni postelji je tako zelo nepomembno …

Trudim se, da bi v vsaki situaciji, naj bo še tako težka in neprijetna, našla vsaj nekaj dobrega. Vedno je. Včasih le potrebujem nekaj ur, morda dni, da to najdem. 

V torek sem se zadnjič dotaknila Edite Kurent. Pred smrtjo se je želela posloviti ... Bila je mirna, tako zelo pomirjena z vso situacijo, da sva si lahko izmenjali nekaj nasmehov hvaležnosti, pogledov neverjetne globine, objemov topline ... in predale nekaj skrbno izbranih besed srca, brez nepotrebnih razlag. 

Odšla sem v sebi pomirjena, z zavedanjem, da jo vidim zadnjič. Nisem se motila. 

Ta pomemben trenutek sem želela res sprejeti, začutiti, ga ozavestiti ter za vedno ohraniti v lepem spominu. Zato sem se sprehodila okoli jezera in razmišljala ...

Smrt ljube osebe ti odpre vprašanja in razmišljanja, ki so v vsakdanjem življenju stalnega hitenja in lovljenja zastavljenih ciljev, prevečkrat potisnjena nekam v kot.

V takih trenutkih pa svoj svet malo ustaviš, ugasneš telefon, zapreš računalnik, greš v samoto in - razmišljaš. O življenju. O smrti. O tem, kaj je resnično pomembno. In o tem, kako si po nepotrebnem delamo skrbi, bremena ...

Z rahlim sramom same pred sabo sem zavila z očmi, kot bi želela sama sebi dati lekcijo - Petra, kaj neki bi rekla Edita, ki se je toliko let borila z rakom, če bi vedela, da se ti obremenjuješ s kakšnim kilogramom preveč, s premočnimi nogami, s kakšno nepravilnostjo na koži ... Bistveno je, da ti telo - deluje. Ti služi. Editi ni. Imela je močen um, izjemnega duha, a brez zdravega delovanja telesa ne more obstati v tem fizičnem svetu. Verjetno si je želela le to, da bi telo delovalo. Bilo zdravo. Kako bi se lahko posmehovala temu, da se drugi obremenjujemo z malenkostmi na sicer zdravem telesu. Noro. 

Kako bi se ji zdelo nepomembno, ali je na računu sto evrov več ali manj, s čimer si mi delamo preglavice. Kako bi se ji je zdelo nepomembno, kakšna oblačila ima na sebi - ima drage in lepe obleke ali starejše udobne cunjice. Kako bi se ji je zdelo nepomembno, ali živi v luksuzni hiši ali v majhni baraki. Kako bi se ji zdelo nepomembno, ali jo kot slavno in uspešno pozna vsa Slovenija in ves svet ali prav nihče. Kako je vse to nepomembno, ko ležiš na smrtni postelji in se poslavljaš od najbližjih. 

Kaj pa je pomembno? Ležala je v postelji, ob njej pa njen ljubi mož. Zunaj skupina ljudi iz njenih duhovnih potovanj, ki so ji prepevali njene najljubše pesmi, kar je vedno oboževala. V bližini sta bila njena dva otroka in vnuček. Poslovila se je s tega sveta v družbi ljudi, s katerimi so se imeli radi na najbolj čist in globok način.

Ni bila sama ... Imela je družino, lepe spomine in skoraj nič obžalovanj. To ji je omogočilo, da se je s tega sveta poslovila res pomirjena. Z nasmeškom. 

Ne vem, kdaj bom jaz izdahnila zadnji dih, niti ne morem na to povsem vplivati. Lahko pa vplivam na to, kako bom živela vse te dni do takrat - ali bom v tistem trenutku lahko bila pomirjena in srečna ali bom v srcu nosila preveč obžalovanj. 

Ne vem, koliko časa bo trajal ta vpliv zadnjega objema z Edito, a zaenkrat mi je še v zadnjem trenutku predala nemo sporočilo, da se te dni res manj obremenjujem s povsem nepomembnimi malenkostmi, večkrat zaprem računalnik in sem več časa zavestno z najbližjimi. 

V letu dni, kolikor časa sva se poznali in si bili precej močen vpliv ena drugi, me je mnogo naučila, mi marsikaj čudovitega predala. Na primer jogo. Vero v življenje. Zavedanje, da si ga sami ustvarjamo. Edita je skoraj pet let živela v zavedanju, da lahko naslednji dan umre. Zato je resnično živela na poseben način. Občudovanja vreden. S svojim zgledom me je naučila mnogo več kot vsaka prebrana knjiga ali slišan seminar. 

Ostala bo z mano, tako ali drugače. Verjetno se bom ob pogledu na kovanec na tleh vedno spomnila na njo (kdor je prebral njeno knjigo ČUDEŽI, povsem razume, zakaj). Verjetno bom vedno ponavljala jogijske vaje, ki mi jih je prav ona naučila. Verjetno me bodo v trenutkih obupavanja bodrili odmevi njenih besed: "Ni konec, dokler ni zares konec. Pa tudi takrat ni konec …" In zagotovo bom zaradi nje večkrat okregala sama sebe, zakaj preprosto ne živim življenja v polnosti. 

"Zakaj bi starec nehal saditi drevesa, če ga to veseli, mu daje smisel, čeprav se zaveda, da ne bo užival njihovih sadov? To mi je dalo misliti in odločila sem se, da ne bom več stremela za ozdravitvijo, ampak začela polno živeti, vsak dan posebej," je zapisala Edita. 

Zapisala: Petra Škarja

Poglejte si še: Edita Kurent: "Najgloblji razlog, zakaj se tako bojimo smrti, je najbrž ta, da ne vemo, kdo smo."

 

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol