Na svetovni dan poezije se oblecite v pomlad in zaplavajte v mir ob najlepših verzih Toneta Pavčka! Na svetu si, da gledaš sonce …
Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu…
Vsak tiho zori
počasi in z leti,
a komor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.
A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže…
Tone Pavček, Pesem o zvezdah
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne polic,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice.
A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega krova,
poskusi vnovič in zopet in znova.
Tone Pavček, Popotnik
Ljubi trave, tiste mehke,
ki šumijo na ravnini,
tiho, mehko kakor v srcu
polpozabljeni spomini.
Tone Pavček, Ljubezenska uspavanka
V srcu, če je ta pravo,
je zmeraj prostora
za tisoč imenitnih stvari,
ki jih ljubiti mora
vse, kar živi.
Tone Pavček, Srce
Preberite še:
Novo na Metroplay: Beno Lapajne: “Nikoli ni prepozno za drugo kariero, leta so samo številka!”