Med ločitvenim postopkom sem se zatekla k prijateljici, ki mi je dala dober nasvet.
Nekega jutra, sredi svojega ločitvenega procesa, sem poklicala prijateljico, da bi jo prosila za starševski nasvet. Prijateljica nima otrok, zato je dovolj spočita, da ima perspektivo, sem si mislila.
Rekla sem: "Saj vem, vem, da bo vse okej in da bo na najgloblji ravni vse v redu. Vse to mi je kristalno jasno. Skrbi pa me, da sem uničila svoje otroke. Zmedeni so in strah jih je, in to je edina stvar, za katero sem si prisegla, da jim ne bom nikoli naredila."
Ona pa mi je odvrnila: "Jaz to vidim tako: tvoja družina je zdaj skupaj na letalu. Ti si stevardesa, otroci pa so potniki, ki prvič v življenju letijo. Ravnokar ste naleteli na turbulenco, letalo se trese in niha gor in dol."
"Ja," sem rekla. "To zveni kar prav."
"Dobro. Kaj storijo potniki, kadar pride do turbulence? Zanašajo se na stevardese. Če so stevardese panične, bodo panični tudi oni. Če so mirne in uravnovešene, se bodo potniki počutili varno in sledili zgledu.
Ti že toliko časa letaš in živiš, da se zavedaš, da se zdi turbulenca strašljiva, ampak to še ne pomeni, da bo letalo strmoglavilo. Turbulenca ni smrtonosna, ločitev pa tudi ne. Takšne stvari preživimo.
Otroci se tega ne zavedajo, zato jih je strah. Še naprej se bodo zatekali k tebi po informacije. Tvoja naloga v tem trenutku je, da se jim nasmehneš, ostaneš mirna in jim še naprej ponujaš presnete arašide."
To sem si med ločitvenim postopkom ponavljala dan na dan, in še milijonkrat pozneje: "Nasmehni se, ostani mirna in jim še naprej ponujaj arašide."
Ne moremo nadzorovati turbulence in tragedij. Nad svojo usodo žal nimamo čisto povsem nadzora. Izbiramo pa lahko svoj odziv na situacije. Lahko se odločimo, da bomo tisti, ki zbežijo, ali pa tisti, ki ostanejo in prevzamejo krmilo v svoje roke.
Starševstvo je ponujanje arašidov, ki blažijo turbulence. Ko se pojavijo težave - ko nam življenje v družino prinese ločitev, bankrot, bolezen, smrt - pa je starševstvo tudi zavedanje, da nas je prav tako strah kot otroke.
Starševstvo je razmišljanje v tem stilu: "To je zame preveč. Ne morem jih voditi, ne morem jim biti za zgled. Kljub vsemu pa moram narediti to, česar ne zmorem."
Zato se z otroki pogovorimo. Držimo jih za roke. Rečemo jim: "Poglejte me. Pomembni smo samo mi, vi in jaz. Tukaj sem. To je bolj resnično od česar koli drugega tam zunaj. Vi in jaz. Držali se bomo za roke in se imeli radi. Četudi se nebo zgrne nad nas."
Družina je prav to: ne glede na to, kaj se zgodi, če se vzpenjamo ali padamo, skrbeli bomo drug za drugega celo vožnjo.
Prirejeno po Glennon Doyle iz knjige Neukrotljiva
- Preberite si še: Otroci ujeti med ločenimi starši