Najmočnejši smo, če izhajamo iz sebe

Notranja motivacija je pomembna, da pridemo do sebe, do čistega izvira, pa ničesar takega ne odkrijemo, le vse tisto, kar že imamo. Stran moramo dati le laž, tisto, da nisem v redu, primerjave z drugimi, tudi tekmovalnost v smislu, kje je moje mesto. Vsak je po svoje pisan.

Najmočnejši smo, če izhajamo iz sebe (foto: Shutterstock) Shutterstock
22. 7. 2014

Florence Maria Bratuž, motivacijska trenerka za preobrazbo miselnosti ljudi v podjetjih, je začela v družinskem podjetju kot 'deklica za vse'. Danes vodi motivacijske treninge. Pri svetovanju izhaja iz sebe, svojih izkušenj, modrosti različnih modrecev, ki jim rada prisluhne, ter vsega, kar svetovanci nosijo v sebi.

Kakšno bi naj bilo polno življenje?

Florence Maria: Naj ne bi bili na avtopilotu, vsak dan naj bi se zavedali svojih misli, samega sebe in občutenj. Bili naj bi iskreni do sebe, in to s pomočjo dihanja, čuječnosti in objemanja notranjega ranjenega otroka.

Starši nam niso mogli dati brezpogojne ljubezni, ker je niso imeli, vzgojni, šolski sistem pa je tudi deloval po inerciji. Učitelji so naučeni, da iščejo napake, s čimer so marsikomu naredili velike rane.

Objeti se moramo sami. Ko nekaj pričakujemo zunaj sebe, smo razočarani. Ravno to, kar iščemo zunaj sebe, moramo dati samim sebi, tudi ljubezen, karkoli. Nihče nam ne more dati potrditve, da smo res dobri. Ne! Najprej si jo moram dati sami, potem imamo energijo, da to začutijo drugi, kar ni težko. Za to pravzaprav ne potrebujemo svetovalca, mentorja, sem za samosvetovanje, samozdravljenje, samoučenje.

To govorite, čeprav si s tem odžirate kruh?

Florence Maria: Čim dajemo moč drugemu, izgubljamo svojo moč. Lahko imamo mojstre in mentorje, ljudi z izkušnjami, ampak takšne, ki nam ne bodo vzeli moči pozicije, kot nam jo vzamejo psihologi, učitelji. Mentor, svetovalec in učenec lahko drug drugemu dajeta. Gre za vzajemnost, ki jo svetovalec sploh naj ne bi zaračunal. Mojster, ki ima veliko izkušenj, pa svoje usluge lahko zaračuna.

S čim se pravzaprav ukvarjate?

Florence Maria: Sem motivacijska trenerka za preobrazbo miselnosti ljudi v podjetjih, da zaposleni dojamejo, da je vsak v podjetju koristen, tudi recimo natančnež. Potrebujemo ga, da reče: "Ok, dobila si idejo, zdaj jo pa spelji do konca."

Mar nismo že sami raznoliki?

Florence Maria: Imela sem zelo slabo samopodobo, zato sem tudi šla na to pot. Stalno sem se spraševala, zakaj med ljudmi prihaja do konfliktov. Kjerkoli nastane težava, je treba povedati, zakaj se bo nekaj naredilo, kaj je treba narediti, kdo bo kaj naredil in kako. Vse skupaj je zelo preprosto, sploh ni zakomplicirano.

Pa tako kompliciramo. To pomeni, da si ne zaupamo?

Florence Maria: To se dotika nečesa zelo pomembnega – kako priti nazaj do sebe. Pot, da pridemo do sebe, ni tista, ko bežimo. Uspelo mi je priti do sebe, ko sem nehala iskati nekoga zunaj sebe, da mi pomaga. Pri pisanju ponudbe sem očitno bila jaz tista, ki naj bi vzpostavila kontakt in naredila celotno ponudbo, za sabo pa imam izvajalce. Sem pa stalno pričakovala, da mi bo ponudbo napisal kdo drug. Ko sem na to pozabila in rekla: "Vem, kaj podjetje potrebuje," sem našla izvajalce in tudi dobila pogodbo. Bila je takšna situacija, da sem ponudbo morala napisati sama, in to na 17 straneh, čeprav tega nisem želela.

Mar se ravno v takšnih situacijah ne naučimo največ?

Florence Maria: Ravno čez to je treba iti. Kakršenkoli strah imamo, da nekaj ne zmoremo, gre za program naše mame ali šolskega sistema.

Se strinjate, da človek mora upoštevati samega sebe?

Florence Maria: Bila sem zelo občutljiv otrok, s slabo samopodobo, ranjeno dete, čeprav na zunaj trda kot strela. Bil je še en trenutek – nisem si priznala, da sem jezna, da kaj sovražim ali sem zavistna. Pa dobiš situacijo, ogledalo, ki te pripelje do tega, da vidiš, da si lahko tudi jezen, zavisten ...

Življenje je proces, moramo priti do tega, da nehamo kriviti druge za svoj neuspeh in pri sebi razčistiti s svojimi lastnostmi. Najtežje je sprejeti sebe v polnosti. Težava našega sveta je, ker ljudje iščejo napake v šolskem sistemu in pozneje v družbi, kar izhaja iz slabe samopodobe. Po Galupovih raziskavah je le 30 odstotkov ljudi, ki so na svojem tiru, imajo svoje vrednote in delajo tisto, kar jim je všeč. V sebi ne smemo zatreti želje, kaj bi radi počeli, nikoli. Vedno si moramo upati iti naprej, to je zverinica, ki nam ne da miru. Bolj jo dušimo, več energije porabimo, da jo tiščimo dol, in potem je ostane manj za nas.

Se pravi, da notranje preobrazbe ni brez pogovora s sabo?

Florence Maria: Treba je umiriti misli, zvezno dihanje – dihanje brez prekinitve. Nekoč mi je nekdo povedal: "Dobro govorite, ampak morali boste začeti meditirati." Meditiranje se mi je zdelo, kot da ležiš in nekaj čakaš ... Ko sem začela zvezno dihati, mi je prvih pet minut bilo: "Joj, ne." Ko pa je prišla boleča situacija, sem začela zvezno dihati, da sem lahko raztopila bolečino.

Prej sem šla teč z glasbo na ušesih in razmišljala, da je življenje krasno in lepo, v meni pa je bolečina ostala. Zdaj čutim lepo energijo in stvari začnejo prihajati, le videti jih moraš, moraš biti čuječ, se zavedati samega sebe in svojih misli. V ozadju šibajo misli, ki jih ne slišimo. Moramo se le toliko umiriti, da jih slišimo. Tiste besede od babic in dedkov, ki jih je treba izbrisati.

Se bi dalo opraviti kakšno notranjo prenovo brez odvečnih bremenitev, da delamo nekaj narobe?

Florence Maria: Občutek krivde je nekaj najslabšega, kar se nam lahko zgodi. Ples je čudovita zadeva. Kako malo ljudi si upa plesati, koliko strahu je še zadaj. Kakšna moja prijateljica meditira, ko kvačka. Le teči ne, ker vsi tečejo. Tečem že 30, 40 let, pa nikoli nisem šla na maraton, tečem zaradi sebe. Nekdo rad fotografira, kar je tudi meditacija, gre za notranjo lepoto, za ljudi, ki ujamejo trenutke. Le to počnite, kar radi delate. Sebe opazujte, če res nekaj radi delate, če vam paše ležati in se cmariti na soncu ali bi bilo bolje, če bi šli pod drevo v senco ali počeli karkoli drugega? Da smo le iskreni do samega sebe in ugotovimo, kaj zares radi počnemo.

Gre za vaša osebna spoznanja?

Florence Maria: Vem, kaj sem spoznala na svoji poslovni poti. Ko sem bila stara 23 let, sem uvažala avtomobile iz Avstrije in Italije, urejala posojila, lizinge, menjavo avtomobila – starega za novega – uredila sem vse, kar je stranka potrebovala. Stranka je bila zame cesar, če nismo imeli, smo naredili ali našli. Videla sem, kako sem bila koristna, in se počutila polno. Spomnim se, da mi je stranka rekla: "Vi se name spomnite ob sedmih zvečer?"

Klicala sem v Celovec in rekla: "Če ni avta v Celovcu, ga bom dobila na Dunaju, ker stranka hoče srebrnega." Potem je prišel uvoznik z izobraževanji. Začel je s treningi, kako prepričati stranko, da je tisto, kar imam na zalogi, lepše. Razmišljala sem: "Saj nimam le jaz treningov, imajo jih tudi tisti, ki prodajajo kruh, mleko ... Vsak me bo nategnil, kdo je tu še iskren?"

Tukaj nastopi kriza, ker ni več zaupanja. Sprva sem bila očetova hčerka in mislila, da vsi delajo tako z veseljem kot jaz. Ko smo prodali podjetje, sem delala ena na ena z zaposlenimi in videla, koliko škode lahko nezadovoljen delavec naredi lastniku. Nikoli ga ne more plačati tako malo, kolikor mu ta lahko naredi škode. Naletela sem tudi na direktorja, ki je imel velik kompleks in je vsakogar, ki je bil sposobnejši od njega, odpustil. Ko sem prišla do uvoznika, sem videla, kakšen mačehovski odnos imajo do trgovcev.

Ste na svoji poti opazili, da se premalo gradi na človekovem zadovoljstvu?

Florence Maria: Ključni so vodje, pomembno je, da radi delajo, tudi če niso toliko strokovni, je pa dobro, da imajo okoli sebe strokovnjake, ki jih spoštujejo in jim dajo njihovo mesto.

Nekaj podobnega bi lahko veljalo tudi za družine?

Florence Maria: Najbolj sem se spremenila zaradi svojega otroka. Otrok čuti le na frekvenci ljubezni. Ne gre na starinski pristop, kjer je pozicija mame zgrajena na moči. Vsak je lahko del mozaika v smislu, da vidi, kje je lahko vreden, del celote.

V podjetjih vodja, ki zna delati z ljudmi, sploh ne potrebuje toliko strokovnosti in moči pozicije, če se zaveda, da ima strokovnjake, ki ga poslušajo. Njegova naloga je, da jih združi v reševanju skupnega problema. Ne sme se vpletati v vse težave, zato ima strokovnjake.

Jim mora zaupati?

Florence Maria: Ljudi je treba vprašati, kaj želijo delati. Ni poklicev, ki so več vredni, le to, da če se ne ceniš, te tudi drugi ne bodo. Vpletena so še čustva v interakciji z drugimi, v smislu, zakaj nas nekdo spravi iz ravnovesja. Rečejo mi, da sem organizatorka. Če sem sama s sabo okej, me nič ne zaboli.

Se človek v dveh mesecih lahko notranje spremeni – preobrazi?

Florence Maria: Za proces prisotnosti potrebujemo deset tednov, dvakrat na dan po 15 minut zveznega dihanja. Sliši se preprosto. Zakaj je dihanje pomembno? Kolega mi je povedal: "Ti mi boš govorila o dihanju, saj živim, diham!"

Kadar smo v stresu, je dobro, da globoko vdihnemo, da kisik pride do vseh organov. Po navadi nas v stresu nekaj začne boleti ali dušiti. Zato je v redu, da kadar nas kje tišči, globoko zadihamo in se zavedamo, kdaj nas tišči. Takrat je recept dihanje in ponovno dihanje, da se sprosti energija in kisik pride do organov, ki so potem zdravi. Bolne nas naredi strah, ker nas stisne. Nasprotje strahu je vera, zaupanje in ljubezen.

Sliši se preprosto. Zakaj imamo potem toliko prestrašenih, nervoznih, utrujenih ljudi?

Florence Maria: V Sloveniji ogromno ljudi meditira, kar niti ni tako v redu, ker ljudje hodijo na meditacije in čakajo, da se kaj zgodi. Še vedno se ne lotijo reševanja težav.

Ko sem z nekom v konfliktu, ko me nekdo iztiri, se moram utiriti nazaj, se pravi pobožati svojega ranjenega otroka in dati sebi brezpogojno ljubezen. Posledično nas v podobni situaciji več ne iztiri, rečemo: "To je tvoje mnenje, jaz vem, kdo sem," in postanemo notranje močnejši.

Kadar me je česa strah, si rečem: "Ok, to je od stare mame, babice, tega zdaj ne potrebujem. Kaj lahko naredim?" Ali se bomo s tem sprijaznili ali naredili nekaj korakov, šli v akcijo.

Se vam zdi, da lahko na notranjo preobrazbo vplivamo tudi z zunanjo spremembo?

Florence Maria: Brez zunanje preobrazbe, ampak ne le zunanje lepote kot telesa, temveč razumevanja zunanjosti, ki nas obdaja, ne gre. Iz zunanje lepote, reda v življenju pridemo do notranje preobrazbe, notranjega cvetenja in smo potem duhovni navzven.

Nekje sem prebrala, da če nisi zadovoljen s svojim telesom, če ne sprejmeš sebe takšnega, kot si, da ne daš ljubezni samemu sebi, ne moreš biti notranje zadovoljen.

Včasih je treba tudi malo več telovaditi, pojesti kaj bolj zdravega. Različne poti so, nekateri potrebujejo le nekaj malo zunanjega, da lahko zacvetijo, nekaterim pa, ki so znotraj že lepi, je potrebna spodbuda v smislu, da verjamejo, da so lepi, krasni.

Ko sem delala letne razgovore v podjetju z zaposlenimi, kjer je ena od njih šla v pokoj, je tudi ona prišla iskreno povedat, kakšna klima je bila v podjetju. K meni je prišla siva gospa, mislila sem, da je to najbrž tista, ki gre v pokoj, pa ni bila. Pogovarjali sva se in ugotovila sem, da je notranje zelo lepa ženska. Vse ji je bilo jasno, le nase ni nič dala. Še sama je rekla, da bi se morda lahko uredila. Vsega mora biti, tudi zunanje urejenosti, gre za ravnovesje.

Je lažje poskrbeti za zunanjo lepoto kot za notranjo?

Florence Maria: Vsak je notranje lep, treba je le dati stran omejujoče prepričanje, da ni notranje lep. Vsak človek je krasen biser. Izhajam iz tega, da se tako ne doživljamo zaradi šolskega sistema, vzgoje, ki ti da pričakovanja, kaj moramo biti. Pa ni tako, takšna, kot sem, sem ravno prava, za nekaj bom že dobra.

Sem hčerka uspešnega poslovneža, avtomehanika, ki je začel v Kanadi, kjer sem tudi rojena. Oče mi je pripovedoval zelo življenjske pregovore, tudi o podjetništvu. Pripeljal je ljudi do tega, da so šli iz podjetja in šli na svoje. Spodbujal jih je z besedami: "Brez veze, da delaš pri meni, upaj si in pojdi na svoje."

Kar nekaj uspešnih podjetnikov je, ki so začeli pri očetu. Ljudje moramo vedeti, da je seme v naravi. Vložiš ga in raste. Zavzemam se za to notranjo lepoto. Kje je vzrok, da jo potem sploh iščemo?

Mar je ne iščemo velikokrat zunaj sebe?

Florence Maria: Če smo dovolj lepi, pametni, iščemo zunaj sebe. Le zaradi strahu, ker okolje ni imelo razumevanja za nas, vanjo ne zaupamo. Če otrok pri osmih, devetih letih spozna poklice, kot so mizar, zidar, vodovodar, torej vse poklice, ki jih potrebujemo za bivanje, dobi notranji klic narave.

Do sedmega leta se mu oblikuje identiteta na podlagi tega, kar mu rečejo starši: "Poredna si, glej, kako je sestrica pridna." Vse to je treba brisati.

"Ni me strah, lahko zadiham s polnimi pljuči, četudi sem skoraj utonila." Vsi imamo kakšne otroške travme. Zato je potreben proces, da pridemo nazaj do sebe in svoje ljubezni ter sami sebi damo tisto, kar iščemo.

Smo najmočnejši, če izhajamo iz sebe?

Florence Maria: Notranja motivacija je pomembna, da pridemo do sebe, do čistega izvira, pa ničesar takega ne odkrijemo, le vse tisto, kar že imamo. Stran moramo dati le laž, tisto, da nisem v redu, primerjave z drugimi, tudi tekmovalnost v smislu, kje je moje mesto. Vsak je po svoje pisan.

Če bi preprosto povedali, kakšne narave so štirje temperamenti: koleriki – močni odločneži; sangviniki – vizionarji, ekstravertirani ljudje, prodajalci, predavatelji; potem flegmatiki – ki ne vedo več sami, kaj naj naredijo, tudi takšne potrebujemo, ki nočejo izstopati; in še natančneži – melanholiki s tabelicami in analizami. Med sabo se vsi potrebujemo.

Če se vrnemo na osebno notranjo preobrazbo, kaj potrebujemo zanjo?

Florence Maria: Za osebno notranjo preobrazbo potrebujemo deset tednov, ključ je v rednosti, da smo vsak dan čuječi in se zavedamo sebe. Gre za disciplino, ki ti pride v kri: čuječnost, samozavedanje občutkov s sabo in reakcij v odnosih z drugimi. To delamo vsak dan. Treningi pa niso dovolj, treba se je vsak dan zavedati, kako se počutimo, kakšne misli imamo in da misli, ki nam niso v podporo, izbrišemo.

Napisala Suzana Golubov

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri