»Veš, včasih ni bilo tako preprosto«

Najpomembnejše stvari v življenju terjajo čas … in trud.

»Veš, včasih ni bilo tako preprosto,« sta začela z razlago svoje več kot 40 let trajajoče ljubezenske zgodbe. »Ker nisva živela blizu en drugega, sva si pisala pisma. Na roke. In potem si čakal, da je poštar prinesel pismo. Če sva še tako hitro odpisovala, ni šlo hitreje – hočeš nočeš, moral si počakati nekaj dni za pismo.«

Danes pa klikneš sms ali Facebook. »Preko pisem sva se dogovorila, kdaj in kje se srečava. In potem sva čakala ves teden ali dva, da sva se videla. Ampak na tisto dogovorjeno uro si moral biti tam! Sicer se ne bi našla. Saj nismo imeli telefonov … Še skregati se ne moreš, če komaj čakaš, da se vidiš tistih nekaj ur na 14 dni!«

Ona je govorila več, on manj, a oba sta imela tak poseben, lep nasmešek na obrazu. Nasmešek prave in ne filmske ljubezni in predanosti. V njunih očeh bi skoraj lahko videla njiju v mladih letih, z manj gubami in lahkotnejšim korakom, a z istim pogledom, ko se zazreta en v drugega, medtem ko pijeta kavo. Eno. Eno kavo z malo smetane, ki si jo delita.

Prisiljena je živeti z bivšim, a mu zato vsak dan odčita posebno lekcijo

Lepo … Res lepo …

»Danes vam je vse preveč enostavno in hitro dosegljivo. Zato pa ne cenite.« Ja, verjetno imata prav. Prepričana sem, da imata prav.

Živimo v nekem hecnem obdobju. Končno imamo mnogo tega, kar smo si kot človeška vrsta tako želeli – obilje na vsakem koraku. Ja, ja, vem, mnogi bodo zdaj postokali, kako nimajo za hrano … Ampak dajte to – kdo izmed nas je brez elektrike, brez strehe nad glavo, brez telefona, brez avtomobila in brez računalnika? Včasih niti najbogatejši niso imeli možnosti dobiti določenih stvari, že banan ne. Danes imamo na voljo – vse.

Z enim klikom lahko naročiš katerikoli izdelek na svetu (včasih so se vozili v sosednje države, da so dobili kakšno redko dobrino). Morda z dvema.
Z enim klikom se lahko slišiš s prijateljem (včasih si poslal pismo in čakal, da pride na naslov, on odpisal …).
Z enim klikom pokažeš vsem 5000 FB prijateljem, kje si in kaj se ti dogaja (včasih si moral priti do prijateljev in se dejansko, v živo – pogovarjati).
Z enim klikom poslušaš izobraževanja (včasih si moral vsaj priti na določeno mesto in pridno sedeti za mizo).
Z enim klikom prideš do vsake informacije s pomočjo strička Googla (včasih so dneve in noči brskali po knjižničnih policah).
Z enim klikom lahko povabiš punco na zmenek (kje so tisti nerodni momenti, ko so tako ponesrečeno živčno postopali, preden so upali povabiti v kino ...).
Včasih smo morali na sms napisati vsaj »rad te imam«, danes še tega ni treba – stisneš slikico srčka in to je to.

Večina stvari nam je dosegljivih enostavno, hitro, z enim klikom.

Otroci dobijo nov iPhone že zgolj zato, ker imajo rojstni dan. Avto za nagrado, ker so naredili vozniški izpit. … No, saj nima smisla naštevati.

Me pa ne čudi, da profesorji postokajo, da mladi danes ne vidijo več smisla v nobeni stvari in da jim je vse brezveze. Seveda - vse je preveč enostavno dosegljivo. Kar ni, jih pa ne zanima.

Veš, kje dobiš smisel? S trudom!

Vse najpomembnejše stvari v življenju zahtevajo čas in trud.

Osebni pomembni dosežki.

V ponos mi je naziv državna prvakinja v odbojki. Ampak ne zaradi naziva samega (bodimo realni – v eni majhni vasici, ki se imenuje Slovenija, v takrat nepopularnem športu res ni bilo pretirano težko priti do tega naziva), ampak zaradi desetletnega truda, ki sem ga vlagala v to. Kdor me je kdaj videl v živo, mu je jasno, da nimam prirojenih danosti za ta šport visokih, dolgonogih punc. A kljub temu sem tako ljubila ta šport … Točno deset let sem trenirala več kot ostale, si omejila nočne izhode, da bom imela dovolj energije, se tolikokrat jokala ob nepričakovanem porazu, pa tudi smejala ob končno osvojeni tehniki … Ni bilo dneva, da ne bi sanjarila, kako bom nekoč državna prvakinja. Nekoč …

Občutek je bil božanski, ker sem vedela – ej, to je nagrada za 10 let skoraj vsakodnevnega treninga. Prav to je nazivu dalo pravo vrednost, pravi smisel.

Vsakdo pozna ta občutek. Že pri manjših zadevah – ko mi je oče kupil telefon, sem ga bila sicer vesela. A veselje ni bilo primerljivo z navdušenjem ob mojem drugem telefonu, takrat tako seksi škatlasto reglo, za katero sem vse leto varčevala denar, delala priložnostna dela in si odtegovala od štipendije. Kako sem čistila ta telefon, kako ga pazila, kolikokrat občudovala, kadar me ni nihče gledal, mu še stisnila kakšnega lupčka (nikomur povedati!).

Cenimo tisto, kar smo pridobili s trudom. Tisto, kar je terjalo naš čas. Kar je v nas vzbujalo obupovanja in ponoven zagon, jok ob neuspehu in motivacijo ob malem premiku, kar nas je popeljalo v spanec in se prikradlo v prve misli ob prebujanju.

Tudi zato imam tako rada gore. Tam ni bližnjic, tam ne prideš na vrh z enim klikom. Zahteva svoj čas in trud, da si nagrajen z najlepšimi pogledi narave. Ker si vložil čas in trud, to še toliko bolj ceniš.

Prijateljstvo

Trdna in globoka prijateljstva se ne zgodijo s klikom na "potrdi prošnjo za prijateljstvo" na Facebooku. Trdna in globoka prijateljstva se zgradijo s skupnimi trenutki smeha in joka, s priznanji ranljivosti drug drugemu, z jokanjem ob težavah in pogovorih dolgo v noč, tudi s prepiri in besedo "oprosti" ... Vse to skupaj zgradi trdno prijateljstvo. Ne čez noč. Ampak po mnogo nočeh.

Kariera

Zgodbe uspeha čez noč so le v naših glavah in hollywoodskih filmih, v realnosti jih skoraj da ni. A ker mladi bolj živijo v virtualnem kot resničnem svetu, tistega prvega vzamejo za resničnega. Tako se po dveh tednih dela za uresničitev (res odlične) poslovne ideje odločijo, da – to ne bo šlo. Kako veš, če si šele dva tedna delal na tem?!

Ne kažem s prstom le na druge, sem tudi sama prav v tem hecnem zosu. Ker po enem letu ni bilo občutnih rezultatov novega projekta, sem resno razmišljala, da bi vse skupaj zaprla. Dokler me ni stari maček podjetništva skoraj za ušesa: »A se ti hecaš? Saj še niti dobro probala nisi!« Ok, sva se dogovorila, da moram vsaj tri leta vztrajati. Uf, tri leta je res veliko …

Že Dušan Olaj mi je dobro povedal: »Petra, nisem zgodba uspeha, sem le produkt časa.«

Partnerstvo, ljubezen

Ko sem gledala in poslušala njiju, sem skesano pogledala v tla in razmišljala, kako sem neučakana in scrkljana … Kaj vse sta onadva vložila v začetek svojega ljubezenskega razmerja ... Koliko časa, pričakovanja, koliko truda … Nista imela izbire, ker tisti časi niso omogočali poenostavljanja in te lahkotnosti, kot jo imamo danes. Morda bi prav zato morali načrtno najti načine, da se za partnerja bolj potrudimo. Da ob prvem prepiru ne zaključimo z "ta ni zame, iščem drugega", ampak se – potrudimo. Da ob prvih nesoglasjih ne odvihramo stran, ampak – se potrudimo. Ne vemo, ali bo uspelo ali ne, lahko pa vsaj damo vse od sebe in ne pričakujemo pravljic v trenutku.

Verjetno si tudi ta starejši par pred mano ni od začetka delil ene kavice s smetano, ampak je tako trdno partnerstvo zgradil s časom. Zgradila sta ga z vsemi prepiri in nesoglasji, z vsemi lepimi trenutki in skupnimi potovanji, z vsemi ogledi oper in skupnih družinskih kosilih, z izzivi in preizkušnjami … Ker sta vse to preživela skupaj, ostala skupaj, se potrudila, včasih verjetno zelo potrudila, lahko danes pijeta to kavico s smetano …

Ta kavica s smetano, ki si jo tako lepo delita in en drugemu ponujata zadnji požirek, me je res ganila …

Naj se svet še tako razvije, robotizira, poenostavi, digitalizira, pohitri … Nekatere stvari se ne spreminjajo. Tudi če bi si želeli, se ne. In še sreča, da se ne! Tako lahko vedno najdemo smisel v vsem.

Petra Škarja