Najpomembnejši odnos imamo s svojimi mislimi

Odnos, ki ga imamo s svojimi mislimi - naš vsakdanji notranji pogovor odloča o tem, kako se bomo razumeli z drugimi ljudmi, nas vodi pri samem dojemanju sveta in je ključen za kvaliteto našega življenja.

Najpomembnejši odnos imamo s svojimi mislimi (foto: profimedia) profimedia
13. 2. 2021

Izredno pomembno je ali smo znotraj sebe pretežno spodbudni, ljubeči, sovražni ali prestrašeni. Vzdušje, ki ga gojimo znotraj sebe, je v velikem deležu pogojeno z našo vzgojo.

Čeprav so veliki misleci in strokovnjaki iz različnih področij dokazali, da strah ne more biti dobra podlaga za delovanje in da smo veliko bolj učinkoviti, če smo umirjeni in stabilni, učitelji in starši pri vzgoji še vedno uporabljamo zastraševanje, grožnje, črne napovedi.

Zakaj?

Ker smo tudi sami v strahu, kjer nas zadržujejo naše neraziskane misli.

Naš zunanji svet nam zelo učinkovito priteguje pozornost. Barvit je, glasen, poln vonjav in drugih dražljajev. Dokler dovolimo, da nam ukrade vso pozornost, se zaziramo le navzen in razlog za svoje počutje, razpoloženje iščemo zunaj nas. Tako prelagamo odgovornost na druge, s tem jim predajamo tudi svojo osebno moč in se ji prostovoljno odrekamo, čeprav se tega ne zavedamo. Vplivati skušamo na zunanje dejavnike, na druge ljudi, z željo, da bi si s tem izboljšali lastno počutje in tako dvignili kvaliteto svojega bivanja. Leta in leta ponavljamo vedenje, besede, prošnje, grožnje. Želenega rezultata pa od nikoder. Vedno bolj smo utrujeni, razočarani, napeti, v stresu, sčasoma zbolimo.

To se najbolj jasno kaže v odnosu z otroki, saj so od nas najbolj odvisni in so nam tudi najbolj prepuščeni. Zaradi njihove mladosti in telesne višine, ki je manjša od naše, se ujamemo v past. Napačno si razlagamo, da smo pomembnejši od njih, da smo jim nadrejeni in da bomo imeli z njimi lep odnos, če nas bodo dosledno ubogali. Prepričani smo, da bodo varni, če bodo upoštevali naša navodila.

Prej ali slej pa ugotovimo, da to ne deluje. Otroci ne ubogajo, naše besede nič ne zaležejo ali pa ugotovimo, da smo kljub ubogljivemu otroku še vedno v stresu in v strahu.

Zakaj?

Ker se še nismo obrnili v naš notranji svet, ki je skrit, tih, manj očiten, a edini, kjer se lahko trajno pozdravimo, vzamemo nazaj svojo moč in jo nehamo predajati drugim. Zakaj vzkipimo, se razburjamo, ranimo sebe in druge? Naše misli so tiste, ki poganjajo naše občutke in naše delovanje. Tam je izvor in tam je točka spremembe.

Bolj kot imamo izdelane stroge poglede na vzgojo, odnose, delovanje sveta, bolj trdno zgrajeno imamo predstavo, kako bi stvari morale izgledati in delovati. Navežemo se na svoja prepričanja in smo v vojni z vsem, kar se v našo namišljeno sliko ne prilega popolnoma. Namesto da bi raziskali svoje misli, jih sprejeli, dali na svetlo, ozavestili in postali bolj lahkotni, želimo prisiliti zunanji svet, da bi se prilegal natanko tja, kamor smo si mi zamislili. Stvar seveda ne deluje. Naše bitke so goreče in strastne, stokrat utemeljene, a zaman.

Šele, ko se prenehamo boriti in začnemo sprejemati, razločno zagledamo svoj strah in ugotovimo, da je znotraj votel, okrog ga pa nič ni. Naenkrat smo uglašeni in v toku z življenjem. Stvari, ki so včasih neznosno bolele, zagledamo v novi luči. Spoprijateljimo se sami s seboj, odpremo notranji vrelec miru, svoj dom nosimo s seboj, kamorkoli gremo.

Življenje ni več borba, ampak sodelovanje, povezovanje. Doseganje želja in postavljanje osebnih meja pa nam takrat uspeva z ljubeznijo in ne z bolečino.

Ko spregledamo, da niso besede tiste, ki učijo, vodijo in kreirajo, ampak je izvor v mislih za njimi, odkrijemo zlato jamo, iz katere lahko črpamo zaklade vse svoje življenje. Le-to pa se dokazano odziva na vzdušje, v katerem bivamo: ljubeči bomo pritegovali ljubezen, razumevajoči razumevanje, sproščeni sproščenost in ko bomo znali prisluhniti, bomo slišani.

Taki bomo veliko uspešnejši pri prav vsakem izzivu, ki nam bo prišel naproti.

Sabina Košmrl, avtorica knjige "Srčni učitelj"