Najprej je treba imeti rad sebe in gib

Njegova knjiga Thai chi chuan izziv notranje igre je 'rezultat' 19-letne vadbe taj čija.

Večkrat so vas vabili k taj či čuanu, pa se zanj niste odločili. Zakaj?

Tone: Zdelo se mi je, da si nekaj izmišljujejo, da kar mahajo in delajo počasi. Petič sta hkrati delala dva in ujela sta se v gibih. Dokler so bili gibi kot ples, me niso zanimali, ko pa sem videl, da so gibi funkcionalni, da sta se dva ujela in počela enako, me je začelo zanimati. Dobil sem občutek, da gre za počasen posnetek, v katerem je gib podaljšan, da ga moraš ozavestiti in mu nekaj dodati. Videl sem, da s podaljševanjem giba podaljšaš tudi hitri gib, s čimer se um in telo povežeta tukaj in zdaj.

Čeprav so taj či številni dolgo primerjali s plesom, gre vendarle za borilno veščino, kajne?

Tone: Če si pred leti omenil borilno veščino, so šli vsi stran, taj či jih ni več zanimal. Večina je želela, da je to nekakšna meditacija. Danes je to vlogo prevzela joga, taj či pa so konkretni gibi, ki izvirajo iz borilnega sveta, niso pa namenjeni temu, da nekoga zgrabiš za vrat in ga tepeš. Gre za predstavo, da počneš nekaj konkretnega, ne pa da si gib le izmišljuješ. V začetku si lahko pomagaš z učiteljem, pozneje, ko že veš, kaj je namen giba, lahko mojstriš, ker veš, kaj želiš doseči. V nasprotnem primeru samo ponavljaš za učiteljem in se ne razvijaš oziroma se samo do meje, ki jo obvlada učitelj.

Ko ste enkrat sprejeli taj či, ste se vanj temeljito poglobili. Ne samo da vadite sami, poučujete tudi druge in pišete knjige.

Tone: Knjige pišem že dolgo, ker sem se že pred 33 leti začel ukvarjati s karatejem, pred 18, 19 leti pa s taj čijem. Obe zadevi sem vedno ločeval, ker karate je karate, taj či pa taj či. Zgodbo sem začel povezovati z osrednjo osebo, se pravi s sabo. Imamo na tisoče športov, počne pa jih človek. Človek dela samo na en način prav, ne glede na to, za kateri šport gre. Sam sem se osredotočil na telesno držo. Taj či ni sam sebi namen, koristi psihi in telesu.

Če obstaja trenutek, da te nekdo ustraši in ti telo obmiruje, potem obstajajo tudi vaje, ki sprostijo telo in um. Pravzaprav si drug z drugim pomagata. Prednost taj čija je, da vse poteka počasi pri sorazmerno majhnih obremenitvah, s čimer se učiš sodelovanja s sabo. Potem si lahko privoščiš intenzivnejši šport, ker to igro poznaš in jo tudi lažje uporabiš. Taj či je lahko odskočna deska za vsako dejavnost, kar pomeni, da lahko ostaneš pri športu, s katerim se že ukvarjaš, ker ti taj či čuan lahko koristi.

Je med karatejem in taj čijem velika razlika?

Tone: Navzven ja. Pravzaprav gre za študij potez in gibov, pri obeh je vse pomembno, če narediš napačen gib, ta za sabo potegne poškodbe. Pri obeh je pomembna korekcija gibov.

Kako to, da ste šele po toliko letih vadbe opogumili napisati knjigo o taj či čuanu s svojimi besedami?

Tone: Prejšnji knjigi na temo taj čija sta bili bolj priročnika z osnovnimi napotki. Če se ukvarjaš z neko veščino, te je, jasno, ves čas strah, ali imaš prav in ali si napisal kaj narobe, verjetno mi je manjkalo malo samozavesti. Pri tej knjigi pa sem uvidel, da napake sploh niso neka huda reč, če učim iz srca, če želim pokazati tisto, kar znam. Vse je mogoče popraviti. Bom v naslednji knjigi povedal drugače. Zavedam se, da taj či ni samo stvar Kitajcev, temveč tudi del nas.

Komu je namenjena knjiga Thai chi chuan izziv notranje igre?

Tone: Namenjena je vsem, ki so se šele začeli ukvarjati s taj čijem, da vidijo ali spoznajo stvari, s katerimi se bodo srečevali. Tisti, ki je to prehodil, pa lahko vidi, kje je. Ima morda ravno to čarobnost, da jo lahko bere vsak in dobi svoje.

Kaj pa ljudi najbolj pritegne k taj čiju?

Tone: Ljudje so radi vodeni, radi sledijo, iskanje lastne poti ni dano vsakomur. Zato je mogoče modrost, da borilnost ni pretirano izpostavljena, tudi dobra. Zgodbo je treba v nekaj zaviti in ostati iskren, ne pa da rečeš, da taj či ni borilna veščina. Na začetku treniranja je ena plat bolj pomembna kot druga. Pomembno se je zavedati, da je nekaj treba narediti, kot je potrebno, ne pa da takoj delaš po svoje. Se pravi, da se prikloniš nečemu, kar je več kot ti.

Treba se je učiti, ne pa kar znati. Poznam ogromno ljudi, ki bi izvajali taj či, če bi ga že poznali. Učenje gre počasi, ker začneš skoraj od samega začetka, od hoje naprej. Če nekomu rečeš, da je štorast, to zelo boli. Ljudje smo tako narejeni, da želimo vse ovrednotiti kot napake, ne pa kot poskuse. To je samo poskus in 90 odstotkov poskusov ali več je obsojenih na neuspeh.

Kaj je bistveno za taj či?

Tone: Prvo leto gre za navajanje na rednost, tisti, ki zdrži prvo leto, bo zdržal tudi pozneje. Telo je treba pripraviti, da začne pogrešati vadbo. Najprej pa je treba imeti rad sebe in gib. Od začetka so poti vodene, da zadeva dobi potezo in potem ritem, občutek, bitje srca, dihanje, da vse uskladiš in prideš v zasanjano stanje, v katerem si osredotočen na tisto, kar počneš. Ves čas prisebnosti in iskanja niti v telesu povezuješ vse dele telesa med seboj, da čutiš, ko premakneš bok, in čutiš, kaj to potegne za sabo.

Začenjate jutra s taj čijem?

Tone: Seveda, ne formalno v obleki, ampak spontano, tudi čez dan vadim, vedno se znam umakniti v kakšen kot in naredim svoje.

Ste po poklicu, duhu in telesu športnik?

Tone: Ne maram besede športnik, ker je preveč povezana z egom, ko je vse osredotočeno na zmago. Osebno nimam več tekmovalnega naboja.

Kaj lahko pridobimo z vadbo taj či čuana?

Tone: Z vadbo taj či čuana ugodno vplivamo na samozavest, vztrajnost, borbeni duh, koncentracijo, samoobvladovanje, sproščanje, ravnotežje, pravilno telesno držo, koordinacijo, gibanje, gibljivost, dihanje … Pri tem um in telo ves čas med seboj sodelujeta po vodilu: um je poveljnik, telo pa mu služi. Več ko zmoremo, samozavestnejši smo in posledično sprejemamo še večje izzive. Z vadbo izboljšamo zdravje in se obvarujemo pred vsako­dnevnimi stresi, saj s taj či čuanom vzpostavljamo notranje ravnovesje.

Napisala: Suzana Golubov
Fotografija: Primož Predalič