Starši se zelo pogosto sploh ne zavedajo, kako neko njihovo vedenje vpliva na otroke in kakšne posledice ima. Zaradi teh dveh pogostih starševskih napak otroci odrastejo v narcise.
Biti starš je težka naloga. Ena največjih življenjskih preizkušenj je vzgojiti čustveno stabilnega in srečnega otroka. Matere in očetje se bojijo napak pri vzgoji, včasih pa jih je strah tudi, da otrok ne bi odrasel v čustveno destruktivno osebo, še posebej, če odrašča v okolju, ki je iz kakršnegakoli razloga problematično.
Vedno več se govori tudi o narcisoidnosti, o sodobni družbi, ki spodbuja razvoj narcisoidne osebnostne strukture, ta pa ima svoje korenine prav v otroštvu. Kako starši vplivajo na razvoj narcisoidnosti pri otroku in ali je to mogoče preprečiti?
Na to vprašanje je pred časom v podkastu Open Relationships: Transforming Together odgovoril doktor klinične psihologije Stan Tatkin, zelo vpliven ameriški psiholog. Govoril je o dveh glavnih načinih, kako lahko starši nenamerno in nezavedno svoje otroke oblikujejo v osebe z narcistično osebnostno motnjo.
- Preberite si tudi: S takšnimi težavami se sooča človek, ki je odraščal ob narcistični mami?
1. Otroke naučijo, kako nadzorovati in manipulirati
Najpomembnejša lekcija, ki se jo morate naučiti, je, kako se postaviti po robu otrokom. Naučiti se morate, kdaj udariti po mizi in reči: »Dogovorjeno« ali »Ni dogovorjeno.«
Kaj se torej zgodi, ko otroka ne soočimo s posledicami njegovih dejanj?
»Kaj se zgodi, ko ne sledite temu, kar ste rekli? Ko se ne postavite zase in za to, kar zahtevate? Jaz na primer izgubim spoštovanje do vas. Enako se dogaja pri otrocih. Vaši otroci odraščajo in vas začnejo dojemati kot šibko in premalo sposobno osebo. Začnejo vas vse manj spoštovati in se učijo, da vas lahko nadzorujejo in z vami manipulirajo,« pojasnjuje Tatkin.
Zelo nevarno je verjeti, da vaš otrok ne more narediti nič narobe. To je lahko zato, ker ga dojemate kot zlatega otroka, ali pa zato, ker starš nima realnega občutka, kje se konča on sam in kje se začne njegov otrok.
»Takšni starši živijo skozi svojega otroka, ne znajo reči ne in ga ne soočijo s posledicami napake ali neposlušnosti. Ne znajo mu odločno reči: ‘To je meja, ki ti omogoča tako svobodo kot varnost,’ in pri tem vztrajati. In potem jaz kot otrok začnem premikati meje. Začnem misliti, da sem zelo močan. Začnem misliti, da pravila zame ne veljajo. In to je zelo naraven izid tega, kar sem doživel v otroštvu,« je pojasnil psiholog.
Kako prekiniti ta krog?
Če želite začeti spremembo, morate otroku začeti kazati posledice njegovih dejanj. »Otroku morate pokazati slabo plat sveta, vendar na način, ki je primeren njegovi starosti,« pravi Tatkin.
Pokažite mu naravne posledice njegovih dejanj in ga naučite odgovornosti za kršenje pravil ali nespoštovanje, na način, ki ustreza njegovi starosti. Ob tem ga učite tudi empatije z jasnimi mejami in predvsem z lastnim zgledom. Pokažite razumevanje za to, kako se počuti, prosite ga, naj pokaže razumevanje do vas, hkrati pa tudi sami izkazujte empatijo do drugih ljudi in to pričakujte tudi od njega.
2. Preveč grobo starševstvo
Tudi pretirano grobo, avtoritarno starševstvo, ki je togo, neprožno in hladno, lahko prispeva k temu, da otrok razvije narcistične poteze.
Ali upoštevate čustva svojega otroka? Ali otrok zna razumeti svoja čustva? Če jih ne zna, bo verjetno vse življenje teptal druge, ker ne bo imel empatije in spoštovanja.
Ustrezen starševski pristop zahteva ravnotežje na tanki meji med ljubeznijo in strogostjo. Če iščete način, kako združiti ta dva pristopa, je najbolje izbrati držo avtoritete, ne pa avtoritarnosti. Ta dva izraza sta si sicer podobna, vendar se v praksi zelo razlikujeta in vodita do povsem drugačnih posledic za otroke.
Po podatkih Ameriškega psihološkega združenja avtoritativni slog starševstva pomeni, da starši otroka negujejo, ga podpirajo ter se odzivajo na njegove potrebe in želje, hkrati pa mu postavljajo jasne meje. Njegovo vedenje skušajo usmerjati tako, da mu pravila pojasnjujejo s pogovorom in razlago. Vedno prisluhnejo otrokovemu stališču, vendar ga ne bodo vedno tudi sprejeli.
Kot pri vsem v življenju mora obstajati ravnotežje. Resnica pa je, da ne morete pričakovati, da vas bo otrok spoštoval, če se sami ne dvignete in ne postanete voditelj, vreden spoštovanja. Po drugi strani pa ne morete pričakovati, da se bo vaš otrok počutil čustveno varnega, če sami niste razrešili svojih notranjih težav.
Vir: yumama.mondo.rs
Poglejte si tudi podkast: