Hodim po poti in sledim znamenjem, za katera ne vem, kam me bodo pripeljala.
ČLOVEK ∞ DELFIN
»Eee pa kad je ona stigla, samo što nisu i dupini,« je v pozdrav zagrulil 'lokalni galeb', ko sem lansko poletje prvič sama prispela na moj košček raja.
Sončni zahod je počasi barval nebo in škržati so se od celodnevnega orkestriranja utrujeni umirjali. Na prostranem obalnem pasu se je dalo prešteti še zadnje obiskovalce in na odprtem morju je kot speči plazilec iz pradavnine nepremično ležal sosednji otok.
Utrujena od vožnje in delovnega tempa, ki ga še nisem pustila za sabo, nisem bila najbolj razpoložena za šale domačina, čeprav bi mi v drugih okoliščinah laskalo, da moj prihod povezuje s prihodom delfinov. Zadnji dve sezoni so nas kar nekajkrat prišli pozdravit in ker sem jih dvakrat jaz prva zagledala in ker 'lokalni galeb' seveda rad laska, od takrat naprej velja, da vsakič, ko pridem jaz, pridejo tudi delfini.
Nasmehnila sem se njegovi pogruntavščini, se slekla in skočila v vodo. Prvi stik telesa z morjem, ko se telo potopi in preprosto pustiš, da te voda sama dvigne na površje … Ti trenutki bi se na filmskem platnu prikazovali v počasnem posnetku, da bi gledalec lahko začutil občutke globoke sprostitve in povezanosti. Težko najdem prave besede, da opišem to nad-telesno izkušnjo. Je nekaj tako magičnega, pristnega in naravnega, da bi dodatno opisovanje vse skupaj samo pokvarilo.
V življenju bi mi morje najbolj manjkalo. Ne sama fizično voda, ampak energija morja. V tem mojem raju je kljub vsem posegom človeka narava še vedno neokrnjena. Borovci s svojo aromo in glasnimi škržati preidejo v svetle kamnite ploskve, po katerih se iz sosednjih pašnikov občasno sprehodijo ovčke. Skale se na koncu nastavijo morju, da lahko rahlo valovi ali silovito buta. Odvisno od počutja. Pogled je odprt. In ko na horizontu obarvano nebo s svojim prihodom počastijo še delfini, je tako božansko naravno lepo, da lahko človek samo zadrži dih, da nepozabni trenutek čim bolj vsrka vase in se poveže z magičnim. Nič več. Nič manj. Hvaležnost sama od sebe preplavi telo. Če sicer duša prosto valovi naokrog, je v tistem trenutku tam - eno s telesom.
Mislim, da ga ni človeka na tem planetu, ki ga bližnje srečanje z delfini ne bi ganilo. Vsakič, ko smo jih srečali na jadranju, je bil zame to tako veličasten prizor, da sem težko dojemala, da se sploh dogaja.
Rada plavam, ni me strah globine, dobra plovnost pa mi dopušča, da lahko kadarkoli v vodi tudi počivam. Za sabo imam nekaj začetniških potopov in veličastnih prizorov morskega dna na drugem koncu sveta. Morje globoko spoštujem in se zavedam svoje majhnosti, zato nikdar ne izzivam z merjenjem moči. Rada imam bližino kopnega in obožujem, ko se še mokra uležem na kamnito ploskev, prislonim uho in prisluhnem globoki pripovedi. Ja, dejansko slišim kamen pripovedovati.
Na otoku deluje organizacija, ki proučuje delfine, skrbi za njihovo zaščito, organizira različne aktivnosti in prek teh bitij, osvešča javnost o pomenu bolj skrbnega ravnanja z morjem. V preteklosti so že pritegnili mojo pozornost. Ne vem, ali zaradi moje poklicne usmeritve, narave neprofitne organizacije ali izključno zaradi teh bitij - ambasadorjev morja, sem že razmišljala, da se jim pridružim kot prostovoljka in pomagam izvesti kakšno akcijo.
Pred dvema mesecema, ko zaradi razmer še ni kazalo, da bom lahko kmalu spet obiskala moj prostor pod Soncem, sem veselo razlagala, da bom letošnji Solsticij tam praznovala. Bližnji so se mi nasmihali in včasih zadržano komentirali: «Joj, da ne boš razočarana.« Pa sem si mislila, saj ne gre za pričakovanje, ampak za radost, ki jo ob tem občutim. Za vsak slučaj sem se prijavila na novice organizacije, ki skrbi za delfine. Odkljukala sem, da me zanima vse, kar ponujajo. Priznam, da sem malenkost vklopila tudi preračunljivost, saj se mi je nekako zdelo, da če me sprejmejo kot prostovoljko, bom ob posebnih ukrepih morda lažje prečkala mejo.
Posebna izkušnja, ko sem prisluhnila šepetu živalskih vodnikov, ki za sedem področij v življenju prinašajo sporočila, me je k temu še dodatno spodbudila. Silva Srebrna Puščica, avtorica in prevodnica živalskih sporočil, me je v pogovoru s pomočjo vprašanj in opisovanj popeljala čez vsako področje posebej. Fizični prostor opredeljuje prav fizično preživljanje dni, od tega, kako se zjutraj zbudimo, kako se čez dan prehranjujemo, do službe, ki jo opravljamo zaradi plačila, ali zato, da svetu dajemo tisto, česar mu ne more dati nihče drug. Ali svojo vrednost primerjamo s svojim zaslužkom, ali se zavedamo, da noben zaslužek ne more odtehtati naše čudovite vrednosti? Od tega kaj bi počeli, če nam ne bi bilo treba misliti na denar, kje bi živeli in kakšen razgled bi imeli?
Najbrž mi sploh ni potrebno posebej izpostavljati, da se je ob poslušanju vizualizacija sprožila sama od sebe in sem se takoj znašla na čudoviti terasi obdana z vsemi pomembnimi elementi mojega raja in tam pisala. Po navodilu sem naključno izbrala sedem številk, po eno za vsako področje. Silva o meni praktično ni vedela ničesar in odločila sem se, da ji tudi ne bom ničesar razlagala. Želela sem si, da bodo sporočila čista in popolnoma neobremenjena.
Si lahko predstavljate, kako presenečena in navdušena sem bila, ko sem za področje fizičnega prostora dobila ravno Delfina. Njegovo sporočilo se je glasilo, da se pri meni slika zadovoljstvo, ki polni čaše na vseh področjih mojega življenja. Kar se mi dogaja na fizičnem področju, mi koristi tudi na vseh ostalih področjih. Kvaliteta neke stvari se kaže, ko daje moč na splošno in ne samo, ko smo dobesedno priklopljeni na vir. Delfin je bitje zemlje, vode in zraka. Predstavlja to, da lahko celostno funkcioniramo samo, če so telo, duša in razum skladni med sabo. Pri meni naj bi manjkalo prav to, kar se dogaja v tem obdobju. Situacija, kakršna je vladala na svetu, me ni osrečevala, zato lahko zdaj, ko vidim jasno sliko, tudi sama pripomorem k izboljšanju.
Sporočilo, ki ga Delfin nosi, je res lepo in resonira z mano na več ravneh. Sem se pa kljub lepim občutkom, ki so bili prisotni ob vizualizaciji in ob poslušanju razlage sporočila Delfina, vendarle nahajala na kopnem, v obdobju globoke izolacije in zaprtih meja. V tem času sem sicer napisala svoj prvi zapis in ustvarila S.Irene, kar me je na splošno navdihovalo, vendar je v danem trenutku um našel priložnost, da se malo poigra z intuicijo: »Sanje so dovoljene, a ne, hehe.«
Dnevi so se vrstili in noben ni minil, da ne bi naredila koraka k temu, kar me izpolnjuje, spontano povezovala različna spoznanja, kaj novega napisala ali prebrala. Ni minilo veliko časa, ko sem zapisom dodala podcast. Želja, ki je v meni obstajala vsaj dve leti in je bila v mislih prežeta s številnimi ovirami, se je kar naenkrat realizirala. Pa ne samo to, moja prva epizoda - pogovor s Silvo je bil tudi objavljen kot zapis in zvočni posnetek v spletni izdaji meni priljubljene revije za osebno rast.
Slaba dva meseca od mojega prvega zapisa z vsako negotovostjo lažje opravim in vedno bolj sem prepričana, da sem na pravi poti. S.Irene nima niti sto sledilcev, ker je prav, da je kovačeva kobila vsaj na začetku bosa, pa tudi ker si želim, da raste počasi in celostno. Da imam priložnost opazovati in sprejemati vse, kar mi je namenjeno.
Še vedno se občasno prepletajo stari vzorci in prepričanja z novimi in svežimi dognanji. A najpomembnejše je, da občutek na tej poti osvobaja. Nimam cilja, še vedno ne poznam končne oblike, a namera je jasna in se korak za korakom izpolnjuje. Hvaležna sem, da si dajem priložnost, da znam utišati um in prisluhniti srcu. Na konkretnem primeru sem v svojem življenju namesto strahu izbrala Ljubezen. In to je edino, kar šteje.
Hodim po poti in sledim znamenjem, za katera ne vem, kam me bodo pripeljala. Onkraj cone udobja ne moremo predvideti, kako se bo nekaj izšlo, ker predvidevati pomeni nekaj, kar smo se naučili in je omejeno z našim umom. Onkraj cone udobja pa lahko obogateni z vsemi življenjskimi izkušnjami samo letimo na krilih zaupanja v življenjske modrosti.
Gre za uresničevanje poslanstva naše duše. To vemo po notranjem miru, ki ga občutimo. Ne dvomimo, se ne sprašujemo, ne planiramo in ne delamo zaključkov. Se enostavno prepuščamo. In odgovorno sprejemamo posledice naših odločitev.
Seveda se tu in tam še vedno pojavi strah, ki za hip zamegli razum, ampak nikoli ne preglasi srca. Sledimo intuiciji, kot bi dovolili, da voda teče po strugi in jo sama oblikuje.
Čez vikend sem v najlepšem krajinskem parku na naši obali brala knjigo Garyja Zukava z naslovom Sedež duše. Avtor se med primerjanjem duše človeka in duše živali v razlagi nenavadno kmalu znajde pri Delfinu. Pravi, da delfinja duša zapušča Zemljo, saj vrsta izumira, kar je posledica njihove odločitve, da nočejo več živeti na zemlji. Čutijo, da ne morejo izpolniti namena, zaradi katerega so bili rojeni, zato odhajajo. Izčrpani so.
Delfini se rodijo z namenom, da v oceane prinesejo ljubezen, življenje in ustvarjalnost. Manifestirajo se, da zgradijo most radosti, ljubezni in inteligence med vodnim in človeškim kraljestvom. Toda tega ne morejo storiti. Naša vrsta po delfinji duši posega le z brutalnostjo.
Nadalje Gary še razloži, da duh Delfinov zelo trpi in da je čas, da trezno in globoko preučimo svoje vrednote in vedenja, ki izhajajo iz dojemanja moči kot zunanje. Če jim pri tem odhodu želimo pomagati, Gary še predlaga, da si iz srca zavesti Delfinov zamislimo, da se naše energije gibljejo pod vodo. Ko občutimo, da se potapljamo v vodnem kraljestvu, si predstavljajmo, da jim pošiljamo Ljubezen. »Povejte jim, da ne odhajajo brez razumevanja ljudi. Naj vas slišijo reči: »Jaz sem tisti, ki razume.« Zmorete to storiti? Tako bo njihovo žalostno potovanje imelo vrednost.« še zaključi Gary glede Delfinov.
Odložila sem knjigo in se s solznimi očmi zazrla v morje. Popolno brezvetrje je ustvarjalo popolno gladino. Galebi so glasno krožili.
S kakšnim namenom sem se jaz manifestirala?
Povezovanje mi je blizu. To ves čas počnem. A očitno ne na pravi način, ker sem se vmes izčrpala.
Garyju in Delfinu sem se zahvalila za še eno znamenje in se potopila v vodno kraljestvo, ki je zaradi sveže temperature poskrbelo za lepo katarzično doživetje.
»Delfin Danijel Aleksander je verjel vase in sledil je znamenjem na svojem potovanju. Nazadnje je le drsel po popolnem valu in odkril resnični smisel svojega življenja: živeti srečno in najti smisel v tem, da slediš svojim sanjam. Prečkal je črto, onstran katere se sanje uresničijo, črto, vidno le tistim, ki sledijo svojemu srcu. V tej novi svetlobi je delfin Danijel zagledal življenje, kakršno je v resnici; in vzljubil je, kar je videl …« odlomek iz knjige Delfin, avtorja Sergia Bambarena.
Knjigo sta mi prijateljici podarili za rojstni dan pred 8 leti, a se je v mojih mislih ponovno čudežno pojavila naslednjega jutra po vrnitvi iz krajinskega parka. Ko sem tokrat še enkrat prebrala zgodbo, sem se samo nasmehnila Vesolju, saj sem dobila občutek, da mi tokrat sveti z žarometom, da ja ne bi zašla. Zdaj že vem, da je vredno poiskati svoj popolni val, saj te samo ta lahko popelje onkraj meja, kjer se sanje uresničijo.
Veselim se letošnjega Solsticija. Preprosto veselim. Brez kakršnihkoli planov in pričakovanj. Ne vem, kaj me čaka, a vem, da me pot vodi tja.
Ali kot v knjigi Delfin avtor, ki ga je iskanje svojega popolnega vala peljalo vse iz Peruja do Avstralije, zaključi: »V življenju pride čas, ko ne moreš storiti drugega, kot nadaljevati svojo pot.«
Z Ljubeznijo, Irena
- Poglejte si še: Prava ljubezen je za POGUMNE
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj