Vse prepogosto pozabljamo, da resnično spoštovanje narave pomeni predvsem to, da je zaradi naše prisotnosti ne zmotimo.
"Narava ni studio in žival ali rastlina nista rekvizit."
Ta preprosta misel v sebi nosi bistvo sodobnega problema, ki ga vse pogosteje opažamo tudi v Sloveniji in širše. Naravoslovna fotografija je v zadnjih letih doživela pravi razcvet. Družbena omrežja so polna osupljivih podob divjih živali, redkih rastlin in skritih kotičkov narave. To ima nedvomno tudi svetlo plat – narava je postala bližja, dostopnejša, bolj cenjena. A hkrati se zdi, da se je z večjo vidnostjo povečal tudi pritisk nanjo, na kar je na svojem Facebook profilu z zapisom opozoril tudi Iztok Škornik, naravovarstveni nadzornik v Krajinskem parku Sečoveljske soline.
"Vedno več je takih, ki želijo ‘posnetek za vsako ceno," opozarja Škornik. Fotografija, ki je nekoč zahtevala potrpežljivost, znanje in globoko spoštovanje do naravnih procesov, danes vse pogosteje postaja tekmovanje. Kdo bo bližje, kdo bo drznejši, kdo bo ujel bolj ekskluziven trenutek. V tej želji po popolnem kadru pa se pogosto izgubi najpomembnejše – občutek meje. Meje, ki jo določa dobrobit živali, občutljivost rastlin in krhkost ekosistemov.
Kako vemo, kje je meja? "Če tvoja prisotnost spremeni vedenje živali – si že šel predaleč. Če rastlina zaradi tvoje fotografije ne bo več ista – si že naredil škodo," pove naravovarstveni nadzornik.
Vsakič, ko fotograf s svojo prisotnostjo zmoti žival, poseže v njen prostor ali jo prisili v beg, se poruši naravni ritem. Gnezdišča so lahko zapuščena, mladiči ogroženi, rastline poškodovane. In vse to zaradi ene fotografije, ki bo morda zbrala nekaj všečkov več.
"Naravoslovna fotografija ni lov na trofeje." Narava pa ni prostor za dokazovanje, temveč prostor, kjer bi morala veljati ponižnost.
Ob tem ne gre spregledati, da obstajajo tudi drugačni zgledi. Škornik omeni tudi fotografe, ki razumejo, da je največja moč prav v umiku: "Dober fotograf zna odnehati. Zna počakati. Zna se umakniti."
Prav ti fotografi ustvarjajo dela, ki ne le navdušujejo, temveč tudi varujejo. In prav njih bi morali postavljati v ospredje kot zgled nove etike gledanja.
"Narava ni tu zaradi naših fotografij. Mi smo tu kot gostje."
Morda je prav ta misel avtorja ključna za razmislek, ki presega fotografijo. V času, ko narava postaja vse bolj izpostavljena – ne le skozi objektive, temveč tudi zaradi turizma, potrošnje in podnebnih sprememb – se moramo znova vprašati, kakšna je naša vloga. Ali smo opazovalci ali posegalci? Ali znamo še videti, ne da bi morali imeti? Kajti gost, ki ne razume meja, ne ustvarja lepote, ampak le jemlje. In narava si vse zapomni.
Vir:
