Otrok, ki je odraščal ob narcisoidnih starših, nosi številne posledice. Tukaj so tri najpogostejše.
Odraščanje z narcisoidnim staršem je lahko podobno hoji po tleh, ki se nenehno premikajo. Navzven se takšni starši pogosto zdijo šarmantni, samozavestni in karizmatični. Za zaprtimi vrati pa otroci pogosto doživljajo nekaj povsem drugega – odnos, poln projekcij, neizpolnjenih potreb in čustvene zanemarjenosti. Svetovalka dr. Tchiki Davis za portal Psychology Today izpostavlja tri ključne posledice, ki jih takšna izkušnja pusti na otroku.
1. Občutek vrednosti je podrejen razpoloženju starša
"Ko se otrok prilagodi in izpolni pričakovanje narcisoidnega starša, morda prejme bežno nagrado, kot je pohvala ali pozornost. A že naslednji dan se pravila spremenijo, otrok pa znova ostane z občutkom, da ni dovolj dober in da se mora še bolj truditi," pojasnjuje dr. Davis. Takšna nedoslednost otroka nauči, da svoj občutek lastne vrednosti podreja razpoloženju starša, namesto da bi zgradil pristno povezavo s samim seboj.
2. Prevzemanje čustvenega bremena starša
V jedru narcisoidnosti se pogosto skriva globoka notranja rana, ki je starš ne zna sprejeti – zato jo projicira na otroka. "Otrok postane nosilec potlačenih čustev, kot so jeza, sram ali krivda. Namesto da bi bil viden in čustveno podprt, se nauči, da mora zaščititi krhki ego starša. V odnosu pride do zamenjave vlog in čustvenega zanemarjanja," razlaga dr. Davis.
3. Izgubljen občutek varnosti
Vsak otrok si želi biti sprejet in ljubljen takšen, kot je. A v odnosu z narcisoidnim staršem so te potrebe pogosto prezrte, zasmehovane ali celo kaznovane. "Sčasoma otrok ponotranji boleča prepričanja, kot sta 'Nisem dovolj dober' ali 'Moje potrebe so preveč'. Nekateri se začnejo boriti za popolnost, da bi si zaslužili priznanje, drugi pa se umaknejo in potlačijo svojo edinstvenost," pojasnjuje strokovnjakinja. V obeh primerih otrok izgublja svojo avtentičnost in občutek varnosti.
Proces celjenja se začne, ko oseba svojo pozornost preusmeri nase in ne več na starša. To pomeni prepoznati, da občutki sramu, strahu in hrepenenja, ki jih nosi, v resnici niso njeni – ampak odsev nerazrešenih težav starša.
"Šele ko ločimo svojo identiteto od starševskega vpliva, lahko žalujemo za tem, česar nismo prejeli, in se naučimo dajati sami sebi tisto potrditev in sočutje, ki smo ju pogrešali. Čeprav je pot zahtevna, prinaša svobodo in odkritje lastne vrednosti – vrednosti, ki je bila ves čas tu," zaključuje dr. Davis.
Prirejeno po: index.hr
