Šele v odrasli dobi je opazil vse rdeče zastavice, ki so se mu kot otroku zdele povsem normalne.
Narcistični starši pogosto ne izgledajo tako, kot si ljudje predstavljajo. Navzven lahko delujejo ljubeči, podporni, celo idealni. Pojavljajo se na dogodkih, govorijo prave stvari in se predstavljajo kot predani starši. A za zaprtimi vrati je dinamika pogosto popolnoma drugačna. Ljubezen postane pogojna, skrb nadomesti nadzor, otrokove potrebe pa se izgubijo.
To je zgodba 27-letnika, ki je odraščal v takem okolju.
Navzven smo bili "popolna" družina
Odraščal sem v družini, ki je na zunaj delovala povsem normalno. Če bi nas videli na šolskem dogodku ali družinskem srečanju, bi verjetno mislili, da je z nami vse v redu. Moji starši so se smejali, me v javnosti podpirali in pogosto govorili o tem, kako pomembna je družina.
Ampak znotraj doma je bilo vse drugače. Moja starša sta se ločila, ko sem bil star dve leti. Nekaj časa sva bila samo jaz in mama. Ko sem bil star približno šest let, je v moje življenje prišel moj očim.
Na začetku se je zdel kot vse, kar mi je manjkalo. Bil je zabaven, karizmatičen in poln energije. Igral se je z mano, naučil me je voziti kolo, vozil me je na nogometne treninge in me spodbujal na tekmah. Spomnim se, da sem si mislil: "To je pravi oče."
Dolga leta sem temu verjel.
Danes, ko gledam nazaj, vidim rdeče zastavice, ki jih kot otrok nisem mogel prepoznati. V javnosti je bil vedno topel in ljubeč, še posebej pred mojo mamo ali drugimi družinskimi člani. Ko pa sva bila sama, se je nekaj spremenilo. Postal je oddaljen. Sprva komaj opazno, potem pa vedno bolj očitno.
Ne spreglejte:
Očim je po poroki pokazal pravi obraz
Ko sem bil star 8 let, sta se z mamo poročila in začeli smo živeti skupaj. Takrat se je vedenje očima še bolj spremenilo. Kot da mu ni bilo več treba igrati svoje vloge.
Imel je način, kako me je spravljal v manjvreden položaj, ne da bi bil odkrito agresiven. Redko je kričal. Namesto tega me je nenehno popravljal, pogosto v šaljivem tonu. Če sem mu pomagal pri nečem, je vedno našel napako. Smejal se je, ampak ni bilo občutka, da se smejiva skupaj. Zdelo se je, da se smeji meni oziroma, da se mi posmehuje.
Sčasoma sem mu začel verjeti. Karkoli sem naredil, nikoli ni bilo dovolj dobro. In če mi je uspelo, je našel način, da si pripiše zasluge.
Za lažjo predstavo bom navedel en primer, čeprav jih je bilo res veliko. Pri 11. letih sem želel opustiti nogomet, on pa me je prepričal (lahko bi celo rekli "prisilil") naj vztrajam. Rekel mi je, da preprosto "ne smem" nehati, čeprav me je vsak trening tako izčrpal, da mi ni ostalo energije za nič drugega.
Ko je moja nogometna ekipa zmagala na velikem turnirju in sem bil izbran za najboljšega igralca leta v celem klubu, sem pričakoval vsaj preprosto čestitko. Namesto tega mi je rekel, da imam srečo, da je on prišel v moje življenje in me prisilil, da nisem opustil nogometa. Brez njega tega ne bi dosegel.
To je postal vzorec. Ali sem delal stvari narobe, ali pa sem uspel samo zaradi njega.
Sčasoma sem opazil rdeče zastavice tudi pri mami
Na drugi strani je bila moja mama. Dolgo časa nisem videl njenega vedenja kot problem. Bila je samohranilka in mislil sem, da ji moram stati ob strani. Ko pa sem postajal starejši, sem začel razumeti, da je bil najin odnos obrnjen.
Čustveno se je naslanjala name na način, ki ni primeren za starša. Njena čustva so bila vedno na prvem mestu. Če je bila v stiski, sem jo moral jaz pomiriti. Če sem poskušal izraziti svoje potrebe, jih je obrnila proti meni. Govorila je stvari kot: »Očitno sem grozna mama« ali pa mi vzbudila občutek krivde, ker sem sploh kaj omenil.
Naučil sem se ignorirati sebe in se osredotočiti nanjo.
Tako sem imel na eni strani očima, ki me je prepričeval, da sem nesposoben, in na drugi strani mamo, ki me je prepričevala, da sem odgovoren za njena čustva. Skupaj sta ustvarila okolje, kjer moje potrebe niso obstajale.
Najbolj nenavadno pa je bilo, kako smo delovali navzven. Ljudje so nas pogosto opisovali kot ljubečo in povezano družino. Moji starši so veliko govorili o tem, kako »družina pride na prvo mesto«. Kasneje sem spoznal, da je to pomenilo, da sta onadva na prvem mestu.
Neizrečeno pričakovanje je bilo, da bom vedno ostal blizu, vedno na voljo in da bom nekoč skrbel za njiju. Celo predvidevala sta, da se bom preselil v isto hišo, da bom z lastno družino ostal v njuni bližini. Dolgo časa tega nisem postavljal pod vprašaj.
Vse se je spremenilo, ko sem vstopil v resno zvezo in sam postal starš
Stvari so se začele spreminjati v mojih zgodnjih dvajsetih letih. Dinamiko sem začel videti bolj jasno, še posebej, ko sem vstopil v resno zvezo. Poskus, da zgradim zdrav odnos me je prisilil, da sem se soočil z deli sebe, ki jih nisem želel videti.
V otroštvu sem se naučil, da ljubezen pomeni nadzor, krivdo in manipulacijo. Ne da bi se tega zavedal, sem te vzorce prenesel v svojo zvezo. S partnerko sem manipuliral, jo spravljal v občutek krivde. Včasih sem bil tudi čustveno nasilen. To spoznanje je bilo najtežje in še danes se sramujem določenih stvari, ki sem jih rekel ali naredil.
A moja partnerka ni odšla. Soočilа me je z mojim vedenjem in mi pomagala razumeti, od kod prihaja. To me je spodbudilo, da sem začel hoditi na terapijo in takrat se je spremenilo vse.
Začel sem razumeti vzorce, v katerih sem odraščal, in kako globoko so me oblikovali. Spoznal sem, da to, kar sem doživel, ni normalno, čeprav se mi je zdelo znano. In kar je še pomembneje, spoznal sem, da lahko izberem drugače.
Po nekaj letih sem sprejel odločitev, ki se mi je prej zdela nemogoča: odselil sem se stran, čeprav je to pomenilo, da bom moral plačevati najemnino in biti v manj udobnem stanovanju.
Moja starša tega nista dobro sprejela. Krivda je prišla takoj. Mama me je spominjala na vse, kar je naredila zame. Očim me je skušal prepričati, da brez njiju ne bom zmogel. Oba sta me poskušala zadržati, a tokrat nisem popustil.
Približno leto po tem, ko sem se odselil, sem tudi sam postal starš. To je še bolj spremenilo moj pogled. Ko sem prvič držal svojega otroka, sem si tiho obljubil: ne bom ponovil tega, kar sem sam doživel.
Nisem popoln. Včasih se še vedno ujamem v stare vzorce. A zdaj jih opazim. Ustavim se in poskusim znova. Vsak dan se trudim, da se moj otrok počuti viden, slišan in varen.
S starši sem še vedno v stiku. Verjetno več, kot bi bilo zdravo. Ta del je zapleten. Občutek krivde še ni popolnoma izginil in nekatere njihove besede me še vedno prizadenejo. Postavljanje meja je nekaj, kar se še učim.
Ampak nisem več ista oseba, ki je verjela v vse, kar sta mi govorila. Zdaj razumem, da jima ne dolgujem svojega življenja. In kar je še pomembneje, vem, da se lahko ta cikel konča pri meni.
