Nedavna študija, objavljena v reviji Frontiers in Psychology, trdi, da imajo narcistične lastnosti Adolfa Hitlerja, Vladimirja Putina in Donalda Trumpa – lastnosti, ki so močno zaznamovale njihov politični slog vodenja – skupne vzorce v zgodnjem otroštvu in družinskem okolju.
Vsi trije naj bi v otroštvu doživeli psihološke travme in frustracije, odraščali pod vplivom avtoritarnih očetov ter čustveno podpornih mater, v odraslosti pa razvili znake patološkega narcizma.
Avtor študije, Yusuf Çifci z univerze Muş Alparslan v Turčiji, je želel raziskati, kako zgodnje otroške okoliščine in družinska struktura prispevajo k razvoju narcističnega političnega vodenja. Primerjal je otroštva Hitlerja, Putina in Trumpa ter iskal skupne družinske dejavnike, ki bi lahko vodili do narcističnih lastnosti.
Psihološke raziskave že dolgo prepoznavajo povezavo med narcizmom in vodenjem. Narcisi pogosto hrepenijo po pozornosti, potrditvi in občudovanju, kar lahko poganja politične ambicije. Medtem ko so se prejšnje študije večinoma osredotočale na javni nastop, govorico ali vedenje voditeljev, pa se je Çifci usmeril na zgodnejše razvojne vplive – zlasti na vlogo družinske dinamike pri oblikovanju osebnosti.
- Preberite si še: Pater Karel Gržan: "Na nas je, ali bomo ostali v žalosti ali izbrali življenje kot zanimivo priložnost"
Ker voditeljev, zgodovinskih ali živih, ni mogoče klinično ocenjevati ali testirati, je uporabil interpretativno metodo, ki temelji na biografskih in zgodovinskih virih. Na podlagi znanih dejstev o otroštvu Hitlerja, Putina in Trumpa – predvsem o starševskem ravnanju, travmah in čustveni podpori – je iskal formativne pogoje, ki so oblikovali njihov kasnejši način vodenja.
Zdravi in patološki narcizem
Ključna razlika v študiji je med zdravim (konstruktivnim) in nezdravim (reaktivnim/patološkim) narcizmom. Zdrav narcizem spodbuja samozavest in stabilno samopodobo, če otrok prejema ustrezno nego in izzive. Patološki narcizem pa se razvije kot odziv na čustvene motnje, travme ali pretiran nadzor v otroštvu.
Po raziskavi so vsi trije voditelji doživeli pomembne psihološke stresorje, ki so lahko zmotili zdrav razvoj samopodobe. Vsak od njih je odraščal z avtoritarnim očetom in z mamo, ki je nudila toplino in pozornost. Ta kombinacija – stroga disciplina enega in čustveno kompenziranje drugega – lahko v otroku ustvari notranjo nestabilnost ter spodbudi razvoj obrambnega, grandioznega jaza.
Primeri:
Adolf Hitler: Zgodovinski viri navajajo, da ga je oče pogosto fizično kaznoval s pasom. Mati pa ga je oboževala – zlasti po smrti treh predhodnih otrok. Ta neravnovesje je verjetno prispevalo k njegovi kasnejši potrebi po prevladi in priznanju.
Vladimir Putin: Njegova starša sta pred njegovim rojstvom izgubila dva sina. Oče naj bi ga, po njegovih lastnih besedah, večkrat tepel s pasom. Bil je t. i. "nadomestni otrok", ki je postal središče materinega čustvenega sveta. Ta okoliščina je morda spodbudila krhko samopodobo, ki jo je bilo treba kasneje potrjevati z nadzorom in močjo.
Donald Trump: Pri njem ni dokazov o fizičnem nasilju, a obstajajo znaki čustvene zapuščenosti. Pri 12 letih je bil poslan v vojaški internat, kar je sam razumel kot zavrnitev. Odrezanost od doma in postavljenost v togo hierarhijo v občutljivem obdobju razvoja je lahko oblikovala njegovo odraslo potrebo po nadzoru in občudovanju. Smrt njegovega starejšega brata zaradi alkoholizma je dodala plast nerazrešenih družinskih travm.
Skupni imenovalec: travma in avtoriteta
Çifci kot skupno značilnost izpostavi neprimerno frustracijo in travmo v otroštvu, kar lahko vodi v razvoj t. i. reaktivnega narcizma – obrambnega grandioznega vedenja, s katerim posameznik prikriva notranjo ranljivost.
Poleg tega izpostavi še druge družinske dejavnike tveganja:
vloga "nadomestnega otroka" (Hitler in Putin),
življenje z alkoholiziranimi ali čustveno odsotnimi člani družine (Trump),
pretirano avtoritarni očetje in čustveno kompenzirajoče matere.
Raziskava nakazuje, da lahko narcistične lastnosti, kot so grandioznost, potreba po občudovanju, odpor do kritike in pomanjkanje empatije, izvirajo tudi iz neizpetih otroških ran – ne le iz osebnih ambicij ali ideologije.
Vendar ima študija pomembne omejitve: temelji na biografskih virih, ne na neposrednih psiholoških ocenah, in zajema izključno moške voditelje iz določenega kulturnega konteksta. Zato je treba ugotovitve razumeti kot interpretativne, ne kot dokončne.
Vir: psypost.org
Naslov študije: »Child, family, and narcissistic political leadership: a comparison of Hitler, Putin, and Trump«, Objavljeno: 20. maj 2025 v reviji Frontiers in Psychology.
