Mlada deklica, ki se je pričela soočati z bolečino v svojem življenju, je prosila za nasvet svojo babico. Ta ji je dala nasvet, ki nam bo dal misliti.
"Babica, kako se spopadaš z bolečino?"
"S svojimi rokami, draga. Če se spopadaš z umom, bolečina postane še bolj trda."
"Kako to misliš z rokami, babica?"
"Naše roke so antene naše duše. Ko jih premikaš s šivanjem, kuhanjem, slikanjem, ko plešeš ali ko se z njimi dotikaš zemlje ali jih potopiš vanjo, pošljejo roke signale skrbnosti v najgloblji del tebe in tvoja duša se umiri. Tako duši ni treba več pošiljati bolečine, da bi bila opažena."
"Ali so roke res tako pomembne?"
"Ja, moja deklica. Pomisli na dojenčke, ki spoznavajo svet z dotikom.
In ko pogledaš roke starejših, povedo več o svojem življenju kot katerikoli drugi del telesa.
Vse, kar je narejeno ročno, tako se reče, je narejeno s srcem, ker je res tako: roke in srce so povezani.
Pomisli na ljubimce: Ko se njihove roke dotaknejo, se ljubijo na najbolj globok in hkrati vzvišen način."
"Moje roke... nikoli jih še nisem tako uporabljala!"
"Premakni jih ljubezen moja, začni ustvarjati z njimi in vse v tebi se bo premaknilo. Bolečina ne bo minila. Bo pa iz nje nastala najlepša mojstrovina. In ne bo več tako bolelo, ker si uspela oplemenititi svojo dušo."
~𝘌𝘭𝘦𝘯𝘢 𝘉𝘢𝘳𝘯𝘢𝘣é