Natalija Pešl je učiteljica qigonga, tradicionalne kitajske veščine, ki povezuje gibanje, dihanje in pozornost.
S qigongom se je Natalija srečala pred približno 15 leti, ko je iskala obliko vadbe, ki je ne bi dodatno izčrpavala, temveč bi ji pomagala umiriti telo in um. Vadba ji je postala pomembna opora pri soočanju s stresom, tesnobo in telesnimi napetostmi, danes pa svoje znanje in izkušnje predaja tudi drugim. Prepričana je, da lahko že s preprostimi, počasnimi gibi razvijemo globlji stik s svojim telesom in izboljšamo svoje počutje.
VIDEO:
View this post on Instagram
Natalija, zakaj Qi Gong?
Pred približno 15 leti sem iskala vadbo, ki me ne bi izčrpala, ampak napolnila in nahranila na dolgi rok. Takrat sem začela sebi dajati več prostora in se počasi spoznavati tudi z vsemi vzorci, bolečinami in strahovi, ki sem jih nosila v sebi. Telo se je na to odzvalo zelo burno – pojavljale so se redne bolečine po telesu, tesnoba, strahovi in marsikaj, kar je bilo očitno pripravljeno priti na površje.
Potrebovala sem nekaj, kar mi bo pomagalo umirjati te občutke in tudi fizično telo. Qigong mi je pri tem postal pomembna opora in tako je tudi danes, po vseh teh letih.
Z vsakim dnem odkrivam drugačno sebe in tudi drugačne možnosti vadbe. Nisem vsak dan enaka, zato tudi moja vadba ni vsak dan enaka. Prav to mi je pri qigongu zelo všeč – njegova širina in množica različnih pristopov, ki jih lahko raziskujem in med seboj povezujem.
Kaj pravzaprav sploh je Qi Gong?
Qigong (beri: či gong) je tradicionalna kitajska veščina, ki povezuje gibanje, dih in pozornost. Z redno vadbo razvijamo boljše zaznavanje telesa, gibljivost, ravnotežje in koordinacijo ter se učimo umiriti um in gibati z manj napora.
Beseda »Qi« pomeni življenjsko energijo, »Gong« pa veščino oziroma delo, ki jo razvijamo z redno vadbo.
Obstaja veliko različnih stilov in pristopov Qi Gonga. Med njimi so tudi zelo znani 8 zakladov oziroma 8 brokatov, različni pristopi, povezani z gibi in značilnostmi živali, vadbe s spiralami in rotacijami ter številne druge oblike gibanja. Prav ta raznolikost mi je pri qigongu zelo všeč, saj omogoča veliko raziskovanja.
Kaj pomeni, da je Qi v ravnovesju, in kako lahko to občutimo v telesu?
V tradicionalnem kitajskem razumevanju je Qi življenjska energija, ki se pretaka po telesu po energijskih meridianih. Ko je Qi v ravnovesju in je njegov pretok bolj svoboden, je s tem povezano celotno naše počutje – telo, um, čustva in delovanje notranjih organov.
Pri vadbi lahko ta pretok tudi zaznamo. Nekdo ga občuti kot toploto, drugi kot mravljinčenje, pulziranje, lahkotnost ali prijeten občutek širjenja in pretoka po telesu. Vsak človek je drugačen in tudi zaznave niso vedno enake.
Z redno vadbo se učimo svoje telo vedno bolje poslušati. Um se umiri, misli postanejo jasnejše, telo se začne mehčati in sproščati, sčasoma pa lahko pridemo tudi v zelo mirno, pravzaprav v meditativno stanje. Qigong tako podpira naravne sposobnosti telesa, da se uravnava in obnavlja.
Zakaj so gibi pri Qi Gongu tako počasni in kako prav ta počasnost vpliva na telo?
Počasnost nam da prostor, da gib zares začutimo. Ko nekaj naredimo hitro, pogosto opazimo samo, ali smo gib izvedli. Ko ga upočasnimo, lahko začnemo zaznavati, od kod se gib začne, kako se telo povezuje, kako se premika in kaj se v njem dogaja.
Počasno gibanje nas hkrati umiri in nam omogoči, da več pozornosti namenimo dihu, telesu in trenutku. Meni je prav to pri qigongu zelo pomembno – da se ne ukvarjamo samo s tem, kako je gib videti navzven, ampak tudi s tem, kaj se dogaja znotraj telesa.
Če bi lahko človeku, ki še nikoli ni poskusil Qi Gonga, pokazali eno samo vajo, katero bi izbrali in zakaj?
Izbrala bi zelo preprosto vajo sinhronizacija vdiha z gibom.
Postavimo se približno v širino ramen, kolena so rahlo in udobno pokrčena, trtica sproščeno pada navzdol, brez stiskanja zadnjice, telo pa ostaja mehko in pokončno. Dih pustimo naraven, vendar mu zavestno sledimo – ne silimo vanj in ga ne zadržujemo.
Ob vdihu roke počasi dvignemo, (dlani so odprte) ob izdihu jih spustimo. Pri tem je pomembno, da se gib in dih med seboj uskladita. Ne gre za to, da bi dih prilagajali gibu na silo, ampak da postopoma začutimo njuno naravno povezanost.
Pri tem ne iščemo popolnega giba, ampak opazujemo dih, gibanje in občutke v telesu. Prav v tej preprostosti je čar – že pri tako osnovnem gibu lahko začnemo zaznavati povezavo med dihom, telesom in našim notranjim dogajanjem.
Pri redni vadbi postopoma bolje zaznavamo svoje telo, izboljšujemo gibljivost, ravnotežje in koordinacijo ter postajamo bolj pozorni na svoje dihanje in napetosti v telesu.
Ali obstajajo določeni gibi ali vaje, ki so še posebej primerni, ko smo izčrpani, pod stresom ali brez energije?
Takrat je še posebej pomembno, da telesa ne silimo v naporno gibanje.
Zelo rada izvajam vajo, pri kateri z odprtimi rokami zberemo energijo proti sebi. Z izdihom se spustimo v kolena in roke vodimo po sredini telesa do pljuč, nato jih potisnemo naravnost naprej. V krožnem gibu jih pripeljemo za ledvice in od tam gib zaključimo v spodnjem centru naše moči.
