V novi številki revije Sensa smo se pogovarjali z Natašo Kramberger – kmetico, pisateljico in družbeno aktivistko, ki z besedo in dejanji vztrajno ustvarja alternativne poti sobivanja z naravo in med ljudmi. V pogovoru brez olepševanja razgalja realnost sodobnega kmetijstva, vpetega v logiko kapitala, in opozarja na močne lobistične vezi med agro-koncerni in evropskimi odločevalci. Ob tem pa razkriva tudi svojo zgodbo.
"Vse to grabljenje po zemlji, grabljenje po vsem, kar imamo, vodi zgolj preprosta logika kapitalizma, požrešnosti in kopičenja dobičkov. Ti koncerni so danes že tako veliki, da govorimo o nepredstavljivih številkah in količinah moči vseh vpletenih akterjev.
Pri tem vemo, da so nekateri od evropskih poslancev v prejšnjem mandatu, tudi iz Slovenije, ki se bojda najbolj borijo za slovenskega kmeta in ki se celo sami deklarirajo za kmete, imeli v petih letih s temi koncerni več kot 300 lobističnih stikov.
To pomeni praktično, da so vsak drugi dan morda šli z njimi na kosilo. Jasno, da potem doma prodajajo prav to. Grozovito je, da so to edini ljudje, ki – da se vrneva k jeziku, ki je tako pomemben – govorijo jezik, razumljiv kmetu.
Če reče kmet: »Ne dela mi nakladalka,« bo ta človek vedel, o čem govori, in se bo z njim pogovarjal v jeziku, ki je izrazito investicijski. Medtem ko ljudje, ki bi morali skrbeti za drugačen pristop in se deklarativno ukvarjajo z zeleno ali pa s socialno politiko, pozabljajo, da je največji, edini pravi proletariat danes – kmet.
Po drugi strani pa ljudem, ki se deklarirajo za levo usmerjene ali progresivne, res ful smrdi to, da bi se pogovarjali s kmeti. Prav smrdi … Grozljivo jih je poslušati, kako govorijo o delavskih pravicah, odveč pa se jim zdi, da bi vpeljali več avtobusov iz Jurovskega Dola do Maribora.
Večina v sodobni politiki namreč meni, da prosti trg uravnava vse in da bo trg našel rešitve za vse težave. Imamo t. i. progresiste, ki nimajo pojma o podeželju, kaj šele da bi jih sploh zanimalo kmetijstvo, oziroma jih zanima le na deklarativni ravni, kar pa ni dovolj za konkretne rešitve, četudi minimalne, ki bi lahko vodile v drugačno politiko. Zato se pa zatikamo npr. ob pravicah živali, ki so zelo pomembne, ključne, in se do neskončnosti pogovarjamo o tem, ali bomo čipirali muce ali ne.
Po drugi strani pa mimo nas pri 38 stopinjah Celzija vozijo šleparji s kravami tisoč in več kilometrov daleč. In ker je to tako močen posel in tako velika stvar, se ga pač nihče ne upa niti dotakniti."
»Boj je vrlina,« zapišeš. Nekdaj je bilo okolje, kjer danes razvijate ekološko in biodinamično posestvo Zelena centrala, deponija zavrženih akumulatorjev ipd., monokulturna njiva, vzdrževana z vrsto fitofarmacevtskih strupov in drugo nesnago, z opuščenimi sadovnjaki. Danes so tu vrt, sadovnjak, vinograd, nasadi zelišč, živali in ljudje, delavnice o naravni gradnji z zemljo, naravovarstvu, biodiverziteti, ekologiji … Z eno besedo – rešitve!
Dolgo sem se spraševala, kaj mi je bilo tega treba, zakaj sploh. Potem pa sem našla svojo pot: sem kmetica, ki pripoveduje, in pripovedovalka, ki kmetuje. Tako je zdaj moja kmetija odprta platforma, prostor, kamor ljudje lahko pridejo in kjer skupaj živimo.
Ugotovila sem, da je čisto dovolj sijajnih primerov dobre prakse, kjer veliko več stvari štima kot ne, jaz pa sem tukaj zato, da pripovedujem o teh praksah in da povezujem te zgodbe, ki sem jih tudi sama našla, ko sem začenjala kmetovati, ko mi je bilo res hudo in sem mislila, da sem sama proti vsemu. Kako pomembno je, da se povežemo z drugimi, in skozi to povezovanje sem pač odkrila čudovite ljudi, čudovite kmetije.
Mladi ljudje, ki prihajajo k nam, nimajo možnosti, da bi v naravi, na kmetiji živeli vsak dan, in se niti ne zavedajo, kako zelo so takšno okolje potrebovali. Pri dvajsetih ne morejo razmišljati o svoji prihodnosti, zato je zanje veliko darilo, da lahko skupaj najdemo možnost, kako misliti prihodnost sebe in drugih, ki ne bo militantna, ki ne bo agresivna, ampak bo ljubeča, čuječa in ljubezniva. Vedno znova me očarajo, ko pridejo k nam z vsega sveta, zato da bodo bivali skupaj in ustvarjali skupnost, ki bo varna in za vse vključujoča.
Odločno si se tudi javno izrekla proti vojni – proti 5 odstotkom za oboroževanje, investiranje v orožarsko industrijo.
Sprašujem se, kako se lahko o toliko denarja, ki ga nikoli ni bilo za šolstvo, socialo, umetnost ipd., medtem ko še niti dva odstotka nista stopila v veljavo, tako zlahka z danes na jutri že pogovarjamo o petih odstotkih. V Sloveniji smo majhen otok svobode, kjer se vsaj o nekih stvareh lahko glasno izrekamo. Imamo nevladne organizacije, na katere se lahko zanesemo. Vsakič znova …
Kadar govorimo o pticah, točno vem, na koga se lahko obrnem. Vsaka ptica ima pri nas svojega človeka. Vsaka reka ima svojega človeka. Vsak umetniški izraz ima svojega človeka – in to me pomirja, ker vem, da mi ni treba vseh bojev izbojevati sama, ker imamo res veliko ljudi, ki bojujejo veliko bojev, žal, zato, ker jih morajo.
Kaj ta hip počnejo ti ljudje? Ti ljudje podpisujejo peticije proti ukinitvi oziroma zmanjšanju sredstev za program Leader, ki je edini program, ki se res ukvarja s podeželjem. Kaj to pomeni? Če se podpisujejo že peticije, je že znano, da se bo tukaj rezalo. Seveda se bo rezalo najprej na podeželju …
Podpisujemo peticije za programa Obzorja in Life – edini program kjerkoli na svetu, ki se ukvarja z biotsko pestrostjo in z varovanjem narave. Potem se podpisujejo peticije za program Erasmus plus – evropska solidarnostna enota, ki je delo z mladimi, se pravi, se bo rezalo tudi tam. Jasno, da bodo tam rezali, ker v vojsko ne pošlješ starih, ta mlade pošlješ, kajne? Seveda, če bomo dali pet odstotkov za oboroževanje, bomo imeli tanke, zato potrebujemo tudi nekoga, ki jih bo vozil.
In vse to so področja, ki delajo naša življenja še kolikor toliko vzdržna.
Spraševala: Marjana Lavrič
Celoten pogovor lahko preberete v reviji Sensa avgust/september 2025; v prodaji od 1. avgusta
