Preberite navdihujočo zgodbo o slonu, ki se vse življenje ne osvobodi količka, na katerega je priklenjen. Zakaj? Uspešni argentinski pisatelj Jorge Bucay v svoji prvi slikanici s pretanjenim občutkom išče odgovor na to vprašanje. S pravljico vlije pogum otrokom – pa tudi odraslim – da nikoli ne nehajo poskušati in da se nikoli ne vdajo.
Ko sem bil majhen, sem rad hodil v cirkus. V njem so mi bile najbolj všeč živali. Meni je bil najbolj všeč slon, ki je bil, kot sem izvedel pozneje, ljubljenec vseh otrok.
Med predstavo je ta velika žival razkazovala svojo težo, velikost in neverjetno moč … a po predstavi in vse do trenutka, ko je ponovno stopil na oder, je imel slon eno nogo z verigo priklenjeno na količek, zabit v tla.
Količek je bil majhen kos lesa, zapičen le nekaj centimetrov globoko v tla. In čeprav je bil nanj privezan z debelo verigo, je bilo očitno, da bi žival, ki je s svojo močjo z lahkoto izdrla drevo s koreninami vred, zlahka izpulila tudi količek in pobegnila.
Še vedno ne razumem, kaj ga je zadrževalo? Zakaj ni zbežal? Ko sem bil star pet ali šest let, sem še verjel, da so odrasli pametnejši. Zato sem vprašal učitelja, starše in teto, v čem je slonova skrivnost. Eden med njimi mi je pojasnil, da slon ne pobegne, ker je udomačen. Tedaj sem vprašal, kar je bilo na dlani: “Zakaj pa je priklenjen, če je udomačen?” Ne spomnim se, da bi dobil kak uporaben odgovor.
Sčasoma sem pozabil na skrivnost slona in njegovega količka … in se nanjo spomnil šele, ko sem srečal koga, ki se je spraševal isto kot jaz. Pred nekaj leti pa sem na srečo le naletel na nekoga, ki je bil dovolj moder, da je našel tudi odgovor: Cirkuški slon ni pobegnil, ker je bil na podoben količek priklenjen že vse od najzgodnejšega otroštva.
Zaprl sem oči in si predstavljal nebogljenega, komaj rojenega slona, priklenjenega na količek. Prepričan sem, da je tedaj slonček vlekel, potiskal in se trudil, da bi se osvobodil. A kljub vsem njegovim naporom mu to ni uspelo. Količek je bil takrat zanj premočno zabit.
Prisegel bi, da je utrujen zaspal in naslednji dan znova poskusil, pa tudi dan potem in še naslednji dan … Dokler ni nekega dne, nekega zanj groznega dne, sprejel svojo nemoč in se vdal v usodo.
Veliki in močni cirkuški slon ne pobegne, ker verjame, da tega ne zmore. V spomin se mu je vtisnila tista nemoč, ki jo je začutil kmalu po rojstvu. In najhuje je, da se nikoli več ni resno vprašal o tem spominu. Nikoli … nikoli več … ni ponovno preizkusil svoje moči …
“In tako tudi je, Demián. Vsi smo malo podobni temu cirkuškemu slonu: po svetu hodimo priklenjeni na stotine količkov, ki omejujejo našo svobodo. Ker smo nekoč, ko smo bili še majhni, poskusili in nam ni uspelo, živimo v prepričanju, da številnih stvari ‘ne zmoremo’. V tem smo podobni cirkuškemu slonu: v spomin smo si vtisnili ne zmorem … ne zmorem in nikoli mi ne bo uspelo. Zrasli smo s tem sporočilom in ga ponotranjili, zato se nikoli več nismo skušali osvoboditi količka. Mislimo, da je največ, kar lahko storimo, da občasno začutimo verigo, z njo zarožljamo, skrivaj pogledamo količek in pomislimo: Ne zmorem in nikoli mi ne bo uspelo!”
Jorge je za nekaj časa umolknil, potem pa je prišel bliže, sedel na tla pred menoj in rekel: “To se ti je zgodilo nekoč, Demián. Omejuje te spomin na nekega drugega Demiána, ki ni zmogel in ki ga ni več. Edini način, da izveš, ali zmoreš, je, da znova poskusiš z vsem svojim srcem … Z vsem svojim srcem!”
PRIKLENJENI SLON Jorge Bucay (Mladinska knjiga)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
