Nič ne gre v nič. Vsaka stvar ima svoj pomen, vsak trenutek ima svojo vrednost, vsak dogodek ima svojo vlogo, vsako stanje svojo realnost. Vse ima svojo razsežnost in svoje mesto v svetu.
Življenje nenehno teče naprej. Čas leti mimo nas. Veliko stvari in dogodkov pozabimo ali o njih ne razmišljamo. Pride pa ta trenutek, ko se ustavimo in se ozremo nazaj … Spomnimo se vseh za nas pomembnih reči, vseh, ki so nas tako ali drugače zaznamovale ali se nas dotaknile. Spomnimo se vseh nam pomembnih dogodkov, situacij, dejanj, čustev ... ljudi. In kakor se v tistem trenutku počutimo, tako tudi ocenimo lastno življenje: naše življenje se nam zdi takšno, kakršno je ob prelivu naših spominov naše počutje. Smo, česar se spomnimo, in smo na način, kako pomnjeno doživljamo.
Življenje je krhko in trdo, nežno in grobo, polno in pusto, vedro in turobno, lahkotno in mučno ... Življenje je takšno, kakršnega vidimo mi; je takšno, kakršni smo mi. Mi dajemo življenju življenjskost. (Čeprav nas brez življenja ne bi bilo.)
Zunanji svet moram vedno naprej dobro ‘prežvečiti’, da ga lahko ‘prebavim’.
Nič ne gre v nič. Vsaka stvar ima svoj pomen, vsak trenutek ima svojo vrednost, vsak dogodek ima svojo vlogo, vsako stanje svojo realnost. Vse ima svojo razsežnost in svoje mesto v svetu.
Vse je ustvarjeno po meri. Toda – po čigavi meri? Je človek res merilo vseh stvari??
Raja na Zemlji ni. Ker bi bil v njem človek še vedno človek.
Preostanek je toliko pomembnejši, kolikor bolj je bil pomemben njegov izgubljeni del. Drugače povedano: vrednost preostanka se meri glede na razliko do njegove izgubljene (in nikoli povrnjene) celote.
Živiš, kolikor čutiš, da ti življenje pripada; da je tvoje, in to toliko bolj, kolikor bolj ‘ga imaš’ za svojega! Zato je samomor zadnja točka na odklonu lastnega bivanja, ko se človek maksimalno, dokončno odtuji od življenja oziroma ga ne prepozna ali ga noče prepoznati in ga ne more ali noče več sprejeti za lastno.
Nihče pa ne more živeti življenja, v katerem se ne prepozna več, ali v katerem se noče več prepoznati. Čisto nasprotje takšnega stanja – povsem druga skrajnost, ’zadnji protipol’ samomora, tj. radikalnega zavračanja bivanja –, pa je bivati v vsem in z vsemi: ‘izgubiti’ svoj jaz v celosti eksistence. To je morda tisto, kar mistiki imenujejo poenotenje z Bogom: gre za stanje, ko prepoznaš, da si vse, kar si bil, kar si in kar nisi; da si, hkrati tako grešnik kakor svetnik, tako zločinec kot tudi mučenik; skrajnost dobrega in skrajnost zla ter ‘vsega vmesnega’. (Temu spoznanju se je v nekem trenutku ne nazadnje približal tudi Henry Miller v Rakovem povratniku ali pa Khalil Gibran s svojim razumevanjem popolnosti ... In še marsikdo.)
Zgodbe vseh velikih ljudi so tudi eden izmed dejavnikov, ki na neki način osmišljajo moje življenje; vem, da so njihove zgodbe zgodbe življenja, saj se z njimi razpirajo raznolikost, širina in globina življenja samega.
Rojstvo nam je dano od življenja, prav tako smrt. A šele mi, in zgolj mi, življenju dajemo in odvzemamo življenje!
Niham med Schopenhauerjevo in Leibnizevo idejo o svetu in postajam vse bolj ukoreninjen v misel, da je naš svet oboje: tako eden najboljših možnih svetov kot tudi eden najslabših možnih svetov – rekel sem: mi dajemo življenju življenje!
Morda me od vsega na svetu in v življenju najbolj navdušuje volja: volja do bivanja, volja do moči in – predvsem – volja do transcendence! Volja po pre-seganju samega sebe in volja po do-seganju Transcendence!
Vsaka izguba v življenju dodeli mesto nečemu drugemu.
Vselej je bolje biti eden tistih, katerih zmožnosti so večje od ambicij; kajti tisti, čigar ambicije presegajo zmožnosti, se lahko kaj hitro znajde v nevarnem položaju lastnega obupa, prežetega z nesamozavestjo in nezadovoljstvom, občutkom tragične usode, vse dokler ne bo svojih ambicij ‘prilagodil’ svojim zmožnostim (kar pomeni, da se jim bo (delno) odpovedal oziroma da jih bo žrtvoval) – ali pa, seveda, se potrudil razširiti in poskrbeti za zmožnosti tako, da bodo kos njegovim ambicijam.
Tam pa, kjer so (z)možnosti večje od ambicij, človek ne bo občutil in (u)trpel tako hudega osebnega pomanjkanja. Podobno velja za razmerje med okoliščinami in osebnostjo: posameznik, čigar osebnost ‘prerašča’ okoliščine, ne bo občutil tako velikih duševnih posledic, kakor če bi se zavedal, da mu okoliščine ponujajo več, kot lahko doseže sam. Laže je prenesti neuresničenost sveta kot lastno neuresničenost.
Obstajajo trije svetovi: naš notranji svet (svet naših najglobljih vrednot, predstav in prepričanj), posredovani svet (svet, ki ga motrimo in tolmačimo) ter zunanji svet, v smislu objektivne resničnosti, ja, svet na sebi.
Bodimo do neke mere skeptični, pa se previdno izrazimo, da so sicer stopnje ontološkosti teh treh svetov nekoliko vprašljive, toda vseeno jim dodelimo naslednja mesta: naj bo ontološko najmočnejši status dodeljen zunanjemu svetu, torej svetu na sebi, kakršen je oziroma kakršen naj bi bil, najobjektivnejši, onstran naših percepcij, onstran pojavnega sveta (bodisi da je to čista volja (Schopenhauer) bodisi stvar na sebi (Kant) ali kaj podobnega).
Torej naj bo ta svet na sebi, svet, kakršen je, abstrahiran naših pogledov, mnenj, abstrahiran naše subjektivnosti – svet, ki je marsikomu samoumeven, za marsikoga pa je največji absurd – ‘ontološko najmočnejši’. Drugo mesto ‘ontološke jakosti’ zavzame posredovani svet, svet pojavov, torej svet, kakršnega vidimo s svojimi očmi, s svojo zavestjo.
Na tretje mesto, torej ontološko najšibkejše, pa postavimo naš notranji svet. Zdaj pa: če smo statuse na podlagi ‘ontološke jakosti’ razdelili po naslednjem vrstnem redu: zunanji svet, posredovani svet, notranji svet; pa ti svetovi po svoji funkcionalnosti zavzemajo ravno nasprotni vrstni red: nam vselej najbolj resničen in prepričljiv je naš notranji svet, potem posredovani svet in nazadnje zunanji, svet na sebi (do katerega tako rekoč sploh nimamo neposrednega dostopa). Kaj opazimo: tako po ‘ontološki jakosti’ kakor tudi po ‘funkcionalni jakosti’ ostaja posredovani svet v ‘sredini’. In morda je to navsezadnje tudi edini svet, vsem skupen, čeprav za vsakogar svojevrsten, drugačen.
Noči so čarobne takrat, kadar omamljajo duha; a lahko so strašne takrat, ko burijo duha: v obeh primerih se moramo spomniti zore ... Saj se nam znajo takšne noči zazdeti večne oziroma nikoli minljive ... pa to niso.
Vselej takrat, kadar sem resnično spoznal neskončnost samega sebe – in tako samega sebe še najbolj doumel – ter neskončnost življenja – in tako o njem še največ izvedel – sem vztrepetal ob nečem, česar nikakor ne morem zajeti v eni sami besedi. To spoznanje je bilo takšno, da je zbudilo občutek mešanice vseh občutkov, ki jih človeško bitje premore. In tako je bilo to notranje stanje čudovito in strašno in strašno čudovito in čudovito strašno; trenutno in večno in večno trenutno in trenutno večno.
Ne bi zmogli skrajnosti v duhu, če se ne bi soočali s skrajnostmi v stvarnosti. Toda postavi se vprašanje: kje se skrajnosti najprej začnejo, v dejstvih zunanjosti ali v notranjosti duha? Duh je iz življenja, a hkrati od življenja drugo. Toda, kakor ni življenja na sebi, ni tudi duha na sebi. Ali: duh na sebi je vselej za življenje in do življenja, kot je življenje na sebi vselej za duha in do duha.
Vsako popotovanje je predvsem potovanje k samemu sebi. V svojem bistvu je vsako resnično potovanje tudi notranje potovanje. A tudi obratno: notranjo odisejo duše krepi in določa človekovo potovanje po svetu. (Dober primer takšnega vzajemnega učinkovanja najdemo v življenjski zgodbi muslimanskega misleca in mistika iz 12. stoletja, Abu Hamida Al Ghazalija).
Da neko mesto ali deželo resnično doživiš, ni toliko odvisno od časa, ki ga tam preživiš, niti od stvari in ljudi, s katerimi se srečuješ, temveč predvsem od intenzivnosti občutenja samega ‘duha’ mesta ali dežele; to pa se lahko zgodi tudi v enem samem dnevu. – V ta namen so potrebne medkulturna tankočutnost, dovzetnost in eksistencialna odprtost.
Življenje je skrb: skrb zase, skrb za druge, skrb za življenje samo. Šele v tej skrbi – in ne v volji do moči – se življenje povsem izpolni.
Življenje me je naučilo, da sprejemam vse mogoče in da verjamem v nemogoče.
Zapisujem življenje, ki me piše.
Največje prevare so tiste, ki so na videz najbolj podobne resnicam!
V človeku, v katerem vre življenje, bo vsakdo prepoznal življenje zase; vsak bo videl življenje, ki predstavlja njemu samemu življenje. Gorečneži niso polovičarji!
Misel giba resničnost in kolikor čistejša je misel – najčistejša, ultimativna misel je vedno onkraj sebe, saj prerašča v voljo – toliko resničnejša je resničnost!
Kljub vsemu ljubi življenje! Nauk življenja je močnejši od pridige (raz)uma. Rečeno drugače: dejanje je odločilnejše od znanja. Še drugače: ena sama velika osebna izkušnja je večja od vsote vse neizživete vednosti. In: zgodba doživetja je daleč pred fragmenti razmišljanja.
Svetnost sveta in življenjskost življenja sta stkani iz metafizičnosti in celo iz transcendence.
Zgodovino sveta spoznaš najbolje takrat, ko spoznaš zgodovino duha (navkljub predpostavki, da je prva veliko starejša od slednje).
Zaupanje Transcendenci in predanost Bogu sta največji potrditvi življenja in največji pritrditvi življenju. Bog je zame tisto brezpogojno samega bivanja in brezpogojno v meni. Toda: kaj bi Bog brez sveta? Kaj bi sama Transcendenca brez človeške eksistence? ’Onstranstvo’ in ’tostranstvo’, ideja in bivajoče, brezpogojno in pogojeno, zavest in resničnost se metafizično nujno dopolnjujejo.
Koliko posameznikov je v zgodovini človeštva na vse pretege poskušalo na različne načine ujeti življenje: filozofi v svojih sistemih, umetniki v svojih mojstrovinah, mistiki v svojih kontemplacijah, hedonisti v nasladah čutov, znanstveniki s svojimi raziskavami – na vse pretege so ga poskušali zaobjeti, dokončno razumeti, dokončno spoznati, da, celo dokončno upravičiti ali uničiti! A kako gibko se je mimo vseh izmaknila največja resnica: življenje je neulovljivo! Ko smo že prepričani, da smo ga dokončno ujeli, smo mu vselej v najboljšem primeru le za petami.
Življenje bo ostajalo vedno pred nami, spretno izmikajoč se naši mreži spoznanja in našim ‘osvajalnim lovkam duha’, vseeno, s kakšnimi napori si ga bomo prizadevali osvojiti. Življenje je vedno že svoj ‘pod’ in svoj ‘nad’ – svoj ‘onstran’: življenje je transcendenca!
Najbližji si življenju takrat, ko postajaš kakor življenje samo: enoten v svoji raznolikosti, združen v svoji različnosti, celoten v svoji razdvojenosti, sklenjen v svoji razbitosti, uglašen v svoji mnogoterosti, povrnjen vase iz svojih odtujitev – pomirjen v lastnih ekstremih!
Kadar ne najdem miru pred svetom, se umaknem v razmišljanje. Kadar v razmišljanju ne najdem miru, se umaknem v naravo. In četudi me narava napelje na razmišljanje, je to zdaj drugačno razmišljanje, takšno, ki blaži, tolaži in pomirja.
Človekovo življenje je bivanje z neizmerno težo. Včasih je ta teža lahkotnost samega življenja.
In čemu sem v življenju navsezadnje najbolj hvaležen, če ne ravno usodi, ki mi je namenila spoznati tako vsa temna brezna kakor tudi vse svetle višave lastne duše?
Kdor globoko doživlja, prej ali slej spozna, da je samo življenje večje od vsega, kar se v življenju zgodi.
Ne želim vedno obvladovati življenja; včasih želim biti od njega obvladan. To ni šibkost! To je posebna moč, dvignjena iz spoznanja, da je samo življenje transcendentno v svoji imanenci, in da sam nimam vedno prav. V svojem bivanju rad puščam razpoko, skozi katero bi lahko vstopile skrivnosti in nepredvidljivost ...
Kaj pomeni to, da imamo samo eno življenje? Eksistencialno to ne pomeni preprosto dejstva, da samo enkrat živimo, temveč pomeni odločitev za lastno življenje! Vprašati se je namreč treba: koliko se zavedamo enkratnosti in edinstvenosti življenja in ali se zares odločimo za svoje življenje, ki je eno?
Navznoter, v nas, vodijo poti v svet, k življenju; iz naše notranjosti k zunanjemu. In kadar tako iz svoje najgloblje notranjosti zremo in odkrivamo najpovrhnejše tega sveta, te zunanjosti – takrat smo v resnici že zelo blizu samemu bistvu. Bistvo sveta je že sama pojavnost sveta, ugledana iz naših globin.
Mar ni najhujša tragedija življenja – paradoksno – ravno v tem, da prenese vse; prav vse, celo največje tragedije?! Življenje prenese tudi samo sebe in se tako tudi že vselej dviga nad samim seboj. Toda – se ne odpravlja s tem tudi tragičnost življenja kot taka? Ali pa se morda tako ravno vzpostavlja in ohranja? Življenje je skrivnost.
Pričujoče besedilo je bil prvotno objavljeno v delu Raida Al - Daghistanija: Odsevi in sledi (Ljubljana 2009)
- Preberite si še: MEDGENERACIJSKE TRAVME: Ste podedovali čustveno travmo od svojih prednikov? In kako prekiniti vzorec?
Novo na Metroplay: Razlike med Slovenijo in ZDA ter kako do sanjske službe? | Elvi Rwankuba
