Ne želim si nazaj, a ne vem, kako naprej

3. 8. 2020
Deli
Ne želim si nazaj, a ne vem, kako naprej (foto: profimedia)
profimedia

Ko izgubimo in ne vemo, kako nadaljevati... 

Velika izguba. Izguba ljubezni. On je odšel. Ona je odšla. Izguba sebe. Izguba duše in celotne biti.

Mislim, da ga ni človeka, ki ne bi v življenju vsak enkrat nekaj izgubil.

Strto srce, ki je na videz deluje nepopravljivo. Izpuhtele so sanje in vse želje. Bili smo izigrani, ponižani, razočarani in nato še – zavrženi kot stara igračka, katere se je otrok naveličal. Srce, razbito na koščke, svet, uničen in puščoben. Vse, kar nam je bilo ljubo, nam je bilo odvzeto. Ostale so travme, ki nas preganjajo v temnih nočeh. Rane, ki nas spominjajo na bolečo preteklost.

A želim ti povedati, da s teboj ni nič narobe. Nisi kriv/a. Prav ničesar slabega, kar se ti je zgodilo, si nisi zaslužila. Za to nisi prosil/a. Nisi si zaslužil/a bolečine. Nisi si zaslužil/a trpljenja. To, kar se ti je zgodilo, si nisi nikoli predstavljal/a, da se lahko zgodi. A vendar se je. Bil/a si ranjen/a.

In sedaj si tukaj. Sedaj sva tukaj.

Sedim na robu postelje. Sama sem. Ne vem, kako nadaljevati. Poskusim se zamotiti z vsem, kar lahko, samo, da ne rabim čutiti te bolečine, ki me spremlja kot temni oblak na nebu. Ne želim si nazaj, a ne vem, kako naprej. Želim si splezati iz te luknje in ohraniti sebe na svetlobi.

Tukaj si ti. Trudiš se, tako presneto se trudiš. A še zmeraj se te nekaj oklepa in te ne izpusti. Nekaj večjega od tebe in mene. Opominja te na to, kaj si izgubil in kako nikoli več ne bo isto, kot je bilo.

Ampak to je dobro. To je odlično. Ne želimo si tistega, kar je bilo. Še stari japonski pregovor pravi, da če predolgo gledamo v vzvratno ogledalo, se lahko zaletimo.

A vseeno se bojim. Bojim se svojih misli. Strah me je, nočem živeti na takšen način. Koliko je tega, česar še zmorem prenesti? A se bojiš tudi ti?

V vsej tej mlaki čustev pozabim na eno zelo pomembno stvar. Če se želim premakniti naprej in znova vzljubiti življenje na nov način, se moram spopasti tudi z demoni. Le tako se lahko zacelim. Le tako se boš zacelil/a tudi ti. Želim si, da bi obstajale bližnjice in lažje poti. Toda le-teh, ni.

Tudi bolečina je del naših življenj in prav tako sprejeta si želi biti, kakor vse ostalo, kar imamo. Naj pride, če mora. Najverjetneje ima namen. Prav gotovo ga ima.

Pogledam se v ogledalo in si rečem: »To sem jaz. Sem strta, zmedena in izgubljena. Toda našla bom način, da se spravim iz te zagate.«

Travme, ki smo jih doživeli, morda res niso bile naša krivda, toda naše celjenje je naša odgovornost. To je najmanj, kar si lahko podarimo. Naša odgovornost je, da naredimo prvi korak v novo neznano. In nato drugega. Tretjega. Naša odgovornost, da se soočimo s skritimi, temnimi deli sebe, ki smo jih zanikali in potlačili. In se nato vzdignemo. Zapustimo strahove in se kakor plevel razrastemo v čisto ljubezen. Da postanemo svetloba, ki sije v nas in iz nas.

Naša odgovornost in naloga je, da se spremenimo. Da se preoblikujemo. Da se razvijemo. Da zrastemo.

Sedim na postelji. Vrtenje v krogu mi nič ne pomaga. Nihče mi ne more vzeti bolečine nazaj. Toda tudi nihče mi ne more vzeti svojega miru. In samo od mene je odvisno, ali si ga bom uspela izboriti nazaj. In nekaj v meni mi govori, da je mogoče prav vse. Na koncu si moramo zapomniti le eno stvar – nismo prišli na Zemljo, da bi ostali nedotaknjeni. Brez prask in umazanih hlač. Naš namen nikoli ni bil le mirna plovba po še bolj mirnih vodah. Kajti nikoli se ni šlo za (samo) za cilj.

Zmeraj je (in zmeraj bo) potovanje vredno več kot vsi cilji tega sveta. Kako nas pot zdela, spremeni, rani, motivira, navdihuje… in najpomembneje, kako se mi na to odzivamo.

Torej, kaj bo? Ali bomo junaki ali žrtve naših lastnih zgodb?

Ne boj se.

Nina Kirbiš

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez