Zapisi človeka, ki se pogovarja z "Bogom", so številnim pomagali, da so se začeli ukvarjati z duhovnostjo. S svojimi knjigami in uvidi, ki so posledica njegovih neobičajnih izkustev, še vedno navdihuje ljudi. Od njega se lahko naučimo, kako iskati smisel in prepoznati božansko v sebi.
Prvi del knjige Pogovori z Bogom: Nenavaden dvogovor je Neale Donald Walsch objavil leta 1995 in naletel na različna mnenja bralcev. Številni so bili očarani in presunjeni, nekateri pa so bili zgroženi. Knjiga je kmalu postala knjižna uspešnica, skupaj z desetimi novimi zvezki iz istoimenske zbirke, ki so sledili. S številnimi knjigami in dokumentarnimi filmi, ki jih je posnel, je vplival na življenja mnogo ljudi po vsem svetu. Zaradi svojega dela in vpliva svojih učiteljev, med katere se uvrščajo Mooji, Deepak Chopra, Eckhart Tolle in drugi, Walsch verjame, da je v zadnjih letih človeštvo doživelo manjši napredek v evolucijskem procesu, kar se kaže v odkrivanju novih in globljih načinov razumevanja sebe, življenja, Boga in našega bivanja na Zemlji.
Pred približno 26 leti ste začeli pisati svoje pogovore z Bogom in od takrat s svojimi knjigami navdihujete ogromno ljudi. Kako ste odkrili, da se pogovarjate z Bogom?
Začelo se je tako, da sem slišal misli in besede, ki so bile pravzaprav odgovori na vprašanja, ki sem jih postavljal samemu sebi: kaj moram narediti, da bi živel dobro; kaj sem naredil, da si zaslužim življenje, v katerem se moram nenehno boriti in trpeti? V tistem obdobju sem imel družinske in poslovne težave, bil sem bolan, razočaran in obupan, obenem pa nisem imel niti strehe nad glavo. Vprašal sem se, zakaj moram tako trpeti, in začel sem si zapisovati odgovore. Pisal sem kot po nareku. Seveda sem se sprva vprašal, kako je to mogoče, in marsičesa nisem razumel. Toda na vsako vprašanje, ki sem ga postavil, sem dobil zelo jasen odgovor. Odgovori so se pojavili takoj, še preden mi jih je uspelo zapisati v malo rumeno beležko, ki sem jo imel na mizi. To se je pretvorilo v dolg pogovor v obliki vprašanj in odgovorov. In tako sta nastali moji prvi dve knjigi.
Neale Donald Walsch
Kako ste slišali odgovore Boga, kot občutek, dražljaj, glas ali kaj drugega?
Najprej sem nad svojim desnim ramenom slišal glas, ki je govoril z mano. Seveda sem bil zelo presenečen. Slišal sem zelo resničen, nežen glas. Tih in blag. Moški glas me je vprašal: »Neale, želiš resnično slišati odgovore na svoja vprašanja ali si le zagrenjen?« Odgovoril sem mu: »Če imaš odgovore na moja vprašanja, bi jim z veseljem prisluhnil.« In v tistem trenutku je ta glas, ne vem, kako naj to pojasnim, nekako prišel v mojo glavo in ni bil več glas zunaj mene, ampak notranji glas, kakor da bi bil glas mojih misli, vendar je bilo zelo jasno, kaj mi govori. Takrat nisem nameraval napisati knjige o tem, saj sem to doživljal kot zelo osebno izkušnjo.
Kako prepoznate razliko med sporočili in odgovori Boga ter lastnimi mislimi?
Od začetka mi je bila ta razlika jasna, ker sem dobival odgovore, za katere si nisem niti v sanjah predstavljal, da so mogoči. To so bili odgovori, ki jih nisem nikdar slišal, niti si jih nisem predstavljal, prebral ali jih videl. Navedel bom primer, ki se me je globoko dotaknil. Bog mi je na samem začetku rekel: “Deset zapovedi ne obstaja.” Bil sem šokiran. Pred tem namreč nisem slišal ničesar podobnega, niti v okviru religije, ki sem ji pripadal v mladosti – bil sem katolik –, niti v katerikoli drugi verski literaturi nisem zasledil česa podobnega. In ko sem prosil Boga, naj mi to pojasni, me je vprašal: “Komu bi ukazoval, če ne obstaja nič drugega razen mene, če je vse Eno in vse stvari obstajajo kot del iste celote? Zakaj bi kogarkoli kaznoval, če moji ukazi ne bi bili izpolnjeni? Glede na to, da sem vse, kar obstaja, imam vse, kar obstaja, in lahko ustvarim, karkoli hočem, zakaj bi komurkoli ukazoval?” Bil sem popolnoma razorožen in takrat sem dojel, da odgovori prihajajo iz božanskega izvora modrosti, ki živi v vsakem od nas. Rekel mi je: “Znal boš prepoznati izvor božanskega, ker so moja sporočila vedno besede miru, radosti, ljubezni in svobode, brez strahu in omejitev. Če tvoji občutki in misli vsebujejo negativen vidik, strah, omejevanje ali dvom, to ne izvira iz božanskega izvora v tebi, temveč iz tvojih spominov, tvojega uma ali nečesa, kar si se naučil v preteklosti.”
Mislite, da lahko vsakdo sliši Boga? Zakaj imamo drugi več težav s tem? Kaj preprečuje povprečnemu človeku, da se odpre in se začne pogovarjati z Bogom?
V vseh najinih pogovorih mi je Bog vedno povedal, da nisem edini, ki lahko govori z njim. Rekel mi je: “Ne domišljaj si, da si nekaj posebnega, ker nenehno govorim vsem ljudem. Ključno vprašanje ni, komu govorim, ampak kdo me lahko sliši.” Povprečen človek ne sliši Boga, ker je vpet v svojo kulturno dediščino, kar imenujem kulturna zgodovina, to je zgodba, ki je nastajala tisoč let skozi zgodovino človeštva. Zanjo je značilno prepričanje, da je Bog tam nekje, medtem ko smo mi spodaj, in med nami ne obstaja povezanost. To je vrsta teologije, ki temelji na ideji, da je Bog nekaj, kar je zunaj nas, medtem ko ljudi, ki se pogovarjajo z Bogom, obravnava kot norce in heretike, ki si izmišljujejo stvari, saj obstaja globoko zakoreninjeno prepričanje, da se Bog ne pogovarja z običajnimi ljudmi.
Kako je mogoče v materialnem svetu živeti duhovno, srečno in izpolnjeno?
Vsak od nas nosi v sebi odgovore na štiri osnovna vprašanja v življenju:
1. kdo sem v resnici (v kozmičnem, najvišjem smislu življenja, ne glede na vloge, ki jih živimo v vsakdanjem življenju)?
2. kje sem v svojem življenju zdaj, v tem trenutku (pri tem nimam v mislih geografskega položaja, ampak se moje vprašanje nanaša na to, kar doživljam)?
3. zakaj sem tukaj, kjer sem, kakšno izkušnjo moram doživeti zdaj?
4. kaj lahko naredim s tem, kakšna priložnost se mi ponuja s to izkušnjo, kaj se moram naučiti?
Vsakega izmed nas Življenje poziva k temu, da popolnoma sprejme svojo resnično identiteto, hkrati pa postavlja pred nas izziv, da si dovolimo biti in odkrivati, kdo smo. Med iskanjem odgovora na vprašanje, kdo sem v resnici, se moramo vprašati tudi, ali smo samo telo, um in duša ali vse to samo posedujemo? Vprašati se moramo, kdo je ta 'jaz', ki ga posedujeta telo in um. To so vprašanja, ki jih globlje raziščemo na mojih seminarjih. Moj namen je poiskati odgovor, ki bo imel resničen pomen v kontekstu našega življenja in bo sprožil praktične posledice ali spremembe v našem vsakdanjem življenju. Ne želim iskati hipotetičnih odgovorov, ampak je pomembno, da najdemo praktične, koristne odgovore, s katerimi lahko poglobimo svoje človeško izkustvo in izboljšamo svoje življenje.
Lahko razložite, kako uporabiti doživljanje svojih čustev kot namero, in ne kot reakcijo prinaša zaključek, da vsak od nas namerno izbere vsako svoje čustvo?
V resnici mi izbiramo svoja čustva, in sicer izključno na temelju podatkov, ki jih ima naš um o naših izkustvih iz preteklosti oziroma glede na to, kako se spominjamo svojih izkustev. Naš um procesira in obdeluje vsako naše izkustvo in pri vsakem novem izkustvu se sklicuje na pretekla izkustva. Na temelju teh izkustev nam predlaga reakcije na nova, sedanja izkustva. Reakcije so naša čustva in občutki. Pojavijo se ob vsakem izkustvu – kot je deževen dan, prometna nesreča, razpad dolgoletne zveze ali smrt bližnje osebe. O vsem tem razmišljamo na določen način in se zelo hitro odzovemo, samodejno, izključno na podlagi informacij, ki jih ima naš um. Toda duhovni mojster ravna drugače – preprosto poveča število informacij, ki jih ima um, in sicer tako, da posega tudi po informacijah, ki jih poseduje njegova duša. Tako ima nenadoma veliko več možnosti, na podlagi katerih lahko izbere svoj odziv. To nam omogoča, da vidimo svoja izkustva z drugačnega vidika, zato se lahko drugače odzovemo in se odločimo, kako se bomo počutili in katero čustvo bomo izrazili. To je tisto, v čemer se duhovni mojstri razlikujejo od drugih, ker so se naučili opazovati svoje življenje ne le s pomočjo uma, ampak s svojo dušo.
Zakaj se ljudje tako zelo bojimo sprememb?
Iz preprostega razloga: ker ne vemo, kaj se bo zgodilo. Sprašujemo se: “Kaj se bo zgodilo zdaj, bo to dobro ali slabo zame?” Včasih si ljudje želijo, da bi stvari ostale takšne, kot so, ker ne vejo, kaj bodo spremembe prinesle in kako se bo njihovo življenje spremenilo. Duhovni mojstri se ne bojijo sprememb, ker jim je popolnoma jasno, da se ne more zgoditi nič, kar ni dobro zanje. Verjamejo, da je vse, kar se dogaja, koristno za nas in da je vsaka sprememba sprememba na bolje. Recimo, če se povzpnemo na lestev in nam spodrsne ter pademo, se naučimo pasti. Ta izkušnja nas opomni, kaj vse moramo vedeti, kadar uporabljamo lestev. Razmišljanje, da se zaradi padca nisi naučil ničesar novega, je zelo omejeno. Iz vseh svojih izkušenj lahko potegnemo nekaj koristnega, zato je vsaka sprememba dobra za nas.
Kako lahko preprečimo strah pred novimi izkušnjami? Kako naj izstopimo iz znanega okolja in objamemo spremembe?
Strah pred spremembami lahko preprečimo tako, da pogledamo, kaj vse smo preživeli v svojem življenju, in si rečemo: “Preživel sem. Star sem 74 let in še vedno sem tukaj. Znam biti srečen, znam ljubiti, se smejati, jokati, kar je prav tako včasih dobro. Tukaj sem. Lahko se pogledam v ogledalo in vidim, da sem preživel vse, česar sem se bal.” Celo po smrti bomo imeli vse te izkušnje in bomo obstajali v obliki zavesti. Duhovni učitelji se tega zavedajo, zato se ne bojijo sprememb. Tudi običajni ljudje si lahko rečemo: “Ne glede na vse, kar se mi je zgodilo v življenju, sem še vedno tukaj.” Na svojih seminarjih rečem ljudem: “Ne glede na vse, česar se bojite, boste še vedno tukaj prihodnje leto. Edino pomembno vprašanje je, kako kakovostno boste do takrat živeli. Boste umrli zaradi skrbi in strahov ali se boste vprašali, kako lahko v tem letu drugim dajete radost in ljubezen? Če pa vas prihodnje leto ne bo tukaj, ker vas bo, recimo, povozil avtobus, zakaj se potem sploh obremenjujete s skrbmi – saj ne bo nič od tega več pomembno, ker vas ne bo tukaj. Vprašajte se, kaj je najbolj grozna stvar, ki se vam lahko zgodi.”
Če je nekdo v zelo težkem obdobju in trpi zaradi bolezni, je pomembno, da mu daste uteho in podporo. Takšne izkušnje lahko človeka vodijo do spoznanja, da obstaja širši vidik, s katerega lahko pogleda na svoje življenje, in na globlji način razume okoliščine, v katerih se je znašel. Morda boste takrat našli načine, ki vam lahko pomagajo zmanjšati trpljenje, čeprav ne boste mogli ubežati bolečini. Med trpljenjem in bolečino namreč obstaja velika razlika. Bolečina je fizično in psihično izkustvo, medtem ko je trpljenje sestavljeno iz naših misli o določenem stanju – trpimo, kadar mislimo, da se nam bolečina ne bi smela dogajati. To pomeni, da lahko občutimo bolečino in smo v težkem obdobju, vendar kljub temu ne trpimo. Če svoje izkušnje opazujemo v širšem kontekstu evolucije človeka, predvsem kot duhovna bitja, si lahko marsikaj olajšamo.
Čeprav veliko ljudi bere, razmišlja in govori o duhovnosti, je marsikdo zelo nesrečen. Zakaj?
Večina ljudi je nesrečnih, celo tisti, ki imajo denar, dobro družino in so izpolnjeni na poslovnem področju ali v ljubezenskih odnosih. Nesrečni so, ker ne razumejo, kaj se jim dogaja, in zanje življenje nima smisla. Pomembno je razumeti, da za naš um življenje nikdar ne bo imelo smisla. Če uporabljate um kot edini instrument, s katerim razmišljate o življenju, bo za vas vse nesmiselno. Ljudje so nesrečni, ker ne vedo, kdo so, kje so, zakaj so tukaj, kjer so, in kaj lahko naredijo s svojim življenjem. Nihče nas ni naučil, kako naj odgovorimo na tista štiri preprosta, vendar pomembna vprašanja. Odgovorov ne boste mogli najti v svojem umu, temveč v svoji duši.
Kako poteka vaš vsakdanjik? Kako živi človek, ki prijateljuje z Bogom?
Imam čudovito življenje. Živim v lepi hiši, imam čudovito ženo in dva prekrasna psa. Živim preprosto življenje, uživam v majhnih, preprostih stvareh. Bog mi je v najinih pogovorih rekel, da moje življenje ni življenje o meni, temveč o vseh, ki se jih je moje življenje dotaknilo, in o načinu, kako vplivam na življenje drugih. Zato v vsakdanjem življenju iščem trenutke, ko se lahko dotaknem drugih ljudi na najboljši možen način tako, da živim to, kar v resnici sem. Smisel življenja je pravzaprav v tem, da v vsakem novem trenutku znova iščem in odkrijem tisto, kar je najboljše v danem trenutku. Če doživim vsak nov dan tako in bodo imela moja izkustva smisel, bom živel izpolnjeno življenje in bom lahko zadnji dan na tem planetu rekel: “Eh, to je bila zabavna izkušnja!” Svojim otrokom sem povedal, naj bodo te besede zapisane na mojem grobu, ker na koncu odkrijemo, da so bila celo težka obdobja zabavna doživetja. Preživel sem jih tako, da sem odkril, kdo sem. Sebe odkrivamo skozi druge ljudi, med pogovori z drugimi in z dajanjem tistega, kar imamo v sebi. Poklicani smo, da smo to, kar smo, in širimo sporočilo drugim s svojim načinom življenja.
Preberite še:
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
