Vnukinja aleksandrinke Felicite, daljna sorodnica bratov Rusjan in 'varuhinja' Gregorčičeve dediščine. Mati slikarke, žena vodje reševalne postaje, hči ateista in verujoče matere. Glasna sredozemska ženska s skandinavsko konstitucijo in etičnim kodeksom. Samosvoja gledališka ustvarjalka, ki je Goriški vrnila tisto, kar je bilo od nekdaj njenega. Tako kot lahko izrazi samo umetnost.
Nnjenih avtorskih predstavah se vedno razprejo ista vprašanja: koliko smo pripravljeni tvegati pri življenjskih odločitvah, koliko opustiti zaradi okolice, strahu, odgovornosti do drugih, in kdaj ter kako prestopiti črto, ki nas loči od uspeha.
Odločitev je naša, cena, ki jo plačamo, pa vedno polna. Tole pa … o smislu njenega početja, intuiciji, vsakodnevnih čarovnijah, spominu in družini. O idejah, ki jih ujame med vožnjo z motorjem. Motivi njenega dela so tudi njeni – odhajanje, tujina, preseganje sebe, poezija. Ker je vse eno. Ker ji ni vseeno.
O delu, neprestanem delu, neprespanih nočeh in osebni svobodi – na dopustu je trenutno samo njen stanovanjski maček. In o zaupanju, da ti življenje vedno pokaže pravo pot, če jo le želiš videti.
Ja, čuda čudna, teh je v Nedinem življenju vsaj toliko kot v njeni otroški pravljici Čuda čudna, ki jo je ilustrirala hči Nina. Tega si ni v vednost in trajno modrost izmislila gospa Nanda iz Podlešnika, in čeprav se bere kot pravljica, je vse res.
Nekoč
Nekoč sta bila brata Rusjan, letalca in verjetno Nedina daljna prednika. Rdeče lase sta kot Neda imela samo v priimku, a v resnici si Neda ni na jasnem z družinskim drevesom in številom kolen, sta jo pa Edvard in Josip navdihnila za predstavo Eda – zgodba o bratih Rusjan.
Ta predstava je del tako imenovane Primorske trilogije, in ko trilogija še ni bila trilogija, je iz korespondence Nedine none nastala Štorija o Lešandrinkah ali Trieste – Alessandria Embarked.
Besede none Felicite, aleksandrinke, so nato odmevale v znameniti Aleksandrijski knjižnici. Od takrat, ko je Neda odprla vrč, je duh aleksandrink nenadzorovano ušel iz zgodovine. Neda ima rada zgodovino, kateri je še najbolj lastno ponavljanje. Ponovila se je tudi njej. Odločitev je vedno tudi ločitev, in teh je, ker hoče živeti svojo resnico, v njenem življenju poljubno mnogo.
Tretji del trilogije, predstava z naslovom Kdor sam do večera potuje skoz svet (Simon Gregorčič), je odrska postavitev vprašanja, s katerim se veliko ukvarja tudi sama: je mogoče sobivati z institucijami ali se je nujno proti njim boriti? Kako živeti med svetim in posvetnim, če je – vse eno?
V naravi človeka
Nobena obrazložitev nagrade in noben Nedin uradni potret ne zaobide Nedine očitne sredozemskosti. A Sredozemlje je prej kot geografsko-zgodovinski pojem stanje duha.
"Tudi jaz sem se imela za sredozemsko žensko, pred tremi leti pa smo bili na gostovanju na Švedskem, kjer so z mano po vsej sili vsi hoteli govoriti švedsko. Možu sem nato pripovedovala o Skandinaviji in lani sva se tja odpravila z motorjem. Zdaj sva oba zaljubljena v to deželo. Voziva se po deželi – so kmetije, češnje, krompir in drugo – zunaj pa mizica, cenik in lonček, pa ob cesti ne vozijo le Švedi. Tam na avtobus nikoli ne greš brez karte, vse čudno deluje. Sumim, da v takšni družbeni klimi vsi z veseljem plačujejo davke," začneva najin pogovor ob kavi iz kafetjere.
"Razmišljam, kako so Švedi postali to, kar so. Pa saj so potomci Vikingov, najbolj krvoločnega ljudstva. So se naveličali krvi? Če rasteš v egoistični družbi, ki gleda samo, kako je denar glavna stvar, da si luzer, če nimaš tega in tega, kako ni noben problem koga ogoljufati, zato, da boš ti imel več, še sam postaneš tak. V Skandinaviji je ogromno Balkancev, tistih tipičnih, do katerih mi gojimo določene predsodke, a tisti, ki so prišli tja, so postali popolnoma enaki drugim. V naravi človeka je, da si želi boljše življenje in boljšo družbo, boljše življenje pa imaš lahko samo, če so vsi okrog tebe zadovoljni in srečni."
Nedino …
… se začne 8. januarja 1967 v Šempetru pri Novi Gorici. Tam je porodnišnica …
"Tukaj začneva? Kar se mi zdi bistveno glede moje družine, je, da je moj oče ateist, ki je absolutno pustil vsa prepričanja mami, ki je zares verna, sploh pa je bila zelo verna njena mama, ki je bila aleksandrinka. Po mojem sem jaz takšna zaradi te dvojnosti. Oba sta imela isto filozofijo in iste ideale, le da je bila mama verna, oče pa ne. In to je bil v določenem obdobju, ko sem jaz ista vprašanja postavljala obema, problem. Moj oče ni nikoli govoril proti Cerkvi, samo rekel je, da tega ne verjame, videla pa sem, da je absolutno pošten. Zato se mi zdi, da vedno poskušam, tudi če se s kom ne strinjam, stopiti v njegove čevlje."
"Starša sta mi pokazala, da ima vsakdo svoje razloge za to, da je takšen, kakršen je. To ne pomeni, da se z vsem strinjam ali da me nič ne razjezi – če me vprašajo za mnenje, ga povem, se pa ne izpostavljam, ker se mi zdi, da lahko prepričam samo prepričane. Dopuščam absolutno možnost, da smo duše, verjamem v reinkarnacijo, duša pa je tukaj zato, da dobi neke izkušnje. Lahko si klošar ali najbogatejši človek na svetu, lahko si karkoli, to je tvoja izkušnja. Če tako gledaš, vidiš, da nima smisla, da sodiš."
"Vtikanje v tuja življenja se mi zdi neetično – vmešavanje na nobenem nivoju še nikoli ni prineslo nič dobrega, sploh pa mi ne vemo, zakaj so stvari takšne, kot so. Pač so. Ja, takšna sem prišla iz tistega družinskega sveta dvojnosti. In očitno je bila ta dvojnost plodna platforma za umetnost: sem igralka, režiserka, pisateljica, karkoli že sem, moja sestra je kiparka, ena sestrična je umetnostna zgodovinarka, ena pianistka, moja hči je slikarka, nečakinja filmarka, nečak pianist ... To je hecno. Končala sem AGRFT, se zaposlila v Mladinskem gledališču in tam sem, ojojoj, že skoraj dvajset let. Z Mladincem smo veliko prepotovali, meni je Mladinec super, ker je to posebno gledališče. Mislila sem, da bom vse življenje 'samo' igralka. A v nekem trenutku sem se zavedela, da sta velik del mene tudi pisanje in režija. V rokah sem imela nonino korespondenco, fenomenalen zaklad, ki je kričal po odkritju."
In nato so nonine besede po tolikem času odmevale v Aleksandrijski knjižnici.
"Tega si tudi sama nisem predstavljala v svojih najbolj drznih sanjah. Pa ne le to: Aleksandrija je ogromna, ko pa sem po razglednici našla hišo, v kateri je stanovala, sem ugotovila, da je naš hotel samo korak stran. Življenje je čudežno, se pa ne čudim več. To odpiranje nevidnih vrat se je začelo z Aleksandrinkami in zdaj, ko kaj delam, takoj začutim, ali se odpirajo ali ne. Po tej predstavi sem šla delati magisterij iz režije. Prijavila sem se z Rusjanom in bila sem prva, ki so jo na študij vzeli z diplomo iz igre. Malo pozneje sem dobila svojo prvo državno proslavo in od takrat sem režirala tudi precej prireditev in proslav. So pa to projekti za rane na želodcu. Še ko je vse mimo, en mesec v sanjah še vedno režiram, ker svojega uma ne morem prepričati, da je konec. Kakor koli, najdražje mi je, da lahko delam vse te stvari skupaj: pišem, režiram, igram. Precej leteča sem." Za nekoga, ki se piše Rusjan, to niti ni čudno.
Smisel umetnosti
"Ko sem pred leti brala Gomorro, sem na primer začutila globoko spoštovanje do Roberta Saviana. Tudi sama se namreč vedno sprašujem, ali ima to, kar umetniki delamo, smisel. V Sarajevu na primer so sredi največje bede dali ljudje nekaj denarja za gledališče. A mislim, da pri umetnosti ne gre za pobeg, ker umetnost ni zabava. Tu gre bolj za točno tvojo realnost, ki jo z umetnostjo vidiš drugače. Verjetno je to katarzično za ljudi."
"Umetnost lahko prinese olajšanje, lahko pa tudi neugodje, karkoli. Vzemimo Larsa von Trierja, ki ga obožujem. Ne, pravzaprav ga sovražim. On je zame res genij in se mu priklonim do tal, ker me zna tako sprovocirati. Ko sem gledala Dogville, me je spravil na rob, in ko sem šla iz kina, sem se zavedala, da sem neskončno srečna, da so postrelili celo vas z otroki vred. To je bilo nekaj let po vojni na Balkanu, ko nisem mogla razumeti, kako lahko kdo posiljuje in pobija – to so bili prej normalni ljudje, ne pošasti, in danes so spet normalni ljudje."
"To me je zanimalo tudi kot igralko, a nisem našla ne vzvoda ne načina ne vzgiba. Von Trier pa me je pripravil, da sem ob pokolu čutila olajšanje, in to jaz, ki sem čisti pacifist. Film me je spravil tako daleč, da sem razrešila to vprašanje. Resnica je, da imamo vsi v sebi temno plat. Kaj če bi kdo naredil kaj moji hčeri? Vsega bi bila sposobna, to vem od tistega filma naprej. In to je umetnost. Zato sem vesela, če s svojimi predstavami sprožim kakršen koli odziv. Takrat se mi zdi vredno, da vztrajam. Da ostajam zelo pozorna na stvari, ki se ob mojem delu odpirajo. Ko vidim, da se vse dogaja samo od sebe, vem, da sem na pravi poti."
V toku
"Če hočeš, da te pelje tok, moraš biti stoodstotno čuječ in absolutno spoštljiv. Vem, kdaj nekaj ni zame, vsaj upam. Če verjameš ali ne, to deluje brez napake, a če nisi pozoren, znake spregledaš. Zakaj na primer zbolimo? Ker telo potrebuje počitek. Ker nečesa ne delamo prav. Ker smo trmasti. V nekem trenutku, ko sem si nakopala preveč stresa, sem si rekla: Neda, če se ne naučiš drugače sprejemati pritiskov, boš morala začeti delati kaj drugega. Naučila sem se, da se mi stvari ne dogajajo, temveč da jih sprožam jaz, dobro in slabo. Nihče mi nič ne dela. Nihče mi nič noče. Sami smo odgovorni za svoje življenje. Marsikdo misli, da mi je bilo vse podarjeno."
"Ko mi ljudje iz preteklosti govorijo, kako mi je fino, je zraven priokus, češ, jaz pa ne morem tako, jaz nimam takšnega življenja. Zakaj ga nimaš? Ko sem šla študirat igro, nisem imela nobene podpore, razen od moža in družine. Okolica je mislila, da sem egoistična, ker sem pustila otroka in moža in šla študirat v Ljubljano. Pa je prav nasprotno."
"Rodila sem pri sedemnajstih, srednjo šolo končala z izpiti, bila štiri leta v službi v vrtcu, potem v kazinoju, nato v Drami eno leto šepetalka, in preden sem šla v Ljubljano, sem šest mesecev premišljevala, preden sem se odločila, potem pa v Ljubljani še mesece jokala, ker sem šla. Zato sem tudi naredila Aleksandrinke – nisem šla v Aleksandrijo, sem pa vedela, kaj je prestajala moja nona."
"Ljudje so videli samo to, da sem pustila otroka, jaz pa sem od desetega leta vedela, da hočem biti igralka. Ko je bila Nina še majhna, sem se zavedela, da ne bom srečna, če ne uresničim svojih sanj. Če ne bi uresničila same sebe, bi zamorila sebe, otroka in moža. Ženske velikokrat pravijo: nisem se ločila zaradi otrok, nisem naredila kariere, ker sem se poročila, in podobno … A zdaj pa ti, ki si neizpolnjena, če ne zavestno, pa podzavestno, zameriš svoji družini?"
"Vsakdo je za nekaj prišel na svet, za nekaj je nadarjen in jamranje ne pripore k ničemur. Če delaš dan za dnem enako, boš imel dan za dnem enake rezultate. Ko sem se v življenju odločila za korak naprej, me je bilo vedno noro strah, zato sem začela zavestno, po spisku, premagovala svoje strahove. Pa še imam teh strahov. Vsakič ko dobim novo nalogo, pride zraven paket novih strahov. A ko premagaš samega sebe, je občutek fenomenalen. Igralec to tako ali tako počne z vsako novo vlogo. Vsaka je težka in več kot si jih naredil, bolj si v vsaki podoben samemu sebi. A tudi v pisanju je veliko premagovanja. Kratke zgodbe in knjige za otroke nastanejo v prostem času, drugo pa … je druga zgodba."
"Veliko idej dobim med vožnjo z motorjem, to je takšno meditativno stanje, ko se voziš po nekih pokrajinah in vse diši. Ko se znano umakne neznanemu. Ko dopustiš, da je vse drugače, kot si mislil. Smešno se mi zdi, da se učimo zgodovino, vemo, koliko dogem se je že izkazalo za napačne, pa še vedno mislimo, da je zdaj čas, ko vse vemo. Saj je jasno, da ne morejo biti, to nas uči zgodovina. Ponavljamo ene in iste napake. Dokler smo isti, dobivamo isto, vse se ponavlja."
Neda, ki najbolj uživa na poti (po tem in vzporednih svetovih) in jo glasba vedno spravi v neke druge dimenzije, je lovka idej. Trenutno je zadeta od melanholije (Lars von Trier: Melanholija, v kinu) in polne lune, ki se je tistega večera pela na mestom.
Kot David Lynch (Kako ujeti veliko ribo) se trudi, da bi čim manj napenjala možgane in čim več nalovila v mrežo iz morja svoje podzavesti. To je edini način, da ustvariš nekaj resnično novega, samo tvojega, da ne jemlješ od tu in tam, kot si videl in slišal ter oboje združil.
Tina Toreli, fotografije: Mateja Jordović Potočnik