Upam, da ozdraviš tisto, kar nosiš v tišini...
V vsakem človeku živi tih, ranjeni prostor, ki ga drugi ne opazijo. So stvari, ki jih nikoli ne povemo na glas. Morda ne zato, ker jih ne bi mogli, temveč zato, ker sploh ne vemo, kako. Ker so občutki pretežki za besede. Preveč zapleteni. Morda preveč stari, da bi jih znali ubesediti. Ali pa preveč boleči, da bi jih drugi resnično razumeli.
Vsi v sebi nosimo nekatere zgodbe, ki so se zgodile brez prič. Spomine, ki so prehitro izginili iz pogovorov, a ostali živi v telesu. Trenutke, v katerih smo utihnili, da bi preživeli. Ponižanja, ki smo jih požrli, in strahove, ki so nas vlekli vase. Odločitve, ki smo jih sprejeli, ker nismo imeli druge izbire. Ljudi, ki so odšli brez slovesa. In včasih smo pozabili nase, medtem ko smo poskušali biti močni.
Ta neizgovorjena bolečina ima svojo ceno. V obliki napetosti v telesu. V obliki pretirane prijaznosti. V obliki tesnobe, ki pride brez opozorila. V obliki razdražljivosti, ki je v resnici klic po pomoči. V obliki utrujenosti, ki ni le telesna, ampak dušna.
In zato: upam, da ozdraviš. Ne le tam, kjer si si dovolil biti ranjen, ampak tudi tam, kjer nisi nikoli spregovoril. Upam, da nekoč najdeš prostor, kjer bo tvoja tišina razumljena. Kjer te ne bo nihče silil v razlago. Kjer te bo nekdo držal – z besedo, s pogledom, s prisotnostjo – ko boš končno pripravljen predihati tisto, kar si dolga leta nosil sam.
Ker ti si več kot tvoja neizgovorjena zgodovina. Več kot tvoje tihe solze. Več kot to, kar si moral preboleti v tišini.
In čeprav ne govoriš – tvoje telo govori. Tvoje srce se spominja. In tvoje celice hrepenijo po varnosti, ki je morda nikoli ni bilo. A še vedno je mogoče – pozdraviti tisto, kar je bilo nekoč preveč, da bi povedal.
