Nekoč sem mamo obsojala, danes jo razumem

Končno Ženska je zgodba o tem, kako postajam ženska. Ja, ženska. Za sebe sem vedno govorila, da sem močna in odločna, dokler se nisem nekega dne zlomila, na vrata je namreč potrkala tesnoba in panični napadi.

Nekoč sem mamo obsojala, danes jo razumem (foto: Unsplash.com) Unsplash.com
21. 10. 2019

V življenju sem preživela marsikaj, ampak danes vem, da me je čisto vsak dogodek okrepil in prispeval k sestavljanju mozaika, ki postaja vedno lepši.

Odraščala sem brez mame in očeta. Mama me je zapustila, ko sem bila še čisto majhna. Pravega razloga za njeno dejanje še danes ne poznam. Vem, da je vedno veljala za črno ovco v družini. Vem tudi to, da ni bila deležna starševske ljubezni, po kateri je tako hrepenela. Spomnim se tudi tega, da je ljubezen iskala pri različnih partnerjih. Sem in tja je prišla domov, ostala nekaj dni, mi kaj lepega kupila in spet šla. Za mene so takrat skrbeli moji sorodniki: najprej babica, ki je pri mojih treh letih umrla, potem pa botra, mamina sestra, in stric, mamin brat. To sta človeka, ki sta mi nudila neizmerno ljubezen in podporo, za kar jima bom večno hvaležna.

Očeta ne poznam. Ko sem bila majhna, sem vedno govorila, da ko bom velika, ga bom poiskala. Čeprav sem odraščala pri svojih sorodnikih, kjer mi nikoli nič ni manjkalo, sem hrepenela po pravi družini. Po družini, v kateri bi lahko koga klicala oče in mama. Spomnim se trenutka v osnovni šoli, ko smo pred vsemi morali povedati ime in priimek staršev. Že vnaprej sem se bala tega dne, vsakič znova, ko sem pred vsemi sošolci morala izjaviti, da nimam očeta. Takrat bi se najraje od sramu, žalosti in jeze pogreznila v zemljo.

Ko sem takole odraščala, je želja po tem, da bi spoznala očeta, bila vedno manjša. Bila sem namreč prepričana, da če ga ni bilo takrat, ko sem ga najbolj potrebovala, ga sedaj, ko sem se postavila na noge, tudi ne potrebujem. Pa sem se motila. Sedaj, ko sem že krepko čez 30, vedno bolj razmišljam o tem. Občutek imam, da delček mene manjka. Da ne vem, kdo sem. Da sem se nekje na poti izgubila.

O svojem očetu sem vedela samo to, kako mu je ime. Nič drugega. Z mamo se kaj dosti nisem o tem pogovarjala. Pa je napočil trenutek, ko sem mamo končno vprašala: “Mama, kdo je moj oče?” Odvrnila je: “O tem se nikoli nisva pogovarjali. Zakaj te sedaj to tako zanima?” Pojasnila sem ji, da bi rada vedela, kdo sem in da bi rada našla še tisti delček mene, za katerega vem, da manjka. Pa je začela pripovedovati zgodbo o tem, kje sta se spoznala in kaj vse sta doživela. Žal kaj dosti novih podatkov nisem dobila, vem, kako mu je ime, s čim se je ukvarjal in kje je spal v času terenskega dela. Pa sem se odpravila do hotela, v katerem naj bi spal tisto leto, preden sem prišla na svet. Gospa, na katero sem naletela, je bila zelo prijazna, videlo se je, da bi mi rada pomagala, vendar teh podatkov žal več ne hranijo v arhivu. Ampak nisem obupala. Trmasta kot sem, bom sigurno našla še kakšno drugo pot, ki me bo pripeljala do cilja.

Mama. Z mamo se nikoli nisem razumela. Že od malih nog sva bili na bojni nogi. Danes razumem, zakaj. Vse do letošnjega leta, ko grem čez eno težjih, če ne celo najtežjih obdobij mojega življenja, sem gojila veliko zamero do nje, ki se je niti nisem zavedala. Ta zamera se je kazala predvsem v številnih prepirih, ki so se največkrat zaključili tako, da se nisva pogovarjali po več mesecev ali celo let. Letos, ko me je tesnoba dejansko prisilila, da sem se poglobila vase in začela delati na sebi, sem ugotovila, da sem ji vsa ta leta na nezavedni ravni sporočala, da me je prizadela. Prizadela s tem, da ni bila ob meni, ko sem jo potrebovala. Ko sem si zaželela toplega materinega objema, nje pa ni bilo. Vprašanja, kako sem in odgovora, da bo vse ok. Pogrešala sem to. Pa še kako.

Napočil je trenutek, ko sem mamo počasi začela sprejemati takšno, kakršna je. Z vsemi njenimi slabimi in dobrimi lastnostmi. Postalo mi je jasno, zakaj je tako postopala. Zakaj se je umaknila. Zakaj mi ni znala nuditi ljubezni. Tega enostavno ni znala. Nikoli je ni bila deležna. Bila je mlada, niti 18 jih še ni imela. Ni se zavedala, kaj pomeni biti mama. Da bo bolje, če za mene poskrbijo sorodniki, ki so me takoj vzljubili.

Sem pa vedno čutila, da ima zaradi vsega tega izredno slabo vest. Da bi rada vse popravila in nadoknadila zamujeno. Zato mi še sedaj večkrat odvrne: “Kdaj misliš imeti otroke? Prej bom umrla, kot pa videla tvoje otroke. Veš, ti lahko delaš, jaz bom poskrbela za njih.” Jaz točno vem, zakaj mi to govori in kaj mi s tem sporoča.

Ampak veste, kaj je najlepše pri vsej tej zgodbi? Ko sem nanjo začela gledati z drugačnimi očmi, se je najin odnos znatno izboljšal. Pred kratkim me je prijateljica, ko sem ji pripovedovala o tem, kako sem se končno čustveno povezala z mamo, vprašala: “A se je tako spremenila?” Rekla sem ji: “Ne, jaz sem se spremenila. Jaz sem tista, ki sem jo sprejela takšno, kakršna je. To je začutila, zato je tudi ona bolj pomirjena.”

To je zgodba o tem, kako z mamo počasi postajava prijateljici. Zgodba o tem, kako prvič v življenju čutim, da imam tudi jaz družino. In zgodba o tem, kako Končno Ženska ni samo močna in odločna, ampak čedalje bolj postaja tudi nežna in ljubeča.

Končno ženska, Več zapisov najdete na: koncnozenska.blogspot.com