Strah pred obsodbo okolice pogosto prevlada in družine se pogosto odločijo, da ne sprejmejo zunanje pomoči, pač pa vse breme prevzamejo nase, tudi kadar to presega njihove zmožnosti. O tem priča tudi naslednja zgodba.
Mnogi ljudje se soočajo s težko dilemo, ko njihovi najbližji postanejo popolnoma odvisni od pomoči – ali je prav, da jim nudijo oskrbo s premestitvijo v dom ali se držijo domače oskrbe, kljub izčrpanosti in omejenim možnostim?
Mnogi spoznajo, da je izbira specializirane ustanove ali pomoči na domu pravzaprav tisto, kar njihovim bližnjim omogoča dostojanstvo in mir, ko se ne morejo več sami oskrbovati, medtem ko oni lahko ohranijo energijo in čustveno stabilnost, potrebno za vsakdanje življenje.
Zgodba o požrtvovalni teti
"Odraščala sem ob zgodbah o moči in požrtvovalnosti moje tete Duške – ženske, ki je vedno postavljala družino na prvo mesto. Ko je njen mož zbolel in postal popolnoma negiben, teta ni niti pomislila, da bi ga poslala v dom. Prevzela je vso skrb zanj.
V njenem srcu sta se borila ljubezen in odgovornost do moža ter strah pred obsodbo okolice. Verjela je, da bi premestitev v dom pomenila izdajo človeka, s katerim je preživela vse življenje. Teta je na svoja pleča prevzela vse, kar pride z nego nepokretne osebe.
Kljub temu, da je bila izčrpana, in kljub prizadevanju družine, da bi ji olajšala breme, ni mogla opustiti misli o tem, "kaj bodo rekli ljudje", če bi ga poslala v dom. Ta njen strah in nesposobnost, da sprejme olajšanje, so zaznamovali težka leta v njenem življenju in pustili pečat na vseh nas.
Leta so se borili z njegovim vse slabšim zdravjem, vendar je bilo zadnje leto še posebej težko. Njegovo stanje se je tako poslabšalo, da je postal popolnoma negiben, vezan na posteljo in odvisen od pomoči pri vsakem opravilu. Teta je sprva verjela, da bodo lahko vse reševali doma, intimno, znotraj štirih sten toplega doma, ki sta ga skupaj gradila. A s časom je postalo očitno, kako zelo naporno je to postalo.
Ob menjavanju plenic večkrat na dan, hranjenju s slamicami in rednem obračanju, da bi preprečili nastanek bolečih ran, se je zdelo, da vsi hodijo po tankem robu med sočutjem in preobremenjenostjo. Člani družine, teta, moja mama in še nekaj bližnjih sorodnikov, so se izmenjevali pri skrbi za njega.
Vsak je prispeval svoj čas in balansiral med službo, družino ter težko vsakodnevno rutino nege. K sreči so nato le najeli tudi medicinsko sestro, ki je večkrat tedensko prihajala na pomoč pri opravilih, ki so bila prezahtevna.
Vendar pa je najtežji del ostajal na tetinih ramenih. Videla je, kako njen mož iz dneva v dan propada, kako ga bolezen spreminja in oddaljuje od nje. V zakonu sta bila več kot štirideset let, delila sta dobro in slabo, zdaj pa, ko je bil fizično še prisoten, je teta čutila, kot da ga več ni. Vse redkeje jo je prepoznal, pogosto je pozabil, kje je in kdo so ljudje okoli njega.
Za teto je bila misel o domu preprosto nesprejemljiva. Nenehno je ponavljala: "Kaj bodo rekli ljudje, da ga dam tja, kot da nima nikogar svojega." Za tem preprostim vprašanjem se je skrivala celotna plima njenih notranjih konfliktov – strah pred obsodbo, pred mislijo, da bi kdo pomislil, kako se je odrekla človeku, s katerim je preživela vse življenje.
Samo misel na to, da bi kdo govoril, kako je moža, človeka, ki je bil njen opornik, poslala v dom, je bila zanjo neznosna. Ni mogla prenesti misli, da bi jo ljudje obsodili kot hladno, nehvaležno žensko.
Tistih zadnjih mesecev smo bili vsi na robu vzdržljivosti. Bile so noči, ko je teta komaj malo zaspala, izčrpana in zgarana, a hkrati polna občutka krivde. Vedela je, da so dnevi njenega moža šteti in da bo kmalu vsem lažje. Nekaj dni pred smrtjo pa ji je mož dejal nekaj, kar nas je vse globoko pretreslo: "Duška, zaradi skrbi zame boš tudi sama zbolela. Skrbi me zate."
Ko je nazadnje umrl, je začutila olajšanje, ki ga ni mogla pojasniti – olajšanje, da ne trpi več niti on, niti ona, niti družina. Bilo je, kot da je v njegovi smrti tudi ona deloma našla mir. Vendar je nato res tudi sama zbolela in preostanek življenja preživela na preiskavah in pregledih. Pravi, da se ni nikoli pokesala in bi še enkrat storila enako," je zapisala svojo osebno izkušnjo njena nečakinja.
Vsakdo se ima v takšni situaciji pravico odločiti tako, da je sam pomirjen s svojo odločitvijo. Tako, kakor je zanj prav. Ni enakih pravil za vse. A ne smemo pozabiti, da če želimo skrbeti za druge, moramo biti najprej mi sami dobro. Če nečesa sami ne zmoremo, pa brez slabe vesti prosimo za takšno ali drugačno obliko pomoči.
Vir: Stil/Ispovest
