Zakon o psihoterapevtski dejavnosti je v zadnjem času postal tarča številnih napačnih informacij.
V javnosti se pojavljajo nasprotujoče si trditve o njegovem izvoru, vsebini in učinkih – mnoge med njimi pa temeljijo na napačnih interpretacijah ali namenoma izkrivljenih dejstvih. Spodaj so zbrane najpogostejše neresnice.
1. Neresnica:Zakon je kontaminiran.
Resnica: Zakon je bil pripravljen v skladu z vsemi zakonodajnimi postopki in je bil koalicijsko usklajen.
2. Neresnica:Zakon je pisan za kapital in zasebni interes.
Resnica: Zakon je pisan za ljudi – predvsem za uporabnike psihoterapevtskih storitev, da bodo te postale dostopne in varne.
3. Neresnica:Zakon je napisala Teološka fakulteta, ki bo edina izobraževala terapevte.
Resnica: Besedilo zakona je nastalo v sodelovanju široke skupine strokovnjakov. Trenutno v Sloveniji deluje več kot 15 nosilcev izobraževanj, zakon pa ne preferira nobene ustanove – niti Teološke fakultete niti Univerze v Ljubljani.
4. Neresnica:Stroka ni bila upoštevana.
Resnica: Psihoterapevtska stroka je bila vključena, njene pripombe so bile nekje tudi upoštevane. V razpravah so sodelovali tudi predstavniki zdravniških strok.
5. Neresnica:Zakon uvaja financiranje študijev iz javne blagajne.
Resnica: Zakon ne govori o financiranju študijev, temveč o financiranju storitev za ljudi – torej o dostopnosti pomoči, ne o financiranju izobraževanj.
6. Neresnica:Zakonu nasprotuje vsa stroka - zdravstvena in pedagoška
Resnica: Zakonu nasprotuje del posameznih funkcionarjev znotraj zdravstvenega in pedagoškega sistema, pogosto brez branja zakonskega besedila. Zakon pa podpira večina psihoterapevtske stroke in, kar je ključno, številne organizacije pacientov.
7. Neresnica:Potrebna je ločnica med zdravljenjem in svetovanjem oziroma med duševnimi motnjami in osebno rastjo
Resnica: Takšna ločnica je umetna in strokovno neutemeljena. Prava rešitev je samostojen poklic psihoterapevta, ki lahko deluje tam, kjer je potreben.
8. Neresnica:Standardi usposabljanja psihoterapevtov so prenizki.
Resnica: Standardi, določeni v zakonu, so v celoti primerljivi z mednarodnimi.
9. Neresnica:Vključevanje psihoterapevtov v javne sisteme je neustrezno.
Resnica: Vključevanje bo postopno, previdno, z nadzori in varovalkami ter spremembami, ki jih lahko pokaže le dejanska implementacija. Psihoterapevti so že desetletja vključeni v javne sisteme in delujejo uspešno.
10. Neresnica:Zakon odpira možnosti financiranja iz javnih sredstev.
Resnica: Zakon sam po sebi ne prinaša denarja nikomur – zagotavlja le varnejši in bolj dostopen sistem storitev za ljudi.
Zakaj si zakon zasluži podporo
- Zakon je rezultat koalicijskega usklajevanja in dolgoletnega dela strokovnjakov.
- Poudarja večjo dostopnost javnih storitev za vse.
- Slovenija čaka na tak zakon že več kot 20 let – vsak nov odlog pomeni nadaljnje trpljenje ljudi, ki nimajo pravočasne pomoči.
- Trenutne čakalne dobe, zlasti za otroke in mladostnike, so nedopustne. Statistike depresij, anksioznosti in samomorov so alarmantne.
- Zakon prinaša več varnosti: zdaj ljudje pogosto iščejo pomoč pri neurejenih ponudnikih, brez nadzora in standardov. Bolje je imeti zakon, ki ga lahko izboljšamo, kot stanje brez zakonske ureditve.
Zakon o psihoterapevtski dejavnosti je korak k dostopnejši, varnejši in bolj urejeni duševni pomoči. Če ga Slovenija ne sprejme zdaj, obstaja realna možnost, da takšne priložnosti ne bo več – in odgovornost za to bodo nosili tisti, ki bodo raje izbrali populizem namesto sočutja.
